10. okt, 2012   Agencija Oskar, Indija, Vodniki  

 

OB VZHODNI OBALI JUŽNE INDIJE – Tamil Nadu

 
Prihod v novo  državo – iz severne v južno Indijo
Varanasi. Eno najbolj kontroverznih mest severne Indije. Mesto, kjer je vse mogoče in se prav vsi dogoski življenja odvijajo pred našimi očmi. Mesto, ki ga težko zapustiš, ker te osvoji tako unikatno, kot je. Vroče je, prepolno ljudi, tipičen kaotičen indijski promet in komaj še lahko diham. Na železniški postaji ni nič bolje, a ko se utaborim na svojem spalniku v vlaku, ki me bo popeljal na indijski jug, je življenje takoj precej mirnejše. Čaka me skoraj 48-urna vožnja v Chennai, prestolnico indijske države Tamil Nadu in tega se neizmerno veselim. Indijski vlaki so namreč nekaj najboljšega na potovanju po tej neverjetni deželi. Dobro so organizirani, na njih začuda vlada red in se ljudje držijo svojih prostorov, ki so zapisani na kartah. Poleg vsega se vedno po njih sprehajajo prodajalci s tako in drugačno hrano in vedno svežim čajem ali kavo. Ljudje so vedno kleptavi in mimoidoča pokrajina podnevi zanimiva, noči v topli spalki pa prijetne in dolge. Zato sta tudi dve noči na vlaku iz Varanasija do Chennaja hitro minili ob čaju in opazovanju okolice, klepetu s sopotniki in slastni indijski hrani. Knjigo sem komaj odprla. Drugo jutro na vlaku se zbudim v indijski drugačnosti. Vozimo se skozi tropsko zeleno pokrajino, polno pisanih templjev in majhnih vasic. Kmalu zapeljemo v veliko mesto, več milijonski Chennai, ki je prav tako drugačen od siceršnjih velikih indijskih mest. Ulice so širše in promet je manj kaotičen. Ko stopim iz vlaka ugotovim, da je tudi zrak drugačen. Tropsko topel in prijetno vlažen. Dobrodošla v Južni Indiji, si rečem in z veseljem raziskujem tokrat zelo lepo urejeno avtobusno postajo.
Ob morju, med plažo in ašramom
Prva postaja na poti po Južni Indiji je bilo obmorsko mesto Mahabalipuram. Prijetna vasica se je razvila v prav tako prijetno počitniško naselje ob dolgi peščeni plaži. Idealna za dolge sprehode ima prav na sredini čudovit in precej star hindujski tempelj, znan po izjemni obliki in dodelanih podrobnostih ter seveda spektakularni lokaciji. Morje je ob mirnem vremenu lahko idealno za kopanje, sicer pa pridni ribiči vsak dan iz njega prinesejo svež ulov, ki ga lokalne restavracije kasneje pripravijo na enega od načinov. Najboljše so indijske jedi s svežo morsko hrano. Kari z rakci ali masala z lignji, to so prave poslastice, pospremljene z obveznim čilijem in zadostno količino riža. Tudi okolica vasice je vedno zanimiva, če se po njej podamo peš ali s kolesom. Tukaj je znamenitih pet starodavnih templjev, tukaj so neskončne ulice kamnosekov, ki izdelujejo vse mogoče kipe indijskih bogov. Si predstavljate tako velikega Ganesha, da zavzame celotno potovalko? Verjamem, da z veseljem, zataknilo bi se le pri kilogramih ob prijavi na mednarodni let. Blizu Mahabalipurama je še eno obmorsko mesto, Pondicherry. Tukaj se vprašam, če sem sploh še v Aziji, saj so ulice široke, hiše podobne evropskim, dogajanje za odtenek manj kaotično. Lepo je še posebej zvečer ob sprehajanju po mestni promenadi v tem kolonialnem mestu, ki je poleg vsega še dom enemu pomembnejših in bolj znanih indijskih ašramov. To je ašram slavnega jogija Sri Aurobinda. In ne le ašram, 10 km ven iz Pondycherrya je prava pravcata vas – ašram, ki se imenuje Auroville in kjer je Sri Aurobindo želel uresničiti svoje sanje o idealnem življenju. Auroville je samostojna in samooskrbna vasica, kjer življenje v ašramu postane vsakdanjost. Lepo je tudi v matičnem ašramu v središču Pondya, kakor se po domače imenuje Pondycherry, kjer v mirnem vzdušju ob razmišljanju urice hitro minevajo. Iz Pondya se na pot ponovno odpravim z vlakom, tokrat bolj v notranjost Tamil Naduja, v tempeljsko mesto Trichy.
Pisani templji in eterična mesta
Trichy se uradno imenuje Tiruchirapali in je skoraj milijonsko mesto, katerega pravo bistvo se razkrije šele, ko se povzpeš na osrednji mestni tempelj, skalni tempelj. Južna Indija je posejana z ogromnimi skalnimi monolitnimi osamelci, katere so ljudje vedno radi izkoristili za gradnjo svetišč, saj so bliže nebo, višavam. Tudi sredi Trichya je takšna skala in na njej pomemben tempelj, do katerega vodi kar nekaj stopnic. Skupaj z domačini zagrizemo vanje in smo na vrhu poplačani s čudovitim razgledom na Trichy in okolico. Iz nje pa najbolj bode v oči ogromen tempeljski kompleks, ki od daleč izgleda kot velik labirint z mnogimi tipičnimi južno-indijskimi pisanimi tempeljskimi stolpi. Že od daleč privlači in takoj po povratku s skalnega templja sem se z lokalnim avtobusom odpeljala v to tempeljsko mesto v malem. Ne-hindujcem nam je dovoljen vstop le do neke točke, a že do tam se toliko dogaja, da v kompleksu zlahka preživiš skoraj cel dan. Pozornost pritegnejo majhni kipci na visokih stolpih s pomenljivo vsebino, temačni oltarji za vse mogoče hindujske bogove, zamaknjeni romarji s kadilom in cvetjem, drobni kotički s prenekatero skrivnostjo. Podobno vzdušje velja tudi v naslednjem svetem mestu, ki ga obiščem. To je Madurai. Tokrat je najbečji tempelj v samem središču mesta, obkroža pa ga na stotine ulic, ki se prepletajo v eno samo odprto tržnico – restavracijo, vedno vrvečo in polno navdušenih hindujcev, ki hite v tempelj. Južnoindijska mesta so na nek poseben način eterična. Malce zato, ker bi človek tam le stal in opazoval dogajanje okrog sebe, malce zato, ker imajo povsem drugačno energijo in neko čarobno vzdušje. Nenazadnje pa tudi zato, ker dobesedno dišijo, na tisti znani indijski način. Tukaj je množica prižganih kadil in tu je sveži dišeči jasmin, ki si ga tamilske ženske vpletajo v lase vsak dan. Čas teče drugače, kot sicer in z vedno novo svežo skodelico čaja v roki ne zmanjka priložnosti za tisto najlepše v življenju. Obstati in uživati trenutek.
Srečanje z južno-indijsko kulinariko
Na severu so mi domačini vsakokrat povedali enako, ko sem rekla, da se odpravljam na indijski jug. Boš videla, ljudje so popolnoma drugačni in hrana je veliko bolj pikantna. Kako je lahko sploh še bolj pikantno, sem si mislila, a komaj čakala prvega srečanja z južno-indijsko hrano. In prav so imeli, ki so govorili o pikantnosti. Moje prvo srečanje z južno-indijskim thalijem je bilo več kot zanimivo. Thali, kot rečejo Indijci obroku, sestavljenemu iz riža in vsaj treh dodatkov, je bil na jugu skoraj po pravilu z vsaj osmimi omakicami in večinoma postrežen na bananinem listu. Prvi je bil tako pikanten, da so se usta sama od sebe raztegnila do ušes, a po prvem šoku so do izraza prišli tudi tisti pravi okusi. Nadaljevalo se je podobno. Vse južno-indijske specialitete so prišle na mizo v kompletu s kakšno ali dvema pikantnima omakicama. Med neizpodbitnimi favoriti so se znašli ogromna hrustljava palačinka s polnilom iz zelenjave in krompirja, masala dosa. Jutranja porcija pikantnosti je prišla z nekakšnimi poparjenimi zdrobovimi cmoki, idliji. Kmalu pa sem odkrila tudi sladko stran pikantne kuhinje. Slaščice v Indiji so vsekakor posebno in zelo okusno poglavje, a v južni Indiji še posebej. Tukaj je izbor širok, okus pa zasvojljivo dober. Od prvega dne dalje sem se vsak večer vrnila v svojo sobo z vrečko slaščic. Za filmske večere ob bollywoodskih uspešnicah.
Naprej na jug skozi vedno lepo okolico
Vtisi v Tamil Naduju so bili iz dneva v dan lepši. Zato me je seveda mikalo, da odkrijem še več. In ker so tukaj vedno prisotne Indijske železnice s svojimi dobrimi povezavami, je bila karta kmalu v mojem žepu. Smer Kerala. Država na zahodnem delu južne Indije. Urice na vlaku so hitro minevale med dobrodušnimi sopotniki, ki so bili vsakokrat pripravljeni odstopiti del svojega obroka naključnemu tujcu. Zelena okolica pa je poskrbela za vedno nove in lepe prizore z neskončnimi riževimi polji, nasadi banan in drugega sadja, številnimi pisanimi templji in sproščenimi vasicami. Tu in tam je za dinamiko poskrbel kakšen skalni osamelec in spočile so se tako oči kot duša. Mahajoči mimoidoči in ritmično tresenje vlaka, še mnogo tistih trenutkov, ki so sami po sebi dovolj.

Ajda Šter