O Islandiji

 
O Islandiji smo do pred dveh let le redkokdaj kaj slišali pri poročilih. Sem in tja so mediji sporočili kakšno novico o kršenju prepovedi lova na kite, sicer pa smo o njej vedeli le to, da imajo veliko vulkanov in gejzirjev in da je tam vse neskončno drago.
Potem so nas Islandci nenadoma presenetili. Najprej so jeseni leta 2008 začele prihajati novice o tem, da je islandska država tik pred bankrotom. Nespametne naložbe, peščica skorumpiranih politikov in požrešne evropske banke so islandsko ekonomijo spravili na kolena. Mirni Islandci so odšli pred parlament in toliko časa ropotali z žlicami po pokrovkah, da so izsilili menjavo vlade, ki jo je prevzela Johanna Sigurdardottir.
Ko so mediji ravno umaknili naslove o islandski finančni krizi s prvih strani, se je z Islandije pričel valiti dim. Sredi aprila lani je izbruhnil vulkan z neizgovorljivim imenom Eyjafjallajökull, ki je v evropskem zračnem prostoru – ravno v času, ko je ogromno ljudi odhajalo na počitnice – povzročil pravo zmedo. Dim je ohromil skoraj vso Evropo, le Islandcem samim jo je, vsaj kar zadeva zračni prostor, skoraj popolnoma prizanesel. Mednarodno letališče v Keflaviku je bilo zaprto le nekaj ur, pa tudi z drugimi težavami, ki jih je izbruh povzročil, se Islandci ne obremenjujejo kaj dosti; njihovo življenje je pač že od nekdaj tesno povezano z vsemi pojavi, ki prihajajo iz središča zemlje in v izbruhu še enega vulkana ne vidijo nobene tragike.
Aprila in maja je Evropa preživljala tedne v pepelnem krču, Islandci pa so se v niti ne preveč prikriti privoščljivosti samo smejali vsemu skupaj, misleč si: »Na, pa imate zdaj tukaj naš pepel za vse tiste vaše bančne barabije.« Resnici na ljubo, na sami Islandiji niti ni bilo kakšne posebne škode; na jugu, med ognjenikom in morjem, so ledeniške reke, ki so zaradi povišane temperature narasle, odnesle nekaj cest in nasipov, vulkanski prah pa je dodobra pokril pašnike. A tudi to bo minilo in konec koncev se da tudi tistih nekaj tisoč ovac, ki so se znašle na s prahom posutem območju, odpeljati nekam stran, dokler dež in veter ne počistita nekoč zelenih, zdaj sivih travnikov.
 Islandci so izbruh vulkana v svoji simpatični samozadostnosti obrnili v svoj prid, najprej skozi posmeh nemočni Evropi, nato pa še skozi denar. Pepel z Eyjafjallajökulla turisti kupujejo po skoraj 15 evrov za stekleničko, čeprav ga je pod vznožjem ognjenika še vedno toliko, da ga, tako kot sneg, odmetavajo z lopatami, v središču Reykjavika pa je že zrastel Eyjafjallajökull Volcano Bar. Knjiga o vulkanu je prišla na police, še preden se je vulkan umiril, mnogi pa so dobro služili tudi s tem, da so turiste po varnih poteh pripeljali čim bliže razžarjenemu žrelu.
In ravno samozavest in samozadostnost Islandcev je tisto, kar očara; občasno jih prime, da bi se pridružili Evropski uniji, a vsakič se malo premislijo, ko slišijo, da s svojo tretjino milijona prebivalcev v tej skupnosti le ne bodo imeli enake moči odločanja, kot recimo Nemci ali Francozi. Zaradi svoje geografske »izolacije« so se naučili skozi stoletja preživeti s trdim delom in morda Evropa bolj potrebuje njih kot pa oni Evropo. O njihovi samozavesti morda še največ pove podatek, da so edina evropska država, ki spomladi in jeseni ne premika ure.
Matjaž Pirš