19. jun, 2013   Agencija Oskar, Turčija, Vodniki  

 

Novičke iz Turčije

Ste slišali, da se v Turčiji nekaj dogaja?
Začelo se je komaj kakšen dan pred našim majskim odhodom v Turčijo v Istanbulu. Ko smo se s skupino srečali na letališču, smo se najprej pogovarjali o tem. TurčijaO protestih seveda, ki polnijo prve strani časopisov celega sveta in se pojavljajo kot ena najpomembnejših novic na spletnih straneh. Samo brez skrbi, saj smo ves čas obveščeni in bomo ukrepali tako, da bo naša pot varna, je sklep uvodne debate še pred poletom v Istanbul. V trenutku smo na najnovejše dogajanje v Turčiji pozabili in že je v letalu dišalo po bureku, torej preklop na turško vzdušje v trenutku. Od takrat in vse do Antalye protestov na naši poti skorajda nismo občutili. O, seveda je po mestih plapolalo več turških zastav kot navadno, sicer pa nas je prvi dan utrujene vodil od kavice do kavice. In vmesnega kosila, prvih slaščic, nekaj turških besed, … Ni se bilo težko navaditi na turški “počasi – počasi” ritem in že smo potonili v našo Turško nagajivščino.
Skozi pravljične kraje v živahno vsakdanjost
Kapadokija je svet zase in naj bo opisana kot pravljična, mesečeva, vesoljska ali še kako drugače posebna pokrajina, vse to drži. Tam se čas enostavno ustavi in dnevi potekajo drugače. Enostavno izgubiš stik s sedanjostjo in pravljična dežela ti zleze pod kožo. Kdo bi še razmišljal o tekočih dogodkih, ko pa je okolica tako lepa? Oko se kar ne more nagledati in misli odplavajo nekam daleč. Tako se nadaljuje preko starodavnih trgovskih poti in karavanarskih postojank, v spremljavi mistične glasbe do odmaknjenega Taškenta. Tam že prodajalec simita naveže stik in se razgovori o svojem življenju. Nas popelje z zgodbami preko svojega otroštva do sedanjosti in seveda ne pozabi povprašati vsega o naših življenjih. Mi pa se sprašujemo, kako ima lahko zaprta trgovina zunaj pred vrati toliko obloženih polic? Pa tega res nihče ne vzame? Ne. Ljudje verjamejo v dobro in zaupajo sami sebi, kar prerašča v medsebojno zaupanje. V življenjska vprašanja zavite misli nas spremljajo ob spuščanju na obalo in skorajda pozabimo na tisti znani vzklik. Moooorje!

Antalya, kjer se novice realizirajo
Občutek za realnost nas je zapustili nekje v prvih minutah Kapadokije. Našel nas je ponovno v Antalyi, kjer smo se soočili z realnostjo in turškim vsakdanom velikega Turčijamesta. Že na vstopu v mesto smo opazili veliko obešenih zastav in bolj, ko smo se bližali mestnemu središču, vedno več je bilo ljudi na mestnih ulicah. Tam, pri Atatürkovem kipu, kipu očeta sodobne Turčije, je bilo najbolj živahno. Skupaj zbrana mladina z živo rdečimi zastavami in panoji z vsemi mogočimi napisi. Živahno, a hkrati mirno in nadzorovano dogajanje. Tu in tam so mladi v en glas vzklikali svoje zahteve. Po sprehodu skozi ulice stare Antalye smo sedeli v kavarni nasproti Atatürkovega kipa in se znašli v turški vsakdanjosti. In se odločili, da je ne bomo sodili, pač pa zgolj opazovali. Kamor je segel naš pogled, povsod je bilo vse rdeče od zastav. Kmalu smo nadaljevali našo pot proti drugemu pravljičnemu delu potovanja, najlepši turški obali in na turške proteste ponovno pozabili. Le tu in tam je koga od nas presenetil sms od doma, ki je spraševal, če je vse v redu. Seveda, smo odgovarjali. Mi enostavno neverjetno uživamo!
Časopis nam da misliti
Prav na morju ga je kupil nekdo od nas in Oddih v Turčijiprebrali smo najnovejše novičke ter pregledali slike s protestov. Zaman smo iskali sledove protestov v krajih, kjer smo potovali. Zato smo se kar prepuščali vsem užitkom potovanja v Turčiji. Izvrstni hrani, lepim krajem, pogovorom s prijaznimi domačini. Prišel je čas našega obiska svilene Burse, katere protestnih fotografij je bilo v tistem časopisu precej! V mestnem središču, kjer smo preživljali čas, je bilo izjemno mirno. Na tržnicah, v restavracijah, na trgih. Se sploh kje kaj dogaja? O seveda, ko smo Burso zapuščali, smo se zapeljali mimo najpomembnejšega Atatürkovega spomenika. Tam so bili. Mladi protestniki z zastavami in panoji z napisi. Živahni na nekakšen miren način. Naš voznik Eyup jim je potrobil v pozdrav, mi pa smo odgovarjali na sms sporočila, da smo ok, kljub temu, da smo proteste videli! Brez skrbi, še vedno je vse točno tako, kot mora biti!
Še Istanbul, kjer se je vse začelo
Bila je nedelja zvečer, ko smo zapuščali Burso in se čez Marmorno morje zapeljali nazaj v Istanbul. Ta termin bi po vseh mogočih predvidevanjih moral dopuščati enostaven prehod velikanskega Istanbula. A ga ni. Na avtocesti je promet kar obstal in naš Eyup je ubral kar nekaj bližnjic, da smo na koncu le še imeli dovolj časa za nočni postanek v samem središču starega dela mesta. Zakaj takšen promet? Morda zaprte nekatere ceste zaradi protestov? Nismo točno vedeli, a občutek, da se v mestu nekaj dogaja, je ostal, iz avtobusa pa protestov nismo videli. Niti čez tisti del mesta, kjer potekajo, se nismo zapeljali. Turčija je bila za nas, tako kot vedno, varna in prijetna. Tudi sami smo za to poskrbeli. Protestom smo se ognili tako in drugače, saj bodo Turki že sami uredili, kar morajo. Ko smo mahali v noč ovitemu Istanbulu v slovo, smo prav vsi Turčiji zaželeli, da čim prej reši vse te notranje spore, kajti država nam je tako zlezla pod kožo in nas navdušila, da ji vsi privoščimo čim bolj svetlo prihodnost!
Ajda Šter