11. November, 2015   Agencija Oskar, ZDA  

New Orleans za take in drugačne sladokusce

 

New Orleans za take in drugačne sladokusce

Piše: vodnik Janko Fritz

Na tokratnem spoznavanju ameriškega glasbenega juga smo se na svoji poti ustavili tudi v New Orleansu. Mesto leži ob izlivu reke Mississippi v Mehiški zaliv in je, zgodovinsko gledano, francoskega izvora – to nakazuje že njegovo ime, saj so eno najstarejši mest Združenih držav Amerike častno poimenovali po Filipu II., vojvodi iz Orleansa. Ampak če pustimo zgodovinska dejstva tokrat ob strani, nas mesto greha – kot ga nekateri imenujejo – ob obisku ne pusti praznih rok.

New Orleans-jazzV mestu se preko celega leta zbirajo umetniki različnih glasbenih zvrsti, festivali se tod odvijajo vsak mesec. Večerni sprehod po ulicah Francoske četrti, najstarejšega dela mesta, z načinom gradnje, ki naj bi že v začetku 18. stoletja prebivalce obvaroval pred orkani, je tudi našo popotniško skupino umiril ob ritmih izvrstnih glasbenikov, ki resnično igrajo z dušo in telesom. Ko se, predani svojemu ustvarjalnemu poslanstvu, zlijejo z inštrumentom, mimoidoče poslušalce, ki skušajo z rahlim gibanjem telesa slediti ritmom, ki napolnjujejo prostor, za trenutek odklopijo od resničnega sveta. Tako smo se tudi mi v tistih trenutkih prepustili zgolj brezčasnosti glasbenih užitkov. Sprehodili smo se od enih do drugih vrat, za katerimi je tisti večer najpogosteje zazvenel “dixieland”, pa tudi zvoki “rock ‘n’ rolla” in bluesa so nam božali ušesa. Malce nenavadno je za našo “običajno prakso” dejstvo, da smo se lahko prosto sprehajali od enega prizorišča do naslednjega, nikjer ni bilo potrebno plačevati vstopnine ali se vsaj posluževati postrežbe lokala. Svoboda ameriškega juga, ki ni omejena z ničemer, kar je človeškega. Kot da je v posmeh zgodovini, ki je bila v teh krajih stkana s trpljenjem črnskih sužnjev, ki so naselili te kraje pred davnimi leti in sprejeli svojo usodo … In da jim je bilo moč preživeti ta neusmiljeni čas, so svoje gorje prelili v zvoke glasbe. Prav New Orleans velja za rojstni kraj jazza. Kljub živahnemu dogajanju pa se človek v tem mestu počuti varnega, saj se tudi možje postave radi sprehajajo med množico zabave željnih popotnikov.

New Orleans-JambalayaPoleg glasbenih užitkov pa je New Orleans tudi pravi kraj za gurmane. Za vse, ki radi okušajo lokalne specialitete, morajo tu poskusiti “gumbo”, kjer jedca prevzame zanimiva jušna mešanica piščančjega mesa v kombinaciji z dimljeno klobaso ter pravimi začimbami. Zelo okusna je tudi “jumbalaya” – nekateri jed imenujejo piščančji lonec po kreolsko, kjer so rižu dodane kozice, zopet v kombinaciji s kockami piščančjega mesa. Tudi našim brbončicam smo privoščili razvajanje ob specifičnih, a zelo sprejemljivih okusih omenjenih jedi. In za zajtrk smo za dobro jutro lahko ugriznili v njihove značilne “beignets”, neke vrste ocvrto pecivo iz listnatega testa, posutega s sladkorjem v prahu. Ker so bili sveže pripravljeni in zato še topli, so bili resnično izvrstni. Za sladokusce prodajajo ponekod tudi kraljevsko torto ali t.i. kraljevski Mardi Gras kolač, ki je sicer tradicionalna sladica v času pustnih karnevalov, plesov in zabav. Kolač je po obliki podoben naši potici, vendar veliko lepši na izgled, saj je okrašen s sladkornim prelivom v treh kraljevih barvah, in sicer: vijolična, ki naj bi simbolizirala sodno oblast, zelena barva naj bi nosila verski pomen in zlata naj bi predstavljala moč. Ponekod pekovski mojstri ali spretne gospodinje v kolač, ki je napolnjen s kremnim sirom, skrijejo majhno plastično figurico otroka in navada je, da kdor najde kos z omenjeno figuro, naslednji pripravlja zabavo za prijatelje. In tako zabavam v času znamenitega karnevala resnično ni videti konca. Mi smo (žal) za potovanje izbrali jesenski čas in teh norih in živobarvnih pustnih ulic New Orleansa nismo doživeli v živo – če koga mika, da bi se jim prihodnje leto pridružil, dragi popotniki, na internetni strani že odštevajo dneve, ure in minute do pričetka prihodnjega karnevala.

Mardi Gras in New OrleansIz New Orleansa smo se do našega naslednjega želenega mesta peljali mimo plantažnih polj in se spotoma ustavili tudi na eni izmed najbolj znamenitih plantaž Oak Alley, ki spada med nacionalno zgodovinsko dediščino. Pogled na pot, ki vodi od haciende do reke Mississippi in ji dajeta senco vrsti mogočnih hrastov, ki so bili posajeni v zgodnjih letih 18. stoletja, je resnično dih jemajoč. Nekoč je bila to plantaža sladkornega trsa, danes urejena poslopja in vrtovi predstavljajo spomin na preteklost in obiskovalcem na nek način pripovedujejo zgodbe 200-ih zasužnjenih ljudi, ki so delali in živeli na plantaži vse do emancipacije.

Priložnosti za širjenje obzorja, popotniške užitke, sprostitev in razmišljanja je bilo tudi na naši tokratni poti veliko. Nikoli človeku ni dolgčas, če se le prepusti času in trenutkom, ki so nam podarjeni – v našem primeru utripu resnično malo drugačnega mesta, kot smo ga mogoče vajeni. Z gotovostjo lahko zapišem, da nam bo New Orleans z bližnjo okolico ostal v lepem spominu, da ga bomo vsak na svoj način pogrešali … prišli bodo trenutki, ko bi si želeli, da bi v tistem hipu zaslišali glasbenike z Bourbonske ulice, se prepustili njihovim ritmom in pozabili na vse zemeljsko.