22. september, 2008   Člani pišejo, Indokina, Laos   , ,

Nedeljsko pismo iz Laosa

 

Nedeljsko pismo iz Laosa

Piše. sopotnica Lučka
Mekong je daleč, veš. In ogromen je tudi. Kjer je najširši, ima v deževni sezoni kar 14 kilometrov. In tam – torej tu, na jugu Laosa, na meji s Kambodžo –  je po njem posejanih kar štiri tisoč otočkov! Nepojmljivo, kajne. Na enem teh se zdaj potepam jaz.  Pijem laoško kavo. Mislim nate, nizam dogodke minulih tednov … Ni ti jasno, kako sem se znašla v Laosu. Tudi meni ni bilo, a zdaj, ko sem tu, je vse zelo samoumevno.
((((Laos – eden zadnjih mirnih kotičkov na zemlji. Zelo prvinski, neraziskan, marsikje težko dostopen ali sploh ne. Zelo gorat. Obdan je s Tajsko, Burmo, Vietnamom, Kambodžo in Kitajsko.  250.000 kvadratnih kilometrov, pet milijonov prebivalcev. Le 22 odstotkov jih živi v mestih. Tu je še zmeraj komunizem in v marsikaterem večjem kraju so jutranja budnica razni govori in koračnice, ki donijo iz zvočnikov, napeljanih po  glavni cesti. Nekaj več kot polovica je pismenih, od tega 70 odstotkov moških in 30 odstotkov žensk. V šolah se učijo laoščino, obvezna je petletna osnovna šola, vendar je mnogi nikdar ne končajo.)))

Slika 1

Pred hišo


V Laosu je približno 6.500 kilometrov cest, od tega le tisoč asfaltiranih. Vendar tudi ta asfalt ni tak, kot smo ga vajeni doma – do tebe zdrsnem po avtocesti v nekaj več kot pol ure; v tukaj bi za to razdaljo potrebovala po asfaltu vsaj še dvakrat toliko časa; po makadamu, ki je tukaj izvirno luknjast, še nekajkrat toliko; po reki  s čolnom, zbitim z desk, skoraj ves dan; z bambusovim splavom še dlje … Če bi živela v Laosu, bi redkeje skupaj pila kavo. Morda pa bi jo ves čas, ker takole življenje »na pol« … v to deželo pač ne sodi.
Skoraj mesec dni živim brez elektrike. Le večja mesta jo imajo po nekaj ur na dan (Oudom xay, Phonsali, Phonsavan) in le redka ves dan (nekdanja prestolnica ob sotočju Mekonga in Khana Luang Probang, zdaj mesto pod zaščito Unesca, z več kot 30 budističnimi templji, in zdajšnje glavno mesto Vientiane; morda še katero). Si predstavljaš, da sem večino tega časa preživela v džungli, po skoraj nedotaknjenih rekah, med plemeni na severu Laosa …
Makovo polje

Makovo polje


Nihče ne ve, kako razširjeno je tu plemensko življenje. Uradniki ga niti ne priznavajo, poznavalci pa menijo, da jih tako živi nekaj tisoč do nekaj deset tisoč. Različnih plemen je približno trideset, ta pa se združujejo v tri osnovne skupine glede na lego, kjer prebivajo: v nižinah, višje in najvišje (Lao Loum, Lao Theung, Lao Sung).
 
…Vse se dogaja na tleh. V temi, ob soju sveč, z veliko mačeto sekljam zelenjavo, s sopotniki pripravljamo večerjo za vse nas in gostitelje. Ken, naš laoški prijatelj in vodnik, sumljivo pogleduje. Ne zaupa? Povsem drugače in nespretno se lotevamo kuhe. Bo ostal lačen? Ga bomo spravili v zadrego pred temi srčnimi ljudmi, ki so nam odprli vrata, nam zaupali vse, kar imajo … Počutim se kot v stari črni kuhinji z muzejskih razglednic. Svetlana z ustekleničeno vodo, ki smo jo v nahrbtnikih prinesli iz doline, umiva surovine in kuhinjske pripomočke. Pazi na vsako kapljico. Silvo v velikem voku meša in praži vse, kar mu zrežem. Pomešano z rižem in obilico ingverja ter sojine omake bo zelo slastno! Del zelenjavne mešanice odstopi Darji, ki v drugem voku vre vodo za juho. Še poparjeni riževi rezanci in … Odlično. Soba (30m2) se v trenutku spremeni v jedilnico. Približno petdeset jedcev nas je z domačini vred in vsaj še toliko jih opazuje. Ne le, da smo med njimi Slovenci prvič; tudi sicer skoraj nihče ne zaide k njim. Kar nekaj dni smo z ladjicami pluli po džungelski reki Nam Tha in se s tovornjaki prebijali v ta del dežele, nedaleč od meje s Kitajsko. Po treh urah hoje po strmem gozdu – spremljal jo je močan in trajajoč naliv – je bil sprejem v vasi plemena akha najlepše darilo. Povsem premočeni smo se zatekli v hišo, kjer zdaj tako slavnostno večerjamo. Po tramovih visijo naša oblačila, slastno večerjo pa že zalivamo s priljubljeno domačo pijačo laolao – z riževim žganjem. Plemenski poglavar ima »slavnostni govor«, potem pa nam v čast zapoje. Zapeti mora tudi naš »poglavar«. Oskarju se pesem po navadi zatika, zato mu pomagamo. Slovenska pesem se vse glasneje razlega na drugem koncu sveta.
 
Jutro po deževni noči

Jutro po deževni noči


Plemena so večinoma samozadostna. Sama pridelajo, kar potrebujejo, sicer pa med njimi poteka izmenjava. Denar si postopno utira pot tudi k njim. Prirejajo tržne dneve. To so pravi prazniki. Pridejo bližnji in daljni, s hribov, z druge strani reke … Nikdar ne bom pozabila, kako so nas pričakali, nas, zanje drugačne, ko smo se izkrcali na nabrežju. Počutila sem se kot v dokumentarcu.
 
…Otroci so skakali, stegovali ročice, njihovi obrazi so bili sam smeh in žareče temne oči. Zvedavo so opazovali, kako se nerodno spravljamo s čolna in s sandali v rokah bosi brodimo po kalni vodi. Ovešeni z oblačil, fotoaparti, nahrbtniki smo bili zanje najbrž zanimivi. Počutila sem se kot tujek v džungli, čeprav vem, da sem bila sprejeta morda bolj kot marsikdaj doma; domačini so nam bili naklonjeni in zelo širokosrčni. Zaželela sem si, da bi bila kot oni. Pobožna želja. Ženske so povsem drugačne. Gibke, vitke, mile in divje obenem. Kar koli delajo, počno to elegantno: nosijo tovor na obeh straneh palice, ki varno sloni na njihovih ramenih; sklonjene ali sede pripravljajo hrano; ovite v saronge se umivajo v reki, s prsti češejo in ovijajo dolge temne lase. Zelo lepe so. Kdo ve, kako vidijo ti ljudje nas. Najbrž se jim zdimo vsi enaki in to, da imam poležane lase, pogrižene nohte in zmečkano majico na sebi, vem le jaz. Sprehajam se med stojnicami, navdušeni so, ko se zanimam za njihovo domače platno. Čudovito tkejo te ženske. Temno blago z izstopajočimi pisanimi vzorci. Lepo se jim podajo krila, ki jih nosijo – niso zašita, le blago spretno preganejo in si ga opasajo. Veliko je izdelkov iz bambusa: košare, v katerih prenašajo kure ali pujske, nekakšne pletene polkrogle – pokrovi, pod katerimi se varno pasejo piščanci, podstavki za kozarce, pladnji, torbe … Veliko pletenja je tudi iz palmovih listov: od embalaže, do okraskov in raznih uporabnih košar. Bosi otroci v čistih, a včasih razcefranih majicah se zbirajo v gruče in se igrajo. Podobno kot smo se mi včasih s frnikolami, le da imajo plodove raznih dreves. Žvečijo sladkorni trs. Na obrobju tržnice prijetno diši in v pisana oblačila odeta ženska z otrokom, povezanim čez ramena, spretno peče bananine cvrtke. V veliki ponvi, oprti na dva kamna, med katerima je zakurila. Privoščim si slasten obrok …
Ko na pot pride reka

Ko na pot pride reka


Med plemeni vlada animizem, svet šamanov, duhov, vraž. Na hitro vsega tega ni mogoče spoznati. Seveda pazimo, da se pri vstopu v vas ne dotaknemo vrat. Ta imajo simbolični pomen. Verjamejo, da v vasi domujejo le dobri duhovi, onstran vrat, torej v džungli, so pa vsi, tudi slabi. Če bi se kdo dotaknil vrat, morda ne bi bili več varni pred slabimi in morali bi postaviti nov vhod … Spet pri drugem plemenu zelo spoštljivo zremo v papir, pribit na steno,  z zlatim kvadratom na sredi. Nihče se ga ne sme dotakniti. Razlogi so podobni kot pri vratih.
Vstajajo zgodaj. Žene nahranijo živali, pripravijo zajtrk za družino. Po navadi skledo že znane juhe – z rezanci, veliko zelenjave in močno začinjeno. Moški gredo na delo (razen pri mongih, kjer se moški ukvarjajo predvsem s svojimi štirimi ženami in otroki, žene pa opravljajo domala vse in za moževo pozornost krepko garajo). Opravil ne zmanjka. Sekajo bambus, delajo na polju, »zidajo« hiše. Lesene hiše »preživijo« nekaj let, potem postavijo nove. Po navadi drugje, saj se selijo, ko se zemlja, na kateri pridelujejo zlasti riž, izčrpa. Posekajo gozd, ga požigajo in tako pripravljajo nove terene za polja in naselje. Riž je zahtevna kultura, potrebujejo dobro zemljo in jo tudi zelo izčrpa. Je pa tudi osnovna hrana. Kako slasten je pravzaprav! In koliko vrst ga je. Najbolj všeč mi je tisti, ki ga grabiš v velikih kepah kar z roko in ga namakaš v razne pikantne omake (sticky rice). Otroci ga v posebnih pletenih košaricah nosijo za malico v šolo, odrasli na polje. Hiše imajo tudi svoje priročne vrtičke, na katerih raste vse tisto, kar mora biti gospodinji pri roki. Včasih so ti vrtički na visokem, na posebnih nosilcih (palicah), da so na varnem pred kurami. Najbolj nenavadni so pujsi. Ti so ščetinasti, črni. Ja, pa tudi rjave sem videla. Bili so mladiči in če ne bi imeli značilnih ušes, bi mislila, da so psički …Pujsev je v vaseh veliko. Sčasoma se navadiš, da ti opletajo med nogami. Kakšne bi bile te vasi, če jih ne bi bilo … Pujsi namreč pojedo vse ostanke hrane, človeške iztrebke in še marsikaj. Kar pripodijo se za teboj, ko se skušaš malo umakniti in opraviti eno temeljnih človeških potreb…
Laoška podoba

Laoška podoba


Življenje tukaj teče počasneje. Tako je kot včasih ob najinih nedeljah. To pismo ti pišem na eni od teras, nagnjenih nad Mekong. Vsa družina je zbrana naokrog. V pleteni košari že debelo uro spi dojenček, v kotu terase se igrata njegova brat in sestra. Oče ima svoje trenutke ob pipi, stara mama sedi, opazuje dogajanje in se smehlja. Brklja po kuhinji, skuhala mi je kavo, ponuja mi riž z zelenjavo, a sem že zelo sita. Ker nič drugega ne naročim, mi nosi naravne poslastice. Pravkar nekakšen strok, v njem pa so temno rjave koščice, obdane z okusnim mesom. To me spominja na džem iz fig in sliv. Makhamvan se imenuje, če sem razumela prav. Okus mi je všeč, gospa me zalaga. Prinesla bom koščice, torej semena. Morda bodo uspevale na tvoji gredi – ti imaš zmeraj roko za cvetje, za vrt.
Med bambusi

Med bambusi


Čez nekaj ur se bo začelo mračiti. Vaški utrip bo zaokrožilo običajno umivanje v reki. Ko sem se sinoči tudi sama umivala v njej, sem skušala zaplavati proti toku. Zamahovala sem in zamahovala, a ostajala na mestu. Tudi današnjo nedeljo bom zaokrožila v Mekongu. Zadnja nedelja v tem koncu sveta. Za zdaj. Dobro se počutim tukaj. Vse je tako preprosto, naravno. Potrebovala sem drsenje s čolniči po rekah, grizenje kolen v strmine, poskakujoče potovanje s tovornjaki po poteh visoko v hribih, prižiganje sveč, spanje na trdih tleh, včasih v mrežah proti komarjem … Prihodnjo nedeljo bom – doma. Pripovedovala ti bom laoške zgodbe.