Piše: sopotnica Irena
Zbrali smo se v Ljubljani, na parkirišču Dolgi most. Bilo nas je 19, dva pa smo pobrali ob poti in skupina je bila popolna. Vsi smo imeli isto željo. Gremo odkrivat zeleni vrt Evrope. Gremo na Irsko.
Tukaj je bil Marko, z njim sem navezala prvi stik. Skromen računalničar, ki je najprej ob prihodu v sobo preveril, ali deluje wi-fi povezava, potem je prižgal televizor in nato je prišlo še vse ostalo. Tukaj sta bila najbolj oddaljena Milena in Anton iz Gornje Radgone. Oba zaposlena v Avstriji. Kolikor sta zadovoljna s plačilom, pa za to tudi veliko žrtvujeta. Anton, ki je mesar, je na svojem delovnem mestu že ob 3.00 ponoči ali pa zjutraj, kakor kdo vzame. Vsekakor sta bila zelo simpatična in družabna sopotnika. Tukaj je bila naša ljubljanska družina. Oči, ki je bil tako podoben enemu izmed igralcev v telenoveli, da sem najprej prav debelo pogledala. Ja, kaj pa on dela tukaj? Pa sem kmalu ugotovila, da je to njegov dvojnik z ženo in Marino, ki sta bili večji žurerki kot on in sta tudi zadnji skupni večer prišli na naše druženje v pubu. Biserka je prišla iz Zagreba in skupaj z Gorenjko Špelo smo ju klicali kar »punci iz Agencije«. Naša Primorca sta se nam pridružila zadnja. Bila sta zelo nepogrešljiva in skupaj smo odkrivali irske lepote. Ta ju je tako navdušila, da sta nameravala kar ostati tam, ampak kaj, ko pa se je avtobus vrnil in ju prišel iskat. In njun načrt je žal propadel, morala sta se vrniti z nami. Člana skupine sta bila tudi dva Gorenjca, Andrej in njegova žena. Skromna in tiha, a sta bila zelo prijetna. Janja in Siniša sta bila naša soseda iz Hrvaške. 
Še preden smo se vkrcali na letalo, sta pred mano čakala na vstop. In imela sta zelo resen pogovor. Pozneje sem njej odstopila svoj sedež, da sta bila skupaj. On navdušen fotograf, vedno zadnji, ona pa zgovorna in zelo simpatična. Naši Štajerki… posebna zgodba, od začetka sta tako pogosto zamujali, da še zdaj ne vem, kdaj se bosta za svoje grehe odkupili. Najboljši trenutek je bil, ko sta zamujali in smo se mi z avtobusom zapeljali na skrajni rob parkirišča. Opazovali smo, kakšna bo panika, ko ne bo več avtobusa tam, kjer bi moral biti. Ni je bilo, onidve pa sta se le z nasmehom opravičili in zgodba je bila pozabljena. Bodoča starša Toni in Maja sta bila vedno nasmejana. Sploh pa ona, kadarkoli sem jo videla, je bila na njenem obrazu velika sreča in zadovoljstvo. In temu je vedno sledil glasen smeh. Navsezadnje sem bila tukaj tudi jaz, medvedka iz kočevskih gozdov, ki sem se že pred desetletjem spoznala z Agencijo, v katero sem se zaljubila. Že enajstič sem se odpravila odkrivat svet, veliko mi je dala in iz potovanja sem se vedno vrnila zelo zadovoljna. Bili smo iz vseh koncev naše Slovenije, tudi delček Hrvaške smo pokrili, tako različni, a brez vseh nas tega potovanja ne bi bilo. Vsak je prispeval svoj košček v mozaiku in spletli smo čudovito irsko pravljico.
Tukaj je bil tudi Janin, Sarin vajenec z željo, da bi postal del ekipe vodičev najboljše Agencije. Njegova zgovornost je šla včasih kar na živce, njegov glas je bil stalna zvočna zavesa. Človek z veliko izkušnjami in velikim znanjem. Tudi on je pokazal željo, da kar ostane na Irskem, a smo ga tako vztrajno čakali, da ni imel nobene izbire in je moral z nami nazaj domov. Zadnja in najbolj pomembna je bila naša Sara. Z njo sem tretjič odkrivala svet. Zelo organizirana, profesionalna do konca, prijazna in odločna. Vse niti je imela v svojih nežnih rokah, vedno je znala dati prava navodila, vedno je znala pokazati pravo pot. Brez njenih izkušenj in vodenja bi na potovanju marsikaj zamudili.
To je bila naša skupina in vsi skupaj smo odkrivali prekrasni zeleni otok. Čakalo nas je glavno mesto Dublin, v severni Irski Belfast, čakal je velikan in njegov nasip. Odkrili smo, kje in kako se dela najboljše pivo s svileno peno in kje so naredili nesrečni Titanik. Čakala nas je megla na Moherskih klifih, odkrivali smo vzroke sporov med protestanti in katoliki. Čakala nas je simpatična Jean ob grobnicah, čakal nas je romantični dvorec dr. Henryja Mitchella. Čakalo nas je prelepo mesto Galway in Aranski otok Inishmore, ki smo ga odkrivali na kolesih. Čakal nas je Londonderry ali pa Derry, ker ga Irci tako imenujejo. Čakal je Killarney in prečudovita predstava s fantastičnimi godci in pevko, da o plesalcih niti ne govorim. Čakalo je mesto Charlieja Chaplina, prečudoviti Waterville. Čakali so nas na ovčji farmi, psi, ovčke, John in krasna mucka, ki bi jo najraje posvojila. Čakala je utrdba v Cashelu in Kilkenny, še eno lepo irsko mesto. Čakalo nas je irsko vreme in sonce, ki se je za to poletje preselilo tja. Tukaj je bilo še veliko zanimivosti in malenkosti, ki so čakale samo na nas.
Vse to smo lahko videli po zaslugi našega voznika Malachyja, ki nas je s svojim avtobusom vozil od lepote do lepote. Zaradi nenavadnega imena so ga Kitajci krstili kar Panda, za nas pa je bil Mal. Tih, miren in skromen fant, a zelo pomemben član naše ekipe. 
Pridružil se nam je na koncu in nas ves teden vozil po svojem otoku. No, ne čisto svojem, saj on živi v severnem delu, ki pa je del Velike Britanije. Ampak je pa vseeno Irec. Našo skoraj 1700 km dolgo pot je prevozil mirno in sigurno. Po vseh tistih cestah, ko ima avtobus dovolj prostora za vožnjo in po vseh tistih neverjetno ozkih cestah, ko se dva avtomobila nista mogla srečati, ne da bi eden ustavil. Predstavil se nam je z nam neznano vožnjo po levi, kar je bilo v prvih dnevih kar malo čudno. A čez nekaj časa mi je ta vožnja postala čisto domača. Mal je z nami tudi delil marsikatero skrivnost o svoji domovini, o življenju in irskih navadah. Tudi druženje z njim v baru je bilo zelo prijetno. Vsekakor je bil nepogrešljivi člen v naši verigi in brez njega te irske zgodbe ne bi bilo.
S povratkom domov se je pravljica končala s srečnim koncem. Čeprav otožni, ker smo se morali vrniti vsak v svoj vsakdanjik, pa vseeno vsak s svojim spominom v sebi. Ti bodo ostali na fotografijah, v naših srcih in tudi zapisani na papirju. Ta zgodbica je ena od teh. Upam, da vam bo všeč.
