Piše: Nejc Bratuša
Na Ferskih otokih je vsak dan nova, nenavadna zgodba. Bilo je kar nekaj dogodivščin, ki si zaslužijo vpis v potovalni dnevnik, a najbolj se mi je vtisnil v spomin izlet na otok Mykines, kot bi bil prava foto knjiga.
V meglenem jutru z rahlim dežjem, kar je tam povsem običajno, smo se odpravili proti otoku Vágar. Prosim, Vikinške bogove za lepo vreme – in res: ko smo zapeljali iz zadnjega tunela, nas je pričakalo sonce in toplo poletno vreme. Sopotniki so bili videti zelo veseli, jaz pa sem si želel megleno in vetrovno vreme. Pred vkrcanjem na barko smo slekli “čebulno” obleko.
Sledila je prijetna vožnja po fjordu, ob soncu, s pogledom na naravne znamenitosti Drangarnir in Tindholmur. V daljavi smo zagledali najbolj zahodni otok otočja in prve meglice. Sopotniki niso bili najbolj zadovoljni, jaz pa sem bil navdušen: to so idealne razmere za naš izlet. Če bo megla, bomo videli veliko njork, ki vsako leto poleti pridejo na otoček in si tam ustvarijo gnezda. Gnezdijo na robu travnatih klifov v luknjah, izkopanih v zemljo. Vsako leto enak parček čuva eno jajce v istem gnezdu.
Ko smo pristali, je megla že prekrila del otoka, skozi njo pa so prodirali sončni žarki – res čudoviti prizori. Sprejela nas je lokalna vodnica, zadnji otrok rojen na otoku. Komaj smo čakali, da začnemo z avanturo, in res smo se kar načakali. Pisano gručo turistov so razdelili v tri skupine; imeli smo srečo, da smo šli zadnji – najboljše, saj nas na poti ni nihče motil in smo bili najmanjša skupina.
Že vasica sama je postregla z zanimivostmi. Sprehod smo začeli pri stari ferski hiši s travnato streho in pri najstarejšem bazenu na Ferskih otokih, narejenem v tolmunu vaškega potoka. Glavna atrakcija pa so bile njorke, ki so nas pričakale na vrhu travnatih klifov. Kakšna sreča, da jih je bilo veliko – nekaj dni prej jih še ni bilo toliko. Letos so se male njorke izvalile nekoliko prej in z navdušenjem smo opazovali, kako par straži gnezdo in prinaša ribji ulov mladičem.
To je bilo pravo doživetje: ferski veter z oceana, meglice, sončni žarki in kolonije njork na dosegu roke. Njorke smo opazovali z navdušenjem, one pa so pozirale, radovedno gledale nas in se šopirile, da jim naša prisotnost ni povsem všeč. Pretegnili smo noge in se sprehodili po robu klifa, ob spremljavi njork in magičnih razgledih.
Ogled smo zaključili v vaški gostilni, kjer smo si privoščili odlično ribjo juho, za sladico pa domačo jabolčno pito. Za tiste, ki želijo poizkusiti plavanje v tolmunu – vaškem bazenu – je ostalo še dovolj časa. Voda je odlično osvežila, nasmehi na obrazih pa so bili do ušes.
A dogodivščina se ni končala – kapitan nam je pokazal skrito votlino pod klifom in otoček Tindholmur z druge strani, spektakularna vožnja proti fjordu. Vse je bilo nadpovprečno – celo ocean je bil miren, kot Jadransko morje v lepem vremenu. Izlet nam bo ostal v najlepšem spominu in je definitivno vreden potovanja v to odmaknjeno deželo na severu.
