9. May, 2012   Agencija Oskar, Armenija, Gruzija, Vodniki  

Na sončni strani Kavkaza

 

Na sončni strani Kavkaza

Gruzija, mala dežela na južni strani mogočnega gorstva,

Balkoni-znamenitost-Tbilisija

Balkoni, znamenitost Tbilisija


nekoliko spominja na našo malo deželo. Na severu so visoke in zasnežene kavkaške gore, pod katerimi izvirajo mogočne gorske reke. Okno v svet jim je morje, Črno morje, po katerem vsako leto pluje več milijonov ton blaga, namenjenega v državo in iz nje in kamor Gruzijci tako radi odhajajo na vsakoletni oddih.
Tu je rodovitna nižina s polji in sadovnjaki, ki omogoča pridelavo vseh vrst sadja, zelenjave in žit. Na drugi strani širno gričevje, zaraščeno z vinsko trto, ki jeseni napolni vinske sode. Tu so še kraške jame, topli vrelci in mineralna voda. In v sredini, v kotlini, leži glavno mesto Tbilisi s starim mestnim jedrom, nad katerim bdi trdnjava.
Tudi Gruzija je bivša socialistična dežela, ki se je leta 1991 osamosvojila in se potem zapletla v vojno. Tudi Gruzija ima južno sosedo, Armenijo, s katero sta uradno v toplih in prijateljskih odnosih, a si ne morejo kaj, da se ne bi tudi malo sovražili. Tudi Gruzijci govorijo svoj jezik in tudi Gruzija je v svetu precej neprepoznavna in jo, zaradi podobnosti imen, zamenjujejo z ameriško zvezno državo Georgio. Res, vse skupaj je videti precej podobno, pravzaprav tako, kot bi našo Slovenijo malce napihnili. Gruzijske gore so višje in gorske reke bolj deroče, njihova obala je daljša, nižina bolj širna, vinogradništvo pa ima daljšo tradicijo. Tudi vojna je trajala dlje in je bila bolj krvava, poleg svojega jezika pa imajo tudi čisto svojo pisavo. In njihova zgodovina sega daleč, daleč nazaj.
Kot je nekdaj bilo …
V davnini, pred 120 milijoni let so današnjo Gruzijo med drugim poseljevali tudi dinozavri,

Gora Kazbeg


ki so v apnenčastih tleh pustili trajne odtise. 1,8 milijona let pa je tega, kar so se tu ustalili naši predniki. Gruzija namreč hrani ostanke homo georgicusa, ki so najstarejši dokaz o življenju našega prednika izven Afrike. Ljubkovalno mu rečejo tudi najstarejši Evropejec in je pred dobrim desetletjem zanetil pravo revolucijo med arheologi in dodobra pretresel družinsko drevo človeka in njegovih prednikov.
Zgodovinsko slavo te dežele so širili tudi stari Grki. Jazon in Argonavti so šli zlato runo iskat v Kolhido, rodovitno nižino, v kateri danes leži drugo največje gruzijsko mesto Kutaisi. Zlato runo se sliši kot izmišljotina, a deroče gorske reke so svoje čase s seboj nosile zlata zrna. In ta zlata zrna so lovili s pomočjo ovčjih kož, napetih na lesene okvire, ki so jih postavili pod slapove in brzice. Umetnost zlatarstva je bila tu razvita že pred petimi tisočletji in ni čudno, da je zlato zadišalo tudi starim Grkom, ki so na ozemlje današnje Gruzije prišli okoli tisoč let pred našim štetjem.
O Gruziji kot državi je moč govoriti od 10. stoletja naprej, največjo slavo pa je na prelomu 12. in 13. stoletja dosegla kraljica Tamara.

Freska v katerdrali Svetitskhoveli


Pravzaprav je bil njen naziv kralj, saj je imela moč in oblast, ki sta prej in pozneje pripadala le moškim vladarjem. Arhitektura, literatura, filozofija, znanost, vojaški in politični dosežki so na svetovnem zemljevidu Gruzijo postavili na pomembno mesto. Ko je bila Evropa še v srednjem veku, je Gruzija že doživljala renesanso in bila najmočnejša krščanska sila v tem delu sveta, ki je kljubovala mogočnim muslimanskim sosedam.
Od 19. stoletja naprej je zgodovina Gruzije tesno povezana z njeno severno sosedo. Sprva s carsko Rusijo, pozneje s Sovjetsko zvezo. Eden najslavnejših Gruzijcev je Josip Džugašvili, svetu bolj znan pod imenom Stalin, ki pa svoji domovini ni izkazoval nobenih posebnih privilegijev. Gruzijci se zato kar ne morejo odločiti ali naj bodo na tega slavnega, a kontroverznega moža ponosni ali pa naj ga pometejo v muzej.
Ne boj, mesarsko klanje!
V novejši zgodovini sta ime Gruzije v svet ponesli Južna Osetija in Abhazija. Je že tako, da se v svetovne novice najlažje pride z vojnami in grozodejstvi. Ti pokrajini uradno sicer pripadata Gruziji, a Gruzijcev tam ne boste našli. Mnogi so izgubili življenja in tisoči so bili kot begunci primorani zapustiti svoje domove.
“Izguba Abhazije nas zelo boli. Zakaj nas ne marajo?

Najvišji vrh Škara


Vedno so bili del Gruzije. To so zakuhali Rusi, da so se lahko polastili tega lepega obalnega koščka zemlje. Pod njihovo oblastjo jim bo veliko huje,” meni Nato, dekle, rojeno v Abhaziji. In nadaljuje: “Ne gre za sovraštvo. Meni so ubili očeta, pa jih ne sovražim. Obe strani sta utrpeli izgube. Storjene so bile napake, a zdaj jih skušamo popraviti. Upam, da bodo to uvideli in se vrnili pod naše okrilje.”
Ne glede na razplet pa je Gruzija s temi vojnami veliko izgubila. Prehod iz socializma v vrtinec tržnega gospodarstva je bil težak za vse nove demokracije, vojne in njihove posledice pa so Gruzijo še dodatno upočasnile. To je tudi eden od razlogov za revščino. Po statističnih ocenah je standard Gruzijcev približno petkrat nižji od našega.
Od kod lepote tvoje?
Človek ima v Gruziji včasih občutek, da stari časi kar nočejo zapustiti dežele na južni strani Kavkaza, a v zadnjih letih sta modernizacija in žal tudi amerikanizacija odločno zakorakali tudi po gruzijskih tleh. Stari del Tbilisija je čaroben. 1500-letno zgodovino so prepletli s sodobnostjo.

Nočni Tbilisi


Na socialistične čase pa spominja kakšna natakarica, ki ob prihodu gosta trpeče zavzdihne: Oh, ravno tebe mi je bilo treba, zdaj moram pa delati. Gruzija ima tudi bogato kulturno dediščino, a včasih se zdi, da je prišlekom noče razkazati. Ne znajo se pohvaliti z njo, saj zanje samohvala ni spodobna. Tudi sicer jim manjka podjetnosti. Večina le čaka, da jim dobra služba pade v naročje. “Bomo morali Migrelci kaj storiti na tem področju,” pravi Giorgi, študent mednarodnih odnosov. Migrelci iz zahodne pokrajine Samagrelo so namreč edini, ki so znani po podjetnosti, večina drugih Gruzijcev je raje zadržana, malodušna, otožna in tarnajoča. “Med desetimi najbogatejšimi Gruzijci je sedem Migrelcev,” mi je še zaupal Giorgi in s tem podkrepil najino površinsko oceno o narodovem blagru.

Mladostna otoznost v Svanetiju


Neizpodbitna lepota Gruzije pa je vsekakor narava. Ta se ne zmeni za spodobnost in se na veliko sama hvali. Mogočni, večno zasneženi pettisočaki Visokega Kavkaza so obdani z odročnimi dolinami, širnimi gozdovi, deročimi rekami in vasmi, do katerih vodijo le vijugaste, mnogokrat v pobočja hribov vklesane ceste. Tam ljudje že tisočletja živijo daleč od civilizacije, gospodarji na svoji zemlji. Še danes se ti svojeglavi hribovci ne uklanjajo nikomur, ne vladi, ne bogatašem, ne turistom.
Gorovje Malega Kavkaza je drugačno, vulkanskega nastanka, z visokimi planotami, utrdbami, ki so varovale popotnike in trgovce, skrivnimi mesti, izklesanimi v skalo, ter vrelci mineralne vode, ki iz globin sili na površje. Tu je že v zgodovini potekala meja, zato so bili ti kraji bolj redko naseljeni. In ker so jih zanemarjali tudi pozneje in jih še danes, so zaradi slabih prometnih povezav ostali odmaknjeni. Redki popotniki in pohodniki lahko tu v lepih razgledih najdejo svoj mir. Vmes, med obema gorstvoma, je na eni strani prostrana rodovitna nižina s polji, sadovnjaki in nasadi čajevca, ki se konča s črnomorsko obalo. Poleti se tu temperature redno dvigujejo nad 40 stopinj Celzija, a rastje ohranja svoje živahne barve, saj se vlaga približa 100 odstotkom. Na drugi strani pa je hribovit svet vinogradov. Več kot štiristo različnih sort vinskih trt poznajo in Gruzija velja za domovino vinogradništva. Danes skušajo ohraniti starodavne postopke proizvodnje vina v velikanskih lončenih amforah, imenovanih kvevri. Tudi večtisočletno tradicijo “nazdravljalca” so ohranili. Na zabavah tako vedno izberejo nekoga zabavnega in v dobri pivski kondiciji, ki ves čas skrbi za dobro počutje izbrane družbe.
Pa še to
Na tržnici v Kutaisuju je neka gospa opazovala našo malo skupino, ki se je s fotoaparati podala v lov za utrinki vrveža. Turistov tam niso ravno vajeni.
“Od kod so?” je vprašala mojo gruzijsko prijateljico Nato.
“Iz Slovenije,” ji na kratko pojasni.
“Hm, kje je to? Je to Češkoslovaška?”
Nato je vsa zgrožena nad njeno nevednostjo sicer zelo prijazni gospe začela pojasnjevati, kje leži Slovenija, da je bila včasih del Jugoslavije … Gospa pa še vedno ni točno vedela, kam bi nas dala, in Nato je bila vse bolj ogorčena.
Pa ji gospa prostodušno odgovori: “Daj no, prepričana sem, da tudi ti ljudje niso točno vedeli, kje je Gruzija, dokler se niso odločili priti sem.”
Pa saj je imela kar prav, mar ne?
Nina Slamnik za časopis Dnevnik, priloga Prosti čas