Moja (sirska) zgodba
Za potovanje sem se odločila v trenutku, ko sem videla program. Impulzivno. Kot vedno. Danes vem, da je bila odločitev pravilna.
Bilo je potovanje po Jordaniji in Siriji, malce drugačno, ne na osnovi klasičnega turizma. Izkusila sem klasični turizem – bivanje v hotelih, ocenjevanje dežele skozi oceno hotela in storitev. Kot bi lizal sladoled skozi šipo! In ker me takšen način ni mogel več zadovoljiti, sem pregovorila moža za “nekaj več”. Uspelo je in sva šla. Od nekdaj me privlači vzhodni svet, slutim neko toplino in notranji žar…
Ne bom pisala o poteku potovanja, krajih, zgodovini in sopotnikih. Omenim naj le, da sva bila s potekom, organizacijo in vodenjem zelo zadovoljna, tudi s sopotniki sva se lepo ujela.
Napisati želim nekaj o spremembah, ki so se zgodile v meni, o “dogajanju”. O tem, kaj je to potovanje v meni zbudilo ali mogoče ponovno obudilo.
V tem našem “norem”svetu, svetu hitenja, hlastanja po čim več, svetu tehnologije in anonimnosti, sem na žalost tudi sama pozabila na občutke, ki jih imaš kot otrok. Občutek sreče, ki te preplavi, ko ti na roko sede pikapolonica, ko vidiš zajčka v gozdu, poslušaš šumenje dreves in poskušaš s kotičkom očesa ujeti vile pri svojem plesu.
Davno pozabljeni spomini…
Takšni občutki tihe sreče in miru so me preplavili v Siriji – med ljudmi, ki nimajo ničesar, a vendar imajo vse. Ponos, ljubezen, sočutje. Težko razumemo…
Iz oči jim sije Življenje. Pozdravljajo nas kot svoje brate, ki se po dolgi odsotnosti vračajo domov. Izrekajo iskreno dobrodošlico. Nam, tujcem, ki na nek način vdiramo v njihovo življenje in – ne da bi ga poznali – kritiziramo. Se zgražamo in na nek način bojimo. Drugačnosti? Kako se motimo!
Vidim deželo, vso v siju sonca, nasprotij – puščave in rodovitnih žitnih polj. Deželo bogato v zgodovini, revno danes. V sušnih obdobjih so nekateri morda lačni. Lačni hrane, ne ljubezni. Te imajo dovolj. Zase in za nas, tujce. Ogromna razlika med nami in njimi!
Vem, da ne obstaja samo belo in ne obstaja samo črno. Vmes je cel barvni spekter, ki ga skušam ujeti, začutiti, razumeti. Lepo bi bilo, če bi lahko združili bistvo našega in njihovega sveta. Veliko si imamo povedati, podati, dati drug drugemu…
S potovanji spoznavamo druge, drugačne in sebe. Iščemo svojo bit, tisto nekje globoko zakopano, zanikano…
Nam, v zrelih letih je težko začeti. A je lahko nadaljevati. Pustiti vso prtljago našega življenja pred vrati, jih zapreti. Odpreti nova in vstopiti neobremenjeni,čisti, radovedni-otroci.
Vem, da me je to potovanje na nek način zbudilo, zanetilo iskro v meni, ki se počasi razrašča v požar. Postavlja me na Pot, ki je še zavita v meglo. Vem, čutim, da sem z negotovim korakom stopila nanjo, čeprav je cilj neznan.
Slišim klic puščave – tiho kliče, morda že dolgo, a nisem bila pripravljena slišati. Sedaj slišim. Ne vem kaj pripravlja zame, ne vem kako me bo sprejela, vem samo, da se bom odzvala, ji prisluhnila. Morava se srečati! Pustila se bom presenetiti…
Zahvaljujem se Siriji, ki je znala tankočutno zbuditi otroka v meni, morda globoko zakopane spomine, vedenje. Zahvaljujem se Življenju, ki me je vodilo na Pot, Oskarju, ki je z izredno subtilnostjo vodil potovanje in njegovim sodelavcem, ki pripravljajo in organizirajo. Ki se vedno trudijo. Samo za nas (vas).
Mojca