Piše: Jernej Trpin
V Alžirijo smo vstopili kot skupina z rahlo zadržano radovednostjo in brez vnaprej izrisanih pričakovanj, a že po prvih kilometrih je bilo jasno, da nas čaka potovanje skozi plasti časa, prostora in kultur, kjer se zgodovina ne razkazuje, temveč tiho sobiva s sedanjostjo, in kjer moraš za razumevanje predvsem upočasniti korak in prisluhniti. Pot nas je po hitrem ogledu moderne mošeje v Alžiru že naslednji dan najprej vodila v rimsko Djemilo, razprostrto visoko v gorati pokrajini Kabylije, kjer smo se med mogočnimi stebri, forumi, templji in gledališčem počutili, kot bi hodili po zemljevidu imperija, zamrznjenem v trenutku. Kamen je bil topel pod rokami, tlakovana cesta je še vedno jasno kazala smer in zdelo se nam je, da mesto ni razvalina, temveč prostor, ki zgolj čaka, da ga nekdo znova napolni z glasovi. Med dolgim sprehodom smo razmišljali o vztrajnosti civilizacij in o tem, kako Rimljani niso gradili za generacije, temveč za večnost, mi pa smo se med temi ostanki zavedali lastne minljivosti.
V Setifu smo skoraj zamudili obisk muzeja mozaikov, kjer smo se skoraj nehote zadrževali dlje, kot smo načrtovali, saj so tla pod našimi nogami pripovedovala zgodbe, sestavljene iz tisočerih drobnih kamenčkov – prizore mitoloških bitij, lova, plesa in vsakdanjih opravil. V tej tišini muzeja smo začutili nenavadno bližino ljudi, ki so tam živeli pred stoletji, kot da bi njihov pogled še vedno počival v vzorcih. Ogled je omogočil lokalni policist z neposrednim, nekoliko neprijaznim ukazom muzejskemu varnostniku: »Odpri, nisem se zastonj ukvarjal z usmerjanjem velikega avtobusa po mestnih ulicah.«
Konstantin nas je nato presenetil z brutalno lepoto. Mesto, razpeto nad globoko sotesko reke Rhumel, nas je dobesedno postavilo na rob, kjer so mostovi videti kot tanke črte poguma. Tam smo dolgo stali, gledali v globino in poslušali veter, ki je nosil zvoke mesta, obenem pa tišino prepada. Ta kontrast med urbanim življenjem in surovo naravo nas je globoko zaznamoval. Okusno kosilo nad prepadom. Kričeče življenje v mestnih ulicah. Stroga in zadržana obraza lokalnih policistov, ki nas nista izpustila izpred oči in sta se vmes celo izgubila.
Ko smo nadaljevali pot proti jugu in prečkali Telški in Saharski Atlas, se je pokrajina postopoma spreminjala: barve so postajale bolj zadržane, ritem počasnejši. Z vstopom v Ghardaio ter dolino Mzab smo začutili, da stopamo v drugačen svet, kjer arhitektura ni izraz moči, temveč prilagajanja, kjer so hiše peščene barve zgrajene v popolni harmoniji z okoljem, ulice pa sledijo logiki sence, vetra in skupnosti.
V dolini Mzab smo Saharo prvič resnično dojeli – ne kot praznino, temveč kot natančno premišljen prostor preživetja in duhovnosti, kjer ima vsak element svoj namen in kjer se življenje odvija v jasnem, skoraj asketskem redu. Najmočnejša doživetja so nas čakala na tržnici, kjer se je puščava zdela zgoščena v enem samem prostoru: med stojnicami, kjer so dišale začimbe, usnje in čaj, so se tiho premikali Tuaregi, oviti v globoko modre indigo tančice, z očmi, ki so videle več peska, kot ga bomo mi kadarkoli. Njihova drža je izžarevala mir in dostojanstvo ljudi, ki poznajo neskončnost. Kamele so potrpežljivo klečale ob robu tržnice, zvonci so ritmično cingljali, pogajanja so potekala brez glasnega vpitja, skoraj kot ritual. Zavedali smo se, da smo gostje v svetu, ki ne potrebuje naše prisotnosti, a nam jo je kljub temu velikodušno dovolil.
Beni Isguen nam je ponudil vpogled v posebno duhovno stanje Mozabitov. Klic k molitvi nas je po sončnem zahodu ponesel v vrtinec misli o večnosti teh zaprtih krajev. V El Atteufu smo se potopili v labirint starega mesta, kjer nas je spremljal lokalni vodnik – nekoliko poseben, nepredvidljiv in poln nenavadnega, skoraj otroškega humorja. Njegove razlage so pogosto zavile v nepričakovane smeri; včasih se je zdelo, kot da se je sam izgubil v lastnih zgodbah, a prav zaradi tega je kraj oživel na povsem človeški ravni. S Khaledom, glavnim vodnikom potovanja, smo se večkrat znašli na slepih ulicah, se ustavljali brez očitnega razloga in se ob tem smejali. Zdelo se nam je, da prav ta nepopolnost razkrivanja kraja ustvarja resnično bližino med ljudmi in prostorom.
Ko smo se zapeljali globlje v Saharo, v ritmih Cheba Khaleda, Idirja, Cheba Mamija in tuareških Tinariwen – so se besede postopoma umikale tišini. Prostranstva peska so se raztezala v neskončnost, nebo je postalo večje, misli preprostejše, in v tej navidezni praznini smo začutili redko jasnost. Z razgledišča na vrhu ksarja, trdnjave, zgrajene iz blatnih opek, ki je v tisoč letih obstoja videla številna ljudstva, je oaza El Menia delovala skoraj nadrealistično – kot zelen madež sredi peščenega morja. Palme so metale senco, voda je pomenila življenje, večeri pa so prinašali hlad in zvezde, tako jasne in številne, da smo imeli občutek, kot da se jih lahko dotaknemo. Noči v Sahari so nas učile potrpežljivosti in ponižnosti, saj človek tam hitro razume, kako malo v resnici potrebuje in kako nepomemben je v primerjavi z naravo.
Potovanje smo sklenili v kasbi Alžira, v belem, rahlo načetem, a izjemno živem labirintu stopnic, balkonov in ozkih ulic, kjer se vonj po kavi in morju prepleta z zgodovino upora, kolonialne preteklosti in vsakdanjega življenja. Kasba ni muzej, temveč prostor, ki se še vedno spreminja, diha in kljubuje času. Še sprehod po belem Alžiru, razgled z afriške Notre Dame in potovanje je bilo sklenjeno.
Vse to je povezovala skrbna in srčna organizacija Mohameda in Soheiba, ki sta poleg zmedenega Khaleda poskrbela za nemoten potek našega potovanja. S svojim poznavanjem dežele, ljudi in ritma prostora sta poskrbela, da Alžirija za nas ni ostala le niz krajev na zemljevidu, temveč celostna izkušnja, stkana iz zgodb, tišine, smeha in peska.
Alžirija nas ni poskušala očarati na glas; bila je takšna, kot je: »surova, dostojanstvena in tiha«. Prav zato se je globoko zasidrala v nas in bo z nami ostala še dolgo po tem, ko smo se vrnili domov.
