Piše: Igor Podgoršek
Doživeti Čile in Velikonočni otok z dotikom Bolivije >>
Kdaj smo nazadnje stali nekje, kjer ni bilo ničesar, kar bi nas spominjalo na naš vsakdan? Nobene znane pokrajine. Nobenega običajnega ritma. Samo prostranstvo, veter in tisti nenavadni občutek, da je svet nenadoma postal veliko večji, kot smo si ga predstavljali. Na tem potovanju gremo iskat prav to. Čile je za takšno zgodbo skoraj neverjetna dežela. Dolg pas zemlje med Andi in Tihim oceanom nas vodi iz enega sveta v drugega. Toda kilometri tukaj povedo le polovico zgodbe. Prava razdalja se meri v spremembah.
Začnemo med ljudmi. Santiago utripa pod Andi, Valparaíso se razliva po hribih v barvah, grafitih in nekoliko neukrotljivem življenju, v dolini Casablanca okušamo vino. Svet je še domač, razumljiv, človeški. Potem se začne prazniti. V Atacami izgine zelenje. Ostanejo kamen, sol, vulkani in nebo. Hodimo po pokrajini, ki je videti, kot da bi Zemlja pokazala svoje golo okostje. Zjutraj na 4.200 metrih iz zemlje bruhajo gejzirji, popoldne nas nosi slana voda, zvečer pa pogled zdrsne v nebo. Daleč od mestnih luči zvezde niso več kulisa. Spomnijo nas, kako majhni smo.
In ko se nam zdi, da bolj nenavadno skoraj ne more biti, zamenjamo avtobus za džipe in prestopimo v Bolivijo. Cesta se vzpne proti petim tisočakom. Zrak postane redek, obzorje ogromno. Bela laguna. Zelena laguna. Para nad toplimi vrelci. Gejzirji Sol de Mañana. In nazadnje Laguna Colorada – rdečkasto jezero, vulkani in flamingi sredi visokogorske puščave. Svet postane skoraj nadrealističen. Potem pridemo na jug.
Patagonija ni prazna. Patagonija je polna prostora. V Torres del Paine se oblaki lovijo okoli granitnih stolpov, ledenik Grey počasi drsi proti jezeru, veter spreminja pokrajino iz minute v minuto. Nekje nad nami jadra kondor. Človek bi rad vse fotografiral, potem pa ugotovi, da najlepšega dela ne more odnesti domov na fotografiji: občutka, da stoji pred nečim, kar ga popolnoma presega. Na otoku Magdalena nas čaka še srečanje s kolonijami Magellanovih pingvinov.
Toda naše oddaljevanje še ni končano. Poletimo čez Tihi ocean. Pod nami ure in ure ni ničesar. Potem se iz modrine pojavi majhen vulkanski otok.
Rapa Nui. Tu se zgodba spremeni. Naravi se pridruži človek. Pred nami stojijo moaji. Velikanski kamniti obrazi, ki že stoletja molčijo. Pri Ahu Tongariki jih petnajst zre proti notranjosti otoka, na pobočjih vulkana Rano Raraku pa nekateri še vedno počivajo nedokončani. Njihovi ustvarjalci so odšli, kamniti velikani pa so ostali. In morda njihova največja skrivnost sploh ni v tem, kako so jih izdelali in premikali.
Morda je zanimivejše vprašanje: zakaj človek sploh ustvarja nekaj, kar ga bo preživelo?
Zakaj postavljamo templje, piramide, katedrale in kamnite velikane? Zakaj pripovedujemo zgodbe? Zakaj potujemo? Morda zato, ker nekje globoko v sebi vemo, da je naš čas omejen. In vendar želimo biti del nečesa, kar je večje od nas.
Na Rapa Nuiju je ta misel skoraj otipljiva. Stojimo na majhnem koščku zemlje sredi neizmernega Tihega oceana. Za nami je tisoče kilometrov poti, pred nami kamniti obrazi ljudi, ki jih že davno ni več. Okoli nas veter in ocean. In nenadoma oddaljenost otoka ni več samo geografska.
Rapa Nui postane ogledalo.
Moaji gledajo v notranjost otoka. Mi pa ob njih morda za trenutek pogledamo v svojo. Kaj nosimo s seboj? Kaj je zares pomembno? In kaj bo nekoč ostalo za nami? Morda zato na konec sveta ne potujemo samo zato, da bi videli nekaj, česar še nismo videli.
Včasih moramo zelo daleč, da se lahko zares približamo sebi.
To je sedemnajst dni sveta v njegovih skrajnostih: od živahnih ulic do popolne tišine, od vinogradov do najbolj suhe puščave, od flamingov na bolivijskih višinah do pingvinov na mrzlem jugu, od granitnih stolpov Patagonije do kamnitih obrazov sredi Tihega oceana.
