9. april, 2009   Člani pišejo  

Maturantska skupina – konec poletja 2008

 

Maturantska skupina – konec poletja 2008

Ura je ena zjutraj in že na letališču čakam maturante z največjo možno kavo v roki. Nekaj pred tretjo glas po zvočniku pove, da je letalo z Ljubljane pristalo. Zdaj gre pa zares! 48 potnikov in dva vozila! V popolni pripravljenosti se postavim pred vrata z lepo zeleno tablico Oskar in čakam. Ura je pol štirih, ko še vedno ni nikogar. Preverim na informacijah… In ugotovim, da mojih potnikov ni bilo na letalu, ki je pristalo. Pač pa so na drugem letalu, ki je že imelo več kot dve uri zamude… Tako se je začel, tisti pravi izziv…
Prišli so ob šestih. Seveda so eni od profesoric izgubili prtljago… Tako da smo štartali z Istanbulskega letališča ob pol devetih. S skoraj peturno zamudo. Pred nami pa dolg dan, poln vožnje. Nekako nam je uspelo dokaj hitro se razporediti v večji avtobus in manjši kombi. Prijazni nasmehi voznikov so pomagali, še kako… Potem pa se je začelo, najprej pozdravi na enem avtobusu, potem še v kombiju… Res smo bili prava karavana! Ogledi so minili skoraj kot v sanjah, vsi so (smo) bili pošteno utrujeni… Ampak glej, na slanem jezeru smo bili pa kot nalašč ravno za sončni zahod… Kakšna sreča!!! Vsi se zbudijo in prečudovite barve napolnijo z novo energijo… Ker na velikem avtobusu ne dela CD, kupim kasete in na poti v Kapadokijo vsi pojemo… Kako lepo je, ko zagledamo prve stožce… Zdi se mi, kot bi prišla domov…
Lepo je bilo spet se srečati s srednješolskimi leti in s profesorji… Kot nalašč so bili prav z moje gimnazije… Spomini… Obujamo jih skupaj z maturanti. Te je učil ta? Kaj pa tisti? Joj ja, še zmeraj je tako… Potok za šolo, kamor smo radi hodili med odmori… In hodijo še zdaj… Pa finte profesorjev… Šolski plesi… Zaključni izleti… Slike mi plešejo pred očmi. Turčija na drug način… Predvsem imam ogromno dela, ampak je zanimivo… Dva vozila, hm… In pa toliko potnikov. Ja seveda gre, kaj pa drugega! In takrat ko spim, spim še toliko bolj trdno!
Kapadokija je bila tokrat malce drugačna. Lepa, kot vsakič, a na drug način… Iskali smo druge stvari, več nakupovali in neskončno uživali na turškem večeru, kjer smo vztrajali do konca in plesali prav vsi, brez ene same izjeme, vseh 50 z mano in Mustafo vred! Odlično! Naslednji dan je bilo sicer težje vstati in se sprehajati po pravljični deželi, a bilo toliko lepše spati na avtobusu! Tudi jutranje tekanje po letališču v Antalyi je večina prespala… Ampak, ko sva s profesorico na drugem terminalu končno zagledali njen pogrešan kovček, je težko opisati veselje… In kako so potem še bolj teknile jutranje gözleme na poti v Olympos…
Ponovno druga zgodba, kjer smo si nekateri odpočili, drugi pa so se še bolj utrudili. Uživali pa smo vsi! In kar težko zapustili kraj, kjer kokoške tekajo pod hišicami na kolih in kjer je zajtrk vse do 11h! Še vedno vsi zdravi in srečni smo se odpravili naprej… Sama sebi sem se čudila, kaj vse sem se lahko zmenila po turško, tokrat brez pomoči lokalnega vodnika. Odveč je napisati, da so bile Pamukkale super in vsem všeč! In da so najbolj pohvalili hotel! Ker je imel bazen… In da smo se spuščali po belih ponvicah ravno takrat, ko je zahajalo sonce… In je tisti pojoči glas klical k molitvi… Že četrtič ta dan…
Bursa se je ravno pripravljala na ramadan. Zato je bilo vse veselo in polno življenja! Zlili smo se z okolici in začutili tisto pravo Turčijo… In svileno cesto, na kateri so se ustavljale karavane… Kot mi, ki smo prišli zapravit še zadnje lire in si privoščit še en pravi kebap! Na trajektu gledam, kako se kocka sladkorja raztopi v vročem napitku, ki mu tudi tukaj rečejo čaj… In najboljši naj bi imel barvo medvedje krvi, je nekoč nekdo rekel… In ponovno zagledamo pred seboj večno mesto, kjer se vse začne in konča. Tudi naša maturantska odisejada. In moje poletno potepanje…
Zdaj, ko je konec poletja in doma obujam spomine, je vse popolnoma drugače. Komaj se še spomnim dvajsetega junija, ko smo odhajali na to pot… Po drugi strani pa je minilo kot blisk! Prva skupina, kjer sem preizkušala svoje znanje in odkrivala nove poti… Poletno Turčijo… Vroče sonce, vsak dan novi izzivi… Poletje na drugačen način! Pot na Šri Lanko, deželo ki je takoj postala »moja«… In bila popolnoma drugačna v vseh pogledih… Preklop. Prvič in potem še drugič, ob vračanju… Prva samostojna skupina! Ko je šlo zares, tisti pravi izziv, neverjeten občutek!
Pa potem po prvi skupini še ena, takoj! Vmes samo nekaj ur časa… In ponovno po tej poti, ki me je letos poleti toliko naučila. Ko sem bila po dveh mesecih nekaj dni frej, se je bilo kar težko navaditi. Takrat sem zbirala občutke in dogodke… Moji poletni sopotniki so bili neverjetni! Najboljši! In ko sem danes dobila povabilo na še eno srečanje po našem Velikem srečanju, sem z največjim veseljem potrdila udeležbo! Kako veliko sem se naučila od njih… Da ni ovir, če se hoče in da se lahko premaga tudi tiste sicer na prvi pogled nepremagljive fizične, če je le volja… Da sutlač ni samo navaden rižev puding, ampak še mnogo več! Da ima skupina neverjetno moč… Da nas potovanja polnijo z energijo… Kako je lepo razmišljati o smislu življenja, še posebej, ko je nad nami neskončno zvezdnato nebo… Kako vsi najraje poslušamo pravljice… Neskončna zgodba… Se vidimo, inshallah! Tako so mi rekli po koncu srečanja prejšnji petek!
Točno tako!  

Ajda