10. junij, 2016   Agencija Oskar, Maroko, Vodniki  

Poletni Maroko – najboljša odločitev

 

Poletni Maroko – najboljša odločitev

IZ BELO MODREGA CHEFCHAOUENA DO RUMENO RDEČIH SIPIN ERGA CHEBBI

Piše: vodnica Daša

Naše najdaljše potovanje po Maroku je BERBERSKA PRAVLJICA. Nima zaman takega naziva. Klasični osemdnevni krog, ki je lep, izzivalen in presenetljiv že sam po sebi, razširimo in se prepustimo doživljanju dežele, ki že stoletja drobno vznemirja in je zavita v številne skrivnostne tančice.

Maroko-barve v Chefchaouenu_234242197Sever Maroka zapira gorovje RIF. Razprostira se od Gibraltarskih vrat do meje z Alžirijo. Proti severu se gorovje strmo spušča proti Mediteranskemu morju. Po obisku antičnega Volubilisa se začnemo vzpenjati po severnih pobočjih Rifa, ujame nas noč in do slikovitega Chefcheouena se pripeljemo v trdi temi. Skok pod tuš in v posteljo. Zjutraj pa nas zaslepi fantastično mesto belo – modre barve, ki se po pobočju dvoroge gore dviga kvišku. Takoj po zajtrku se odpravimo na potep po ozkih uličicah. Vsak prizor, vsak detajl, vsak kotiček je čista umetnina. Nekako pridemo do mrzle reke. Domačinke perejo preproge na njenih bregovih, ena deklica pa ožema oprana oblačila.

Maroko-BerberiSpijemo sveže stisnjen pomarančni sok, ki nam ga pripravi striček ob poti. Ženske nosijo preko rut pisane klobuke, ki jih zaščitijo pred soncem in mrazom. Prijetno toplo je tu, nobene vročine, obiščemo tkalnico čudovitih preprog, z lastnikom spijemo metin čaj in se zapletemo v pogovor o tkaninah. Potem pa barantanje, kajti naša sopotnica si zaželi turkizno modro pregrinjalo za posteljo.

Na glavnem trgu najdemo prijetno čajnico, kjer diši tudi po sveže kuhani kavi… pa še nekaj prelestnih slaščic…

Naslednje dni pozabimo na Chefcheouen… Fes, Azrov, Ifrane, Midelt, Erfoud, dolina reke ZIZ in rodovitni palmeraj, Risani, Merzouga in že smo na robu puščave…

Poleti je tu vroče, zato se hodi v puščavo zvečer ali zgodaj zjutraj. Zadnje popoldne se hladimo ob  bazenu in počivamo. Ko pa sonce postane poševno, ko se od nekod privleče nežen hladen vetrc, nas prijatelji Berberi – Amaziri povabijo, da se počasi odpravimo.

Maroko-kamp v Merzougi_141171283Vsak ima svojo kamelo, ampak vsaj del poti vsak rad hodi. In čuti pod svojimi bosimi nogami puščavski pesek. Rdečkast pesek se sveti v večernem soncu. Sonce se spušča na Atlantik in z vzhoda prihaja mrak. Mi pa hodimo v ritmu. Kamele hodijo v ritmu, počasi in vztrajno. Strašno skromne živali so, malo jedo in malo pijejo, tu in tam se kakšna oglasi s čudnim hreščanjem, sicer pa zvesto in strumno dvigajo svoje dolge noge in se prestopajo po pesku.

Hoja se zdi neskončna. Okolica, pa preplet sipin, hribčkov in dolinic, ko se odmaknemo od Merzouge, vse se nam zdi enako… prelepo, čudovito, zdi se nam, da bi besede pokvarile doživetje.

In vendar se naša pot konča. V prijetno urejenem kampu, kjer nas preseneti udobnost in čistoča!

EssauiraOh, kaj kmalu se pojavi na nizki mizici juhica harira, pa piščančji tajine in na koncu slastna lubenica in melona. Pa seveda nizki maroški kruhki. Po večerji obsedimo ob zeliščnem čaju. Nad nami je globoko črno nebo z neštetimi zvezdicami. Hitro se odločimo, da bomo spali kar zunaj. Blazine in vso opremo postelj zvlečemo iz šotorov… Nihče se ne spomni na TV, niti ne na telefon, še manj na kaj drugega…

Maroko je vse okoli nas… Na Rifu, v Fesu, na planotah Srednjega Atlasa, v sipinah Erga Chebbi, za rdečkastim obzidjem očarljivega Marakesha in v Essauiri, na obalah Atlantika…

Vaša Daša