Maroko je varna dežela
Piše: vodnica Daša G. M.
V času, ko je skoraj ves arabski svet precej nemiren, ko tedensko ali celo dnevno spremljamo tragične novice v medijih, ko so potovanja v Sirijo ali Libijo le oddaljen sen, v tem času ostaja Maroko ena od stabilnih arabskih držav.
Maroko je parlamentarna kraljevina, ki leži na severozahodu Afrike. Kralj Mohamed VI. je letos praznoval 16 let svoje vladavine, ki je polna sprememb in novosti. Že njegov oče, kralj Hasan II., je rekel, da je Maroko kot drevo. Korenine ima v Afriki, krošnjo pa izteguje proti Evropi … in to je res. Mohamed VI. je poskrbel za pravice žensk in otrok (Mudawana 2004), uredil je družinsko pravo, pospešuje kmetijstvo in industrijo, število pismenih se počasi povečuje zaradi vse boljšega šolskega sistema, kralj je dal osnovne pravice ljudstvu Amazir (bolj poznamo ime Berberi) in v osnovne šole počasi uvajajo njihov jezik tamazih, osebno se zavzema za gradnjo solarnih in veternih elektrarn in še bi lahko naštevali. Seveda ostajajo črne točke in nerešena vprašanja (recimo severni del Maroka, Rif, z nasadi marihuane in Zahodna Sahara), vendar pa je kralj priljubljen in se zelo trudi. Ostaja pa eden najbogatejših zemljanov in to mu nekateri zelo zamerijo.
Zaradi dogodkov zadnjih let v arabskem svetu se kralj Mohamed VI. in celotna oblast zelo trudi, da se domačini in turisti počutijo varne, kar je danes najpomembnejše. Nikjer ni zaznati nestrpnosti ali kakih nemirov, in ni važno – ali si turist ali v živiš v Maroku dlje časa, kot na primer jaz, je počutje zelo zelo dobro.
***
Ko prispemo v Maroko, je marsikdo presenečen: nekateri pričakujejo puščavo, drugi neskončne plaže, spet tretji vedo, da se po polovici države razprostira Visoki Atlas in pričakujejo hribovito deželo. Maroko je vse to in še več – očaral je še vsakega potnika, saj se le redke dežele ponašajo z takšno raznolikostjo. Vabljeni na spoznavanje te čudovite dežele!
Piratska republika Bou Regrer – tam, kjer je danes glavno mesto Rabat, na gričku nad penečim Atlantikom – tam začnemo naše potovanje, v belo modri kasbi Ouadaji. S terase gledamo na ocean in takoj nam je jasno, zakaj so pred približno petsto leti prebivalci vseh maroških obalnih mest ustanovili piratske republike in napadali bogato naložene španske, portugalske in druge evropske ladje …
V Volubilisu se spustimo po zgodovinski brvi daleč nazaj. Večerno sonce poševno osvetljuje ostanke nekoč cvetočega mesta sredi bujnih nasadov vinske trte, oljk in žita. Izjemni mozaiki nas peljejo skozi ruševine in stare mitološke zgodbe nam pričarajo nekdanje življenje. Rimljani so že vedeli, zakaj so za glavno mesto province Tingitane Mavretanije postavili prav Volubilis.
Fez je zgodba o obrteh – o keramiki in keramičarjih, o usnju in usnjarjih, o prelepih tkaninah in tkaninarjih, o prelestnih naravnih barvah in barvarjih, o kovinskih lučkah in kovinarjih, zgodovina Maroka je tudi zgodovina Fesa, saj so jo označile prav vse dinastije.
Na Atlasu nas dobesedno začarajo cedrovi gozdovi. Za dobro površino naše republike Slovenije jih je, dosegajo starost tudi 400 let in več, v gozdu prelestno diši in vse naše skupine se ne le ustavijo, pač pa tudi sprehodijo po cedrovem gozdu. Presenečenje v gozdu so prijazne opice, vrste makako. Niso avtohtone, pač pa so prišle z Gibraltarja (do tu pa iz Azije z ladjami). Letos poleti so maroški naravovarstveniki prepovedali hranjenje opic, še vedno pa se nam rade približajo in nas radovedno opazujejo.
Večer v sipinah: Po odlični hariri in še boljšim ovčjim tajinom nikakor nočemo spat. Tišina je imenitna – pozabili smo že, kaj je to. Tema je imenitna in nad nami le Rimska cesta, Jupiter svetlo sveti in veliki voz je čudno postavljen, tu, sredi Afrike … Beseda da besedo, vse meje padejo in če tega nismo prej, tu začutimo vse svoje sopotnike.
Že nekaj let prihajam v Maroko in moji stereotipi o tej deželi, da je to le še ena arabska – muslimanska – puščavska – severno afriška država, so se sčasoma povsem spremenili. Večkrat sem tu preživela, ne le čas naše nagajivščine ali Berberske pravljice, ampak celo poletje. Zadnje je bilo kar letošnje. In Maroko mi je prav počasi, ampak zanesljivo in trdno, zlezel pod kožo … Ko sem bila že prepričana, da to ni mogoče. Ko sem se prepustila deželi se je zgodilo, nevede in nehote!
Vsekakor OBISK MAROKA PRIPOROČAM!
Invalid Displayed Gallery