23. nov, 2009   Člani pišejo, Maroko  

 

Maroko je definitivno čisto zanimiva dežela

Maroko je definitivno čisto  zanimiva dežela. Ujet med skrajnosti  Zahoda in Vzhoda, je od nekdaj veljal za zadnjo točko Afrike na poti proti severu, tja v »obljubljeno« Evropo. Še danes se v tem pogledu ni veliko spremenilo …
A kljub vsemu, je Maroko lepo vsidran v tradicijo izvorne Afrike in močno prisotnega kasnejšega Islama.  Kadar v deželi iščem Islam, gotovo naletim na afriške vplive in kadar iščem Afriko, se srečam s prerokom  Mohamedom ali katerim od njegovih potomcev. Da je zelij še bolj bogat pa so svoje dodali še Evropejci, ki so v obdobju »zaščite« (protektorata) v skoraj štiridesetih letih prisotnosti tukaj pustili nekatere svoje navade, arhitekturo in marsikatero inštitucijo, ki v Maroku še danes uspeva. Ena takih je pošta, ter za severno Afriko zelo  bogata mreža železniških tirov.Maroko
Kljub vsem vplivom, pa Maročane pri sebi težko stlačim v kakšno od teh kultur. Še najlažje bi jih povezala v neko prisrčno in posrečeno mešanico vseh treh. Kadar razmišljam o njihovi izvorni, prastari kulturi, ne morem mimo animizma, ki mi je zelo drag. Ne verjamem v velike religije, ampak raje v manjše, bolj intimne povezave z naravo. In teh je v vsakdanjem življenju domačinov ostalo še veliko… še vedno se brez problema posvetuješ o na primer svojih težavah s svojimi predniki, z enim od vračev, ki ima svoj štant razprostrt po tlakovcih glavnega trga v Meknesu, ali pa si daš namešati zvarek ki te bo ščitil in prinašal ljubezen pri drugem starcu v Marakešu, ki ima pred seboj na tleh prav podobno malo razstavo vsemogočih predmetov. In kadar mi vse te obljube boljše komunikacije s predniki in prihoda ljubezni v moje življenje ne pomagajo, se obrnem na drug sistem.Maroko
Če bi le smela, ker želim si že! … Potem bi se že enkrat za vedno naučila tisti glavni stavek »La illahe ilallah Muhammedur resululah« (Ni drugega boga kot Allah in Mohamed je njegov prerok), ki bi mi v Maroku odprl vrata v muslimanska svetišča, da bi si tam lahko izprosila vse želje ob katerem od grobov svetnikov. In edini problem ni ta stavek, marveč dejstvo da ne spadam v muslimansko skupnost in kot taka lahko vso lepoto bleščečega zelija in svetlikajočih zlatih črk na vrhu grobov, opazujem le od zunaj. Allah je velik in zato računam, da mi ni treba vstopati v mošeje, ampak me bo uslišal tudi odzunaj! (Sicer pa, kot že povedano, tako ali tako raje sledim »preprostejšim« veram.)
Še najbolj nezanimiv del Maroka je del, za katerega so zaslužni Evrpejci. Ob mogočnem stiku s tradicijo in običaji Maroka, se je ponosnemu francoskemu generalu Louis Hubert Gonzalve Lyautey- ju omehčalo srce in je zaukazal vsak urbanistični poseg v mestih omejiti na nove četrti, gradnjo v starih delih mest pa prepovedal in s tem zaščitil vse maroške medine. Ne vedno, včasih pa sem mu res hvaležna za ta razumevajoč poseg v kolonialno miselnost! Mogoče prav zaradi njega, lahko danes zadihamo s  staro feško medino, ki še vedno živi in deluje tako kot pred šeststo, in več, leti. Zato pa se v primeru novih francoskih četrti, vedno čudim, kako nedojemljivo brezkompromisno so Francozi do potankosti sledili svoji tradiciji, ko so sredi Afrike zidali številne široke bulvarje in avenije. Edini del teh prestižnih ulic, ki spominja na Maroko, so sloke,  večinoma datljeve, palme. In če ne bi iz vsake kavarnice vel vonj po svežem maroškem metinem čaju in me ne bi obkrožali domačini s svojo maroško naglašeno arabščino, bi brez težav pomislila, da sem nekje v južni Franciji!Maroko
In vedno znova, kadar premišljujem o Maroku se zavem, da se tam počutim povsem domače. Naj bo to zato, ker je podnebje ravno pravšnje, ker je umetnost tako živa, ali pa zato, ker so ljudje okoli mene tako prisrčni. Maročani so sicer malce zadržani, a vseeno »prisotni« in pristni. In kadar se ukvarjajo s problemi, so ti problemi realni in rešljivi, če (in kadar) pa to niso … se z njimi ne ukvarjajo! Vedno znova vzamem delček tega stika z realnostjo s seboj v Slovenijo, kjer pa se (žal) v kakem tednu dni, počasi raztopi in ponovno zlije v domači, slovenski  vsakdan …
Alja Mravljak