Piše: Mitja Gruden
Zimska Islandija je nekaj posebnega in polna presenečenj. Lahko je strupeno hladno, vetrovno in močno sneži, nekaj ur kasneje pa že uživamo v brezvetrju in soncu kljub kratkim dnevom. Zimska Islandija bo letos in naslednje leto še posebej atraktivna, ker je možnost za opazovanje severnega sija največja.
Severni sij
Naj kar na začetku povem, da na februarskem potovanju nismo videli aurore s prostim očesom, smo pa jo zato lahko fotografirali. Sopotnik Marjan je posnel čudovite fotografije severnega sija, saj si je pri fotografiranju pomagal s stativom, ki je pravzaprav obvezen pri šibki aurori.
Za opazovanje aurore imate sicer možnosti v razmerju približno 50/50. Tak izkupiček smo imeli na sedmih zimskih Islandijah v zadnjih šestih letih. Štirikrat smo jo videli in bili nad lepoto tega izjemnega naravnega pojava globoko ganjeni. Trikrat sija nismo videli, smo ga pa zato lahko fotografirali, ker je imel vsaj eden od sopotnikov s seboj stativ. Enkrat pa res nismo ne videli severnega sija in tudi fotografirati nam ga ni uspelo zaradi izjemno gostih oblakov, ki so zastali nad južnim delom Islandije.
Dooolg sončni vzhod
Smo pa zato doživeli nekaj unikatnih presenečenj, kot je recimo triurni sončni vzhod, ko smo leteli z dunajskega letališča proti glavnemu mestu Islandije Reykjaviku. Vzleteli smo namreč malo pred sončnim vzhodom na Dunaju in potem štiri in pol ure kasneje pristali na njihovem edinem mednarodnem letališču Keflavik malo po islandskem sončnem vzhodu. Resnično magično! Tekom celotnega poleta smo lahko občudovali sončni vzhod!
Izbruh vulkana! Prvič v živo za vse v skupini!
Pripetila se nam je še ena izjemna redkost. Izbruhnil je vulkan in še isti večer smo ga šli tudi pogledat. Kakšno doživetje! V sredo popoldne, 15 ur pred izbruhom, smo se še namakali v svetovno znani Modri laguni, ki je le nekaj kilometrov oddaljena od nemirnega območja in znane vasice Grindavik, kjer so pred nekaj meseci evakuirali vseh 4.000 prebivalcev. No, naslednji dan ob 6h zjutraj se je zemlja odprla v dolžini skoraj 3 kilometrov in na plano je privrela lava s temperaturo več kot 1.300 stopinj. To je bil izbruh z najhitreje premikajočo lavo, odkar beležijo vulkanske izbruhe na tem največjem vulkanskem otoku na svetu. Seveda smo se še isti večer odpeljali na nočni obisk vulkana. Ker je bilo območje okrog izbruha zaprto, smo se po vaških cesticah odpravili na skrajni konec polotoka Reykjanes in si skušali izboriti najboljši prostor za opazovanje. Sredi lavinega polja so nas poiskali policisti in nam predlagali, naj ne zapuščamo vozil, ker je prenevarno. Evo, še premierna interakcija z islandsko policijo, ki jo res redko doživiš. V državi je namreč le približno 400 policistov, ki skrbijo za petkrat večjo državo kot je Slovenija. V glavnem, dobro, da smo si šli izbruh vulkana ogledat še isti večer, ker se je končal že po dnevu in pol.
CO2 hranilniki
Še eno stvar smo si ogledali premierno. V kraju med Reykjavikom in Sellfossom so pred tremi leti in pol vgradili novo tehnologijo filtriranja ogljikovega dioksida iz zraka, ki ga potem utekočinjenega vodijo v do 2 km globoke izvrtine, kjer se ta toplogredni plin v dveh letih spremeni v kamen in ostane tam za naslednja tisočletja. Ideja je preprosta, je pa res, da mineraliziranje ogljikovega dioksida ni poceni. Obvezno potrebujete bazaltno kamnino za primerno kemično reakcijo, ter tudi veliko pare in elektrike. Zaenkrat je ta tehnologija izjemno draga. Dejstvo pa je, da je v Hellisheidiju nameščena polovica kapacitet tovrstne tehnologije na svetu. Impresivno.
