Danes je težko ustaviti čas in si ga vzeti nekaj samo za sebe, se poglobiti v notranjo oazo miru in ustvariti občutek lahkosti. Brez bremen, ki nam jih vsak dan vedno znova dodaja okolica. Ta bremena nezavedno sprejemamo za svoja in jih voljno prenašamo naokoli. Pravzaprav sploh ne vemo več, da jih imamo. Pozabili smo. Kot smo pozabili toliko veščin v življenju, ki samo čakajo, da se zbudijo in ponovno zaživijo.

Z vsemi vajami, delavnicami in knjigami je tako. Ko nekaj preberemo ali naredimo, si vedno znova rečemo: ‘Ampak jaz sem to že vedel, le kako sem mogel pozabiti!?’ In si še vedno ne upamo utrgati delček časa zase in poskusiti.

Včasih si rečemo: ‘Grem na potovanje. Tam bo dovolj časa, da v miru o vsem razmislim, da preberem kakšno dobro knjigo, da se poglobim v sebe in ponovno najdem svoj notranji mir!’ Vendar, ojoj. Potovanje je tako barvito, toliko novega se dogaja, toliko ljudi spoznavam, da mi zopet zmanjkuje časa zase. In se vrnem domov. Vesel, zadovoljen, z novo zalogo energije in z mislijo nekje v ozadju: naslednjič bo dovolj časa za vse…

Z MC* so pripravljeni vsi temelji, da se v kombinaciji z naravo poglobimo v sebe, raziščemo svoje misli in prepoznamo svoje vzorce, po katerih delujemo. En teden je ravno dovolj časa, da vzpostavimo notranje ravnovesje in se naučimo, kako vzdrževati v teh nemirnih časih notranji mir.

Na MC* se bomo med drugim učili tudi o čustvu, ki ga poznamo vsi. To je jeza. Jeza je zelo močno čustvo, ki se ga moramo naučiti kontrolirati. Ni pozitivno čustvo, je negativno. Kako vemo, da je negativno? Tako, da naredimo en majhen poskus:

V mislih si predstavljamo en lep dogodek, ki se nam je zgodil in ga podoživimo. Na primer; nepričakovano darilo; šopek, ki smo ga mi nekomu podarili; lep sončni zahod…poiščemo svojo zgodbo.. In sedaj ta dogodek v mislih podoživimo, z vsemi čustvi…Vzemimo si tri minute časa.

Po treh minutah prizor zamenjamo. Sedaj si predstavljajmo, kako nas je nekdo v zadnjem času razjezil, ali pa nam je nekdo naredil veliko krivico. V mislih podoživimo vse podrobnosti: kako nas je nekdo obtožil, da smo nekaj naredili, kar sploh nismo; kako nas je nekdo brez razloga nadrl; kako nas je nekdo skrajno grdo izsilil na cesti ob vrtoglavi hitrosti…poiščimo svojo zgodbo…in jo podoživimo v vseh podrobnostih…Vzemimo si tri minute časa.

In sedaj primerjajmo oba čustva. Čustva sreče in ljubezni in čustvo jeze. Katero je močnejše? Katero nas je bolj potegnilo? Katerega se lažje prekrije? Katerega se lažje pozabi? Ob katerem smo se bolje počutilo, ob katerem nam je bilo bolj prijetno pri srcu?

Ugotovimo, da je jeza močnejša in da se, če se jezimo, zelo slabo počutimo. Tudi, ko se nekega dogodka samo spominjamo in ga začnemo podoživljati, nas to doživetje tako potegne, da nekaj časa sploh ne moremo ven. Opazimo, da se nam dogodek kar suče po glavi, ob tem pa ga spremljajo močna čustva jeze. In vse se ponovno dogaja v nas, podoživljamo na isti način ali še močneje, kot prvi trenutek, ko se je vse začelo.

Sledijo vprašanja, ki si jih moramo zadati, da prekinemo ta začaran krog močnih čustev: Komu škodim, če razmišljam o tem? Ali moja čustva jeze, ki so usmerjena na točno določeno osebo, to osebo tudi dosežejo? Ali ta oseba občuti mojo jezo? Kdo občuti to čustvo? Mislim, da ne potrebujem pisati odgovorov.

Ali se pogosto jezimo? En močan izbruh jeze nas oropa nekaj mesecev vitalne energije. Kako se počutimo po izbruhu jeze? Dobro ali slabo? Ali smo kaj olajšani? Ali se počutimo izpiti in brez energije? Ali nam je potem žal, ko izbruhnemo v jezi?

V knjižnici si lahko izposodimo knjigo pisateljice Louise Hay: Življenje je tvoje. Pisateljica v njej navaja cel kup bolezni, ki izhajajo iz negativnih čustev, ki posledično vplivajo na naše zdravje in ne na zdravje tistega, kateremu so čustva namenjena!  Torej ne samo, da se slabo počutimo, ko o tem razmišljamo, tudi naše zdravje je ogroženo. Problemi z žolčem, želodcem, visokim pritiskom…

In naslednje vprašanje: Ali je vredno? Ali je vredno, da zaradi nekoga, ki nam je naredil krivico, trpi sedaj še naše počutje? Ali mu res moramo dati še svoje dobro počutje in čas, veliko časa, v katerem vse skupaj podoživljamo? Ali je to res vredno? Ali smo sploh kdaj razmišljali na tak način? Mislim, da ni potrebno pisati odgovorov.

Namesto da bi prekipevali od dobre volje in energije, se raje prepuščamo negativnim občutkom jeze, jih podoživljamo (nekateri tudi cela leta pogrevajo stare krivice) in smo zaradi tega slabe volje. En negativni dogodek, ki se je navadno zgodil zelo hitro, nas potem drži v oblasti še kar nekaj časa.

Kako ven iz začaranega kroga, kako se temu izogniti? Poti je več, ampak začnimo z osnovo. Ko pride do kritične situacije in ko začutimo, da se v nas ‘dviguje’ jeza, je najbolje, da se na hitro opravičimo in se umaknemo stran. Najprej spijemo enega ali več kozarcev navadne vode in potem globoko vdihnemo. Predstavljamo si, da vdihujemo sončno svetlobo, ki nas celega presvetli in z izdihom pošljemo vse nakopičene napetosti v sebi nazaj v to svetlobo. Nekajkrat ponovimo, dokler ne začutimo, da je napetost v nas popustila. Sedaj lahko na nastalo situacijo pogledamo razumsko in iz razdalje, ter o tem v miru razmislimo in pripravimo odgovor. Pripravljeni smo za miren dogovor.

To je samo ena od poti. Je osnovna. Seveda je poti veliko, skoraj toliko, kot situacij v katerih se nahajamo. O tem se bomo veliko pogovarjali na MC*. Tudi o tem, zakaj sploh pride do določene situacije? Zakaj nas nekaj jezi, ostali se pa s tem sploh ne ukvarjajo? Zakaj o nekem dogodku razmišljamo in se zraven jezimo več dni, tednov, mesecev? Zakaj dovolimo, da smo slabe volje? Zakaj se najpogosteje razjezimo v krogu domačih in zakaj nas najpogosteje razjezi naš partner?

Naključij ni v življenju. Ko sem zaključevala ta članek, se mi je sesul računalnik. Seveda po svoji stari navadi napisanega nisem redno shranjevala. In ko se je računalnik ponovno postavil, se je spomnil samo prve polovice zgodbe :).  Lahko bi se jezila v nedogled, se obsojala, kako sem bila neumna in o tem razlagala možu in vsem v okolici in pustila zgodbo, da bi jo dokončala naslednjič. Vendar prvo kar sem pomislila je bilo: Zgodba sigurno ni bila dovolj dobra in jo je potrebno spremeniti. Tako je moralo biti, ne glede na izgubljeni čas. In res, pojavila se je veliko boljša zgodba, kot prva.

Naključij ni. Nek dogodek lahko vzamemo za izziv, ali pa se prepustimo jezi. Odločitev je vedno v naših rokah!

Jeza je samo eno od čustev, katerega obvladovanja se bomo učili na MC*. 

Breda Dular

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se