16. dec, 2014   Agencija Oskar, Kuba, Vodniki  

 

Kubanski vsakdan

Kubanski vsakdan 1Piše: vodnik Senad Osmanaj
Če bi ne imela moža Kubanca, ne bi nikoli prišla na Kubo, ki jo prisilno obiskujem že zadnjih 20 let, potarna starejša elegantno urejena Kanadčanka s snežno belimi preoblečenimi keramičnimi zobmi, bakreno barvo kože in dolgimi razpihanimi lasmi. Kmalu doda, da se večina turistov prihaja sem kopat, opijat, plesat, prostituirat in na splošno zabavat in da pri tem nimajo nobenega stika s kubansko resničnostjo. Za trenutek pomislim o globini njenih besed in se ozrem na naše skupine, katerim nudimo najboljše hotele, raznoliko kulinariko, o kateri mnogi Kubanci lahko le sanjajo, vrhunske gladko utečene raznolike storitve brez zastojev in čakanja, kar je v čistem nasprotju s kubansko realnostjo … In potem se ti isti turisti pritožujejo čez vse povprek, čez vse tisto o čemer mnogi Kubanci sanjajo, čez vse tisto kar je mnogim Kubancem prikrajšano, čez vse tisto kar bi mnogi Kubanci v trenutku razgrabili brez najmanjše pripombe in z največjim zadovoljstvom.

Kubanski vsakdanNekaj takih klasičnih pritožb se nanaša na preveč hrane v All inclusive resortih, češ da vsega ne morejo pojesti in da samo jedo in se redijo, kot da kdor koli kogarkoli sili v prekomerno prehranjevanje. Ali pa pritožbe čez plastične kozarce v katerih Kubanci servirajo koktejle, katerih si velika večina sploh ne more privoščiti. Ali pa čez neokusno prehrano na avionih, medtem ko so vsi Kubanci stradali skoraj 15 let v času “Posebnega obdobja” in ko bi na drugi strani dali skoraj življenje samo zato, da bi za vedno poleteli iz Kube kamorkoli in kadarkoli. Ali pa na to, da je ob nedeljah zaprt Hemingwayev muzej, … Medtem ko se spogledujem s temi klasičnimi pritožbami in ko pomislim na globino besed prej omenjene gospe, ki sem jo srečal v čakalni vrsti pred pošto, spoznam, da večina turistov resnično uživa Kubo v zaprtem, samosvojem, umetno ustvarjenem okolju. Kubanci, na drugi strani, pravzaprav životarijo v vsakodnevnem vrtiljaku korupcije, birokracije in dolgih čakalnih vrst, ki so postale sinonim kubanskega vsakdanjika in se izmenjujejo, ponavljajo in neskončno vrtijo, kot zemlja okoli svoje osi.
Da bi preveril svojo e-pošto, sem primoran obiskati točno določeno pošto ali drugo javno institucijo, razen če ima tvoj hotel dostop do interneta. Pred pošto dolga čakalna vrsta, vratar počasi spušča v prostor vsakega naslednjega. Po eni uri čakanja končno pridem na vrsto, ko vstopim v prostor. Dober dan, želim dostop do interneta. Kubanski vsakdanOprostite, ampak zmanjkalo nam je uporabniških kod preko katerih se logirate v sistem, prosim pridite jutri. Tako pride jutri, ko se ponovno odpravim na pošto in ponovim čakalni ritual. Dober dan, želim dostop do interneta. Oprostite, ampak danes je padel sistem, prosim pridite jutri. Tako pride že drugič jutri, ko se ponovno odpravim na pošto in ponovno ponovim čakalni ritual. Tokrat je šlo vse gladko skozi. No ja, internet je cenzuriran, njegova hitrost delovanja pa minimalna. Vse poteka preko telefonske linije (dial-up). Cena uporabe interneta znaša 5 evrov po uri, naslednji dan že 6 evrov po uri. Razlika je samo v tem, da se je zamenjalo delovno osebje.
Računi seveda ne obstajajo, najbrž zaradi embarga in pomanjkanja papirja ali pa tonerja za print iz uvoza, se nemočno tolažim. Prodajna cena interneta je drugače 4,5 evra po uri. In zakaj potem turisti plačujemo več? Zato ker smo mi edini financerji kubanske sociale in vsak Kubanec, ne glede na to ali je uradna ali neuradna oseba, vas bo prinesel okoli. In najhujša ugotovitev je, da takšno obnašanje ni klasificirano kot lopovščina, to je samo vsakodnevna priložnost. Takšnih priložnosti je tudi v našem domačem okolju izjemno veliko, zato ta ugotovitev niti ni tako šokantna kot bi bila sicer za kakšnega hladnokrvnega Skandinavca. Tako bo recimo frizer namesto 0,5 evra zaračunal okroglih 5 evrov za najbolj običajno strojno striženje las. Tako bo recimo bančna uslužbenka pozabila vrniti 100 evrov menjalnega denarja. Tako bo sobarica za pranje perila računala 10 evrov namesto dveh, za povrh perila še zlikala ne bo, kljub temu, da je likanje zajeto v ceni. Tako bo recimo natakar za dalj časa nevidno izginil z manjšimi bankovci in čakal, da se miza sprazni, kot da bi ga začaral sam David Copperfield, češ saj mi tako in tako niso želeli pustiti napitnine. In vsi ti primeri, ki niso osamljeni, govorijo o vsakodnevnih priložnostih in ne o lopovščini.
Po 30 dnevih bivanja je končno napočil trenutek, ko je potekel moj turistični vizum. Moral sem ga podaljšati. Bila je sobota, ko se odpravim do policijske postaje. Dober dan, želel bi podaljšati vizum. Oprostite, ampak urad za imigracijo smo preselili na drugo lokacijo, pojdite prosim na to novo lokacijo in uredite podaljšek bivanja tam. Ko končno najdem to novo lokacijo urada za imigracijo, mi osebje na sprejemu odgovori, da ob sobotah popoldne več ne delajo in da naj pridem v ponedeljek, ker je ob nedeljah zaprto. In tako pride ponedeljek, ko me skuša policist prepričati, da za par dni razlike ne bo nihče kompliciral in da si ne rabim podaljšati vizuma. Kubanski vsakdanAmpak iz izkušenj sem se naučil, da se mu trenutno ne da delat, naj ga pustim na miru in da me bo ta isti vizum na letališču stal dvakrat več. Vztrajam, da mi podaljša vizum. Končno pristane, a najprej mu morem plačati določeno protivrednost v državnih kolekih. Kupijo se lahko samo v Narodni banki mi odgovori in pokaže smer v kateri jo najdem. Z veseljem odkorakam do Narodne banke, ko mi varnostnik prijazno razloži, da je banka ob ponedeljkih zaprta in da lahko opravim bančne storitve tudi na drugih bankah, ki so ob ponedeljkih odprte, ne morem pa kupiti državnih kolekov. Tako napoči torek, ko že stojim v čakalni vrsti pred Narodno banko. Napočil je moj trenutek veselja, ko prejmem koleke in se še isti hip odpravim proti policijski postaji, uradu za imigracije. Dober dan, želel bi podaljšati vizum. Oprostite, ampak uslužbenec, ki izdaja vizume, je trenutno na terenu, prosim pridite jutri ob točno določeni uri. In tako se piše sreda, ko se ponovno srečam iz oči v oči z lenim uradnikom. Dober dan, želel bi podaljšati vizum. Prav, dajte mi potni list, stari vizum, državne koleke in vaše zdravstveno zavarovanje. Kakšno zavarovanje, zakaj tega niste že zadnjič omenili, vzkipim?! Vsak turist, ki pride na Kubo, mora imeti urejeno zdravstveno zavarovanje, mi odvrne. Ponižno, a proti svoji volji, ga prosim, da počaka na delovnem mestu dokler se ne vrnem iz hotela z omenjenim zavarovanjem, medtem ko bi ga v sebi najraje zadavil na licu mesta. In tako je tudi bilo. Na koncu je porabil eno uro za neplodno izpolnjevanje A4 formularja, preden je dokončno udaril potrditveni pečat. Svoje delo je opravil hitro, za razliko od mene, ki sem samo na birokrate in eno štampiljko vrgel pet dni dopusta.
Kubanski vsakdan Po petih dnevih romanja na vsakodnevni relaciji hotel – narodna banka – policijska postaja sem se tudi mesta naveličal. Privoščim si počitnice v Varaderu, a da prideš do tja je dobro vnaprej kupiti avtobusno vozovnico, še posebej v času visoke turistične sezone. Pridem na avtobusno postajo. Dober dan, enosmerno vozovnico za Varadero na jutrišnji dan prosim. Oprostite, ampak vsi sedeži so že rezervirani. Pridite ponovno jutri, eno uro pred odhodom, sigurno se bo kakšna rezervacija sprostila. Dovolj sem imel njihovega “oprostite, pridite jutri, morda bo, ampak, …”! Še isti dan sem našel dražjo alternativo in odšel v Varadero na zaslužene počitnice.
Kubanski vsakdan z vnaprej znanim scenarijem tako počasi, a vztrajno najeda človeka, kot da bi želeli preizkušati meje potrpežljivosti vsakega posameznika posebej. Namesto sproščenega dopusta je tako individualni popotnik primoran ukvarjati se z njihovo počasno birokracijo, pri čemer je celi dan vpet v logistiko, ki se zlepa ne premakne z mrtve točke. Da bi se potnik izognil kubanski realnosti v velikem in hitrem loku in živel kot kraljična na zrnu graha, kot je to že prej z drugimi besedami omenila uglajena Kanadčanka iz začetka teksta, si brez posebnega obotavljanja privoščite naše naslednje potovanje na ta karibski otok. Za povrh pa še to, potovanje z nami je cenejše kot pa v lastni režiji. Na žalost se mnogi v to prepričajo šele na kraju samem, ko je za vse že zdavnaj prepozno.