20. mar, 2013   Agencija Oskar, Kuba, Vodniki  

 

Kuba, Santiago de Cuba in Sandy

Piše: vodnik Roman Požeg – Che

Gre za eno izmed žalostnih zgodb, ki jih piše življenje.  Kuba ena najlepših, raznovrstnih tropskih državic karibskega sveta, Kubazgodovinsko vpeta v človeške ideje socializma, sistema, ki v enaindvajsetem stoletju bije boj preživetja, ki državico osamuje od ostalega sveta in prebivalstvo po eni strani poveličuje a po drugi strani spravlja v obup in na rob preživetja ali životarjenja …

Tako prelepa, prisrčna, romantična in tako »kaznovana« in ne samo po sistemu, tudi sam položaj državice,katera je skozi milijone let »potovala« na današnji kraj je« kaznovana« tudi s strani naravnih nesreč, predvsem s strani hurikanov, ki jo obiščejo vsakih nekaj let, ki so nekoliko bolj pogosti na zahodnem delu države in ena zadnjih nemilostnih, uničevalnih obiskovalk je bila gospa Sandy pa je presenetila na čisto drugem koncu države.

Mesto Santiago de Cuba se nahaja na skoraj skrajnem vzhodu države. Ima podobo ameriškega San Francisca,SONY DSC kjer se ulice vijejo kot griči gor in dol. Mesto, ki je močno povezano s kubansko zgodovino, saj se ga ne drži zaman vzdevek «revolucionarni, junaški« katerega vzrok tiči v lokalnih junakih, ki so odigrali pomembne vloge v »vojnah za neodvisnost, ameriško-špansko vojno« prav tako pa kraj velja za »iskro«, ki je prižgala nekdanjo veliko anti- imperialistično revolucijo. Mesto krasi okoli milijon prebivalcev, pretežno temnopoltih, ki so prav tako posledica zgodovinskih dejstev, saj gre za večino potomcev nekdanjih sužnjev, ki so bili prisiljeni zapustiti podsaharsko Afriko in bili odpeljani v »novi svet«, novo življenje, ki je bilo polno žalosti, trpljenja in smrti. Vendar pa prav ti prebivalci danes mestu dajejo nepozaben pečat, mesta umetnosti, glasbe in temperamenta, pogled iz svoje lastne duše: «Če je Havana metropolitansko mesto Kube, je Santiago de Cuba duša te tropske državice«.

In pisal se je dan 25. oktober, leto 2012. Prebivalci so z zaskrbljenostjo na obrazih spremljali na javnih poročilih uničujoč prihod gospe Sandy. Glede na to, da gre prav tako za eno najsiromašnejših mest, katere ulice krasijo stare kolonialne hiše, katere je že dodobra načel zob časa, obrobje pa je posejano z barakarskimi naselji, a  prebivalci niso imeli vzvodov za obrambo pred katastrofo, ki je sledila. Tako jim ni preostalo čisto nič, kot zapreti se v svoja prebivališča in z vidnim strahom na obrazu, bodriti drug drugega s črnim humorjem po katerem so prepoznavni že od nekdaj in, ki jim je pomagal preživeti najhujše krvave, trpeče zgodovinske čase, in čakati … in okoli druge ure zjutraj je prilomastila bučna, zastrašujoča, z močno sapo, ki je razkazovala svojo moč v obliki vetra bližnje okolice tudi do 320km/h, gospa Sandy. Ljudje so se stiskali v kotu varnega dela hiše … otroci so jokali … strehe so poskakovale gor in dol, stene se tresle, okna škripala … sunki vetra so zadeli mesto s hitrostjo tudi z 190km/h. Verjetno nam je težko podoživeto to, tudi v najhujši nočni mori, kar so oni podoživljali celi dve uri … in Sandy je odšla naprej na svoj uničujoči pohod …

… in zdanilo se je. Ljudje so z obupom v očeh odhajali na ulice in z grozo na obrazu opazovali svojo okolico. Posledice so bile katastrofalne saj je bilo nič koliko hiš porušenih do temeljev, v celotnem mestu ni bilo niti enega celega drevesa, ki je s svojo zeleno bohotnostjo  krasilo betonsko džunglo. Po cestah so drle reke in odnašale vse, kar jim je prišlo na pot, ljudje so ostali brez pitne vode, elektrike, bile so tudi smrtne žrtve … Kaos in mrtva narava sta pravi besedi, ki bi opisovali stanje tega nekdaj živega, vibrajočega mesta.

A tudi kaos ni ubil iskric v očeh prebivalcev po ponovnem rojstvu in obnovi hudo ranjenega mesta. Ljudje so začeli prihajati na pomoč iz ostalega dela države, sosed je pomagal sosedu in stopili so skupaj, ter si pomagali z materialom, ki so ga imeli na voljo in tega ni veliko, z golimi rokami, z znanjem, iznajdljivostjo, z dobro voljo. Pomagale so tudi bližnje države s humanitarno pomočjo, kot tudi sama država, kolikor je le bila sposobna.

Tako mesto danes počasi dobiva staro podobo, prebivalci s pozitivnim odnosom celijo svoje dušne rane, a preteklo bo še kar nekaj časa, da svoje rane zaceli narava, ki je ob takih naravnih katastrofah najbolj ranljiva, a tudi najhitreje obnovljiva. Nauk te žalostne kubanske zgodbe bo lahko zvenel nekoliko klišejski, a resničen: «Kako nemočni smo pred naravo in kako lahko ljudje stopimo skupaj in s skupnimi močmi ustvarimo lepšo prihodnost.« In moji predragi domači, čas je sedaj, da stopimo skupaj na pot naše svetle  prihodnosti z roko v roki in iskrico v očeh!