10. November, 2010   Agencija Oskar, Kuba, Vodniki  

Kuba, glasba in ples

 

Kuba, glasba in ples

Piše: vodnik Roman Požeg – Che

»Vsak čas, ki ga zapravimo za delo, je zapravljanje časa, ki bi ga lahko porabili za ples« je eden izmed kubanskih pregovorov.

Res, na vsakem koraku te prelepe tropske državice uho sledi  vibrajoči glasbi v zraku ne glede na kraj, čas, vremenske razmere in telesu je skoraj nemogoče preprečiti, da se ne bi vsaj malo začelo zibati in poplesavati na mestu.

Še posebej prelepi občutki pa me spreletavajo ob spominih, ko smo z našimi revolucionarji in revolucionarkami povsem zavzeli plesišče v Casi de la Trova sredi Santiaga de Cuba – mesto katerega se drži sloves “mesto glasbe in plesa”. In to veste kdaj? Ne boste verjeli, ampak ob dveh popoldan smo Oskarjevci z zadovoljnimi (beri srečnimi) obrazi, s sijočimi očkami, z nasmehom na ustih  plesali salso in uživali ob kubanskih zvokih, preprostem življenju, seveda z rahlim priokusom  ruma … Res je bilo lepo videti te srečne, vesele, zadovoljne ljudi  njihova prepotena gibčna telesa in  uživati ob tem, kako nas  cela dvorana domačinov  občuduje ( kljub našemu nepopolnemu znanju salse ), se veseli, ter poplesuje z nami tega preprostega sobotnega popoldneva. Kako malo je potrebno za …

Za celo uro smo mogoče postali prave zvezde, pravi Kubanci, saj smo bili pogosto omenjeni in pozdravljeni, kar potrjuje dejstvo, da se Slovenci znamo veseliti življenja, ki nam je bilo dano. Kar nikakor se nismo mogli premakniti naprej k ogledom, ki so sledili. Veselili in plesali  smo  kot mali otroci, ki nimajo nikoli dosti. Kubanska glasba te res ne izpusti iz rok, kar tako, zato pazite, če se slučajno kdaj znajdete na Kubi, vam zna postati vsaka noč prekratka.

Iz zgodi se: bend neha igrati, vsi se spogledamo, a telo, roke in noge še kar vibrirajo, pete še kar srbijo in glava si se vedno prepeva. A nas že čaka muzej Diega Velazquza. Kakšna ironija, ampak tako je. Življenje gre naprej, a ostanejo te prelepi spomini, ki nikdar  ne umrejo (pa tudi muzej Diega je svoja posebna zgodba). Takšno je kubansko življenje, ki ga riše glasba, ples in te prečudoviti, čutni, preprosti, revni, bogati, črni, beli, ljudje karibske države Kube. Seveda pa imajo kubanske glasbene pravljice tudi druge plati, ki jih prinese slava glasbeniku, vendar o žalostnih kubanskih zgodbah, pa kdaj drugič …

Čas na Kubi beži naprej in pušča v človeku trajne posledice zasvojenosti z glasbo, plesom a čas prinaša tudi spremembe, zato se tudi Kuba počasi spreminja … in srečni smo lahko tisti, ki nam jo je bilo dano doživeti.