Piše: Roman Požeg
Kolumbija – dežela različnih okusov (2. del) >>
Kolumbija – dežela različnih okusov … je bil eden najbolj edinstvenih, magično realističnih sloganov, ki je in bo privabljal široke množice svetovnih turistov. Kolumbija je področje, ki je tako ogromno in posledično tako raznoliko z geografskega, kulturnega, naravnega, človeškega, ekonomskega, gastronomskega in še marsikaterega vidika … in kjer lahko vsak obiskovalec najde manjkajoči košček za obogatitev svoje duše … In zato današnji članek govori o spoznavanju Kolumbije skozi gastronomijo oziroma, kakor pravijo: »Ljubezen gre skozi želodec.« Tako ljubezen kot strast imata za prebivalce te dežele velik pomen – tako velik, da sta v času velikih družinskih praznikov lahko usodni za marsikaterega zaljubljenca. Kar pa se gastronomije tiče, ta vendarle ni tako strastna, žal pa tudi ne tako svetovno znana.
Kolumbijska kuhinja je predvsem velika mešanica sestavin treh celin: sestavin, ki so jih uporabljali staroselci, in sestavin, ki so jih s seboj prinesli prišleki – španski kolonizatorji, afriški sužnji in drugi. Zato tudi vi, znanja željni in radovedni raziskovalci, le sedite na kolumbijski gastronomski vrtiljak, pripnite si pasove … in na 3, 2, 1 … Roman, poženi! Mi smo pripravljeni!
BOGOTÁ
… vzhodni del kolumbijskih visokoraslih Andov. Glavno mesto, moderno in pravo metropolitansko središče države. Znano tudi po nekoliko bolj zadržanih, vendar še vedno vedoželjnih in ponosnih »Rolo-tih«. Mesto je znano tudi po svoji nekoliko višji nadmorski višini (2.640 m) in zato posledično teknejo tople jedi. Dve najbolj razširjeni in prepoznavni sta …
Buñuelos so mali ulični prigrizki, ki jih najdemo na vsakem koraku mesta. Gre za srednje velike, navzven rumeno-oranžne, vabljive, krhke in v notranjosti mehke, nežne kroglice. Narejene so iz mešanice sira, koruznega škroba in moke juke ter ocvrte v olju. Najbolj »yummy« so zjutraj za zajtrk, postrežene s skodelico toplega kakava ali kave. Vendar ni domačina, ki si jih ne bi privoščil v času najpomembnejšega družinskega praznika – božiča, ko celo mesto zadiši po …
Ajiaco je topla enolončnica. Sestavljena je iz treh različnih vrst krompirja, manjšega kosa koruze in na trakce narezanih koščkov piščančjih prsi. Za poseben okus dodajo dišavnico – rogovilček – ter seveda sol in poper. Zraven ponudijo še riž, kapre, kislo smetano in kos avokada. Postrežejo ga tako za kosilo kot za večerjo. Zdravo, toplo, okusno in hranljivo. Vrti se vrtiljak in že smo v …
POPAYÁNU
… ki se nahaja v osrednjih, še vedno zimzelenih Andih, vendar že nekoliko nižje (približno 1.500 m nad morjem), pri človeku prijaznejših, zmernih temperaturah. Prav temperaturna zmernost je eden najprijaznejših atributov tega potovanja. Popayán je eno najlepše ohranjenih kolumbijskih mest, bolj znano pod vzdevkom »Belo mesto«. Mesto zaznamujejo številne katoliške cerkve in samostani ter veličastne kolonialne hiše, ki odsevajo zgodovinski značaj nekdanje španske moči in bogastva. Mesto je v svoji zgodovini državi dalo kar 17 predsednikov, danes pa ga UNESCO prepoznava kot mesto »gastronomije«, predvsem zaradi ohranjenih starih receptov, ki so jih za seboj pustile mnoge babice.
Empanadas de pipian so srednje veliki polnjeni žepki. Gre za jed, ki so jo s seboj prinesli španski naseljenci. Masa se pripravi iz koruzne moke, vode in soli. Iz te mase izdelan žepek ponavadi napolnijo z različnimi mesnimi nadevi (piščanec, svinjina …) in ga nato na kratko pomočijo v vrelo olje. Ven pridejo zlato zapečeni žepki, hrustljavi in nasitni. Posebnost teh iz Popayána pa je, da so nekoliko bolj miniaturni in polnjeni z maso iz krompirja ali kikirikijev. Zraven se vedno postreže še omaka, narejena iz paradižnika in lokalnih začimb ali iz kikirikijev z dodatkom čilija. Izredno okusen prigrizek ob kateremkoli delu dneva. Res je vredno poskusiti!
Trucha al ajillo: Kolumbija je ena izmed držav, kjer vzredijo največ sladkovodnih rib na svetu. Najbolj cenjena in okusna je vrsta »mavrične postrvi«. Postrv še svežo očistijo in, kot veleva lokalna posebnost, odstranijo celoten skelet. Nato jo premažejo z mešanico masla, soli, česna in peteršilja. Sledi kratko pečenje v olju, da riba dobi rdečkasto-zlat, hrustljav sijaj. Postrežejo jo s »patacones« oziroma bananinimi slanimi ocvrtki. Obstaja pa seveda tudi naravna različica brez česnovega premaza. Izredno okusen in lahko prebavljiv obrok za kosilo ali večerjo. Vrti se vrtiljak in nanj se lahko usede vsak …
SANTIAGO DE CALI
In že smo v nekoliko bolj eksotičnem, temnopoltem, nižinskem Caliju (na približno 600 m nadmorske višine). Izredno strastno, utripajoče mesto, znano kot »svetovna prestolnica salse«, saj v mestu vsako leto poteka sedemdnevni festival (Feria de Cali) – neke vrste svetovno prvenstvo v plesu salsa. Ga ni domačina ali obiskovalca, ki v tem času ne bi izkusil energičnega, gibalno-akrobatskega plesnega podija. Tretje največje mesto v Kolumbiji s približno tremi milijoni prebivalcev je v preteklosti vsakodnevno teroriziral znameniti kartel iz Calija. Danes je mesto znano tudi kot mesto mačk. Ko si enkrat tam, pa potrebuješ »močno« hrano za preživetje vseh teh preplesanih noči, zato …
Chuleta valluna je glavna jed, ki nas spominja predvsem na naše domače kraje. Gre za opečen svinjski ali piščančji zrezek, paniran v jajcu in drobtinah – nekakšen dunajski zrezek po kolumbijsko. Zraven se odlično podata riž s peteršiljem in čebulo ter krompirjeva solata. Počutiš se skoraj kot doma. Vendar pa nas ta jed, s pridihom eksotičnega temperamenta in zraka, popelje na čisto drugo raven kot sicer v naših domačih krajih … In ker je mesto tako vročično in soparno razpoloženo, vedno in povsod paše …
Cholado ni nič drugega kot velika gora hladnega, zmletega ledu, obdana z različnimi vrstami tropskega sadja, kot so lulo, ananas, mango, papaja, marakuja, guanabana in še bi lahko naštevali. Vse to pa je prelito z različnimi sadnimi sirupi (po želji) in kondenziranim mlekom! Kakšna poslastica, kakšna energijska bomba … preplesana noč vam ne uide. Vrti se vrtiljak in ne ustavljaj se na obali …
Juanchaco in obala Tihega oceana
Na delu vrtiljaka nas Juanchaco in obala Tihega oceana odvrti v popolnoma pozabljen svet (zaenkrat). Zavrti se nam od vsega tega »preprostega, lahkotnega življenja« kolumbijskih afriških potomcev, danes večinoma ribičev. V pravem letnem času nam pot prekrižajo tudi kiti grbavci ali pa tankočutno plujemo po pomirjujočem svetu skoraj neprehodne narave, bogate z orhidejami, bromelijami in mangrovami. Skorajda kičasto. Najbolj unikatni, nenavadni in doživeti trenutki naše poti. Hrana pa je, tako kot ta eksotični kraj, prav tako eksotična …
Encocado de pescado o camarón: to je jed, pripravljena iz morske ribe (morski krapec, brancin, hlastač …) ali kozic, v kremni omaki iz kokosovega mleka, čebule, paradižnika, rdeče paprike, divje mete in koriandra. Jed se postreže z belim rižem in bananinimi ocvrtki ter solato iz paradižnika, avokada in manga. To pa je za prste obliznit … Čista kolumbijska kulinarika, ko si zaželiš šeeee … vsak dan, če bi le bilo mogoče!
Viche pa je, kot skoraj v vsaki državi, lokalno žganje. To vrsto lokalnega žganja kuhajo oziroma proizvajajo zgolj na obali Tihega oceana. Narejeno je iz štirih različnih vrst sladkornega trsa. Izdelajo ga tako, da palice sladkornega trsa posekajo, stisnejo in iz fermentiranega soka »guarapo« destilirajo alkohol. Celoten proces je tradicionalen in ga večinoma opravijo ženske! Vsebnost alkohola je nekje med 31 % in 51 %, odvisno od razpoloženja gospodinje, ki pripravi žganje. Danes obstajajo različne različice z okusom kakava, jagod, oreščkov in lokalnih začimb. Veljajo za neke vrste naravno zdravilo in afrodiziak! Absolutno vredno poskusiti, vendar v normalnih mejah in količinah … Vrti se vrtiljak … ker v mestu Medellín se ustavi vsak …
Za nami je 1. del gurmanske vožnje na vrtiljaku in, ker se nam vsem že malo v glavi vrti, želodček pa po hrani kriči, nadaljujemo z drugim delom po Oskarjevih popotniško-turističnih oglasih. Ne preklapljajte na drugi kanal in nas ne pozabite spremljati še naprej! Viva Colombia!
