24. november, 2010   Madeira, Oskar piše, Portugalska  

Klifi na Madeiri

 

Klifi na Madeiri

Tisoč kilometrov od Lizbone, sredi oceana, na poti proti Ameriki, leži Madeira.
To ni navaden otoček. To je vrh preko 5.000 m visoke gore, ki se mogočno dviga iz dna oceana. Le tretjina se danes dviga nad ocean. Košček Atlantide, bi rekli tisti, ki niso omejeni zgolj z uradno zgodovino… Idealen prostorček za življenje, kjer poleti ni prevroče in je pozimi lepo toplo.
Le 57 km meri naš otoček – Madeira po dolžini. Po širini pa ga ni nič kaj dosti čez 22 km. A kar 90% njene površine leži na viši nad 500 m nadmorske višine! Dramatično se iz morja v višave vse naokrog otoka dvigajo čudoviti klifi. Najvišji je visok 580 m. To je Cabo Girao, drugi najvišji klif na svetu. A je to le eden izmed mnogih, vsak pa ima svoj čar in lepoto…
Le malo je ravne zemljice ob morju, pa še ta je odsekana in komaj dostopna. Pa vendar so domačini tu postavili slikovite vasice. Nekaj drobnega poljedelstva, ribištvo in večna borba za preživetje med razpenjenim oceanom in previsnim klifom. Čutite energijo?
Na severu je prav posebej zabavno! Vlažni vetrovi morje zabijajo v vulkansko obalo, bolj deževno in grobo je tukaj, toliko manj razvito in prehodno. Očarljivo za raziskovalca vzdušij, morda nekoliko manj za tam živeče ljudi.
Južna obala pa je veliko prijetnejša, s soncem obsijana in mehkejša… Prav tu se je oblikoval karakter Madeirčanov,  hkrati odmaknjen od evropskega dogajanja, a topel in mehak, pa vendar kljubovalen oceanu.
Klifi so nevidne meje med morskim in gorskim. So prehod brez prehoda… Dramatična meja med subtropskim zelenjem ob njihovem vznožju in višinskim svetom kmalu nad njimi. Kar štiri klimatske pasove najdete na polurni vožnji iz Funchala do enega izmed najvišjih vrhov otoka.
Klif ni le geografski pojem. Je doživetje! Biti na vrhu klifa in gledati dol je svojevrsten vtis. Sprehoditi se v na videz vratolomno globel je lepo doživetje. Pogled od spodaj navzgor je spet nekaj drugega… Ko klif za klifom vstopa v nas in nas polni, se nam ni treba nič truditi… Le prepustimo se otoku, da skozi klife vstopa v nas… Vse ostalo je le višek, od katerega ne boli glava.
Naj nas nekaj prizorov potegne v vzdušje, ki ga zlahka tudi doživimo.
Oskar