21. sep, 2022   Agencija Oskar, Kuba, Vodniki  

 

Kjuba po Kubi

Piše: Roman Požeg

Woohooo, pa mi je le uspelo! Skoraj tri leta je bilo potrebno, zaradi takih ali drugačnih prepovedi, da sem se ponovno vrnil v deželo, kjer se je vse skupaj začelo. Moja prva, tista dežela, zaradi katere je vzcvetela moja velika ljubezen in strast do karibsko-latinsko kulture, to je seveda ena in edinstvena Kuba. Ja, točno ta karibski-tropski-antiimperialistični otok, ki ne glede na to kolikokrat sem ga že obiskal, vedno poskrbi, da se počutim boljše kot »doma«.

Samo izstopim iz letala v tunel, ki vodi proti letališki stavbi in že zavoham Kubo skozi vonj po vlažnih glasbenih akordih, arhitekturni patini nekega drugega časa in sproščenosti »malih ljudi«, ki še vedno sanjajo ameriške sanje.

A v teh ne tako daljnih časih »prepovedi«, se je način življenja na našem planetu spremenil in globalno posledično se je spremenilo tudi življenje na Kubi. Kako živijo mnogi moji prijatelji? Imajo kakšno možnost preživetja? So sploh še živi? Kakšno je stanje v državi? To so bila vprašanja, ki so se mi do nedavnega skoraj vsakodnevno bliskala v glavi. Realnost po letošnjem poletnem obisku je …

Kuba – Obraz nekega drugega časa in kraja.

… Khm, ja, je drugače! Čeprav še vedno rastejo kraljeve in kokosove palme. Te dajejo otoku nepozaben tropski značaj in edinstven občutek brezčastnosti, ko ležiš izpod ene izmed mnogo njih in zreš tja proti modremu nebu. Še vedno otok obliva za oči sproščujoče turkizno-modro morje in čutim ta edinstven občutek sproščenosti – imeti s potovalno skupino zase, cel mali otoček Cayo Levisa. Nepozabno! Še vedno se po kubanskih cestah, kot duhovi nekdanjega imperializma, valijo ameriški avti in občutek privilegiranosti – poditi se po ulicah Havane v Fordu letnik 1927 je neponovljiv. Še vedno veličastno arhitekturo napada patina časa, ki spominja na čase nekdanjega Pariza in Las Vegasa Karibov in nepozaben občutek veličastnosti je piti Mojito na vrhu kolonialnega hotela, v katerem je sam Ernest Hemingway pisal znameniti roman  Komu zvoni.

Še vedno je otok ena sama romantika življenja in še en nepozaben je trenutek, ko zmanjka elektrike in v soju svečne svetlobe večerjamo jastoga.  Srce ti zaigra v zasanjanosti tja nekam v romantiko. Še vedno je otok turistična Meka (čeprav je turistov le za 1/5 nekdanjih). Nepozaben je občutek povezanosti in enakosti, ko po hotelih srečuješ samo še domače turiste.  Še vedno sem ter tja igrajo son, mambo, cha-cha-cha, bolero, plešejo salso ter reagetone. Še en izjemen občutek sreče je ves vznemirjen sedeti na mondeni Tropicani s cigaro v ustih ali pa plesati reagetone v diskoteki v »jami« … Hmmm,  in verjetno se še vedno sprašujete, kaj za vraga je drugače … ali pač ne?

Kuba – Vsakodnevna brezskrbna kjubanska mladost.

Hmmm, ja … drugačni so prebivalci. Kubanci, ki so od nekdaj veljali za enega najbolj toplosrčnih, strastnih, nasmejanih in sproščenih ljudi na našem planetu, so po »krizi prepovedi«, tako kot mi, postali apatični, zaskrbljeni, previdni … Na njihovih obrazih se ne rišejo več nasmehi, vsaj ne tako pogosto kot nekdaj. Ob medsebojnem srečanju si, kot pozdrav, ne prilimajo več poljuba na lice, razen seveda, ko spoznajo kakšno novo, privlačno dekle. Brezvoljni posedajo na pragovih svojih domov in pogledujejo tja proti nebu z upanjem v lažje preživetje dneva. Zapuščajo državo, saj ne vidijo več prihodnosti na domači grudi. Z leti proti Nikaragvi, kamor lahko potujejo, se podajajo na pot naprej proti »obljubljeni deželi«. Kljub pomanjkanju pa so ohranili optimizem, iskrenost, dostojanstvo, spoštovanje, ki ga delijo z nami. Veseli in globoko hvaležni so, če jim v očeh prebudimo iskro upanja in zahvale, če jim polepšamo dan z darilci, uporabnimi oblačili, zdravili, šolskimi potrebščinami, ličili ali igračami …

Če vas Kjuba kadar koli potrebuje, vas najbolj  potrebuje sedaj!

Patria y vida!

Viva Kjuba!

Več … Potovanja na Kubo