19. nov, 2019   Agencija Oskar, Člani pišejo, Kuba  

 

Kislo sladka začinjena Kuba, kot EMARGO, GLASBA …

Piše sopotnik: Marijan

Kuba, že nekaj čas sva s Tatjano govorila o njej, se dogovarjala, preverjala, iskala in se končno odločila. Šla sva v to, kar vem šele danes, noro, čudovito, posebno deželo. Fantastično je bilo, probal sem izbrat tiste prave fotografije, da se vsaj malo začuti utrip te države, da se vidi, kaj se dogaja na ulici, kako sva midva doživela Kubo. In nastalo je tole, en kup fotografij, v mojem arhivu jih je še precej več in kar je najbolj važno, vse to je shranjeno v najinih srcih, za vedno, in splačalo se je.
In kaj sva vedela o Kubi. Prav veliko ne. Vsi jo poznamo po Fidel Castru, cigarah in rumu. Nekaj vemo o revoluciji, o sporih z Ameriko …
Kaj vem danes. Kuba je dežela glasbe, plesa, prelepih plaž, zanimivih mest, propadajočih zgradb, ki so ostanki nekih davnih lepih časov, ko so se za nekatere cedila med in mleko oziroma rum. 

Res jih je bilo veselje poslušati in prav tako gledati 1 683x1024 - Kislo sladka začinjena Kuba, kot EMARGO, GLASBA ...
Res jih je bilo veselje poslušati in prav tako gledati.

Prihod v Havano in prvi šok. Vročina in vlaga, na katero se kasneje navadiš. Že prvi sprehod po mestu ti da takoj vedeti, da je otok nekaj posebnega, da tega ne vidiš povsod. Stari ameriški avtomobili, spomini na zlata leta Kube, avti z vzhodne Evrope, kot so Lade in Moskviči, ostanki prijateljstva z nekdanjo Sovjetsko Zvezo, konjske in volovske vprege, motorji, tricikli, bicikli, in vse ostalo, s čim se je mogoče prevažati, današnja stvarnost in vpliv embarga Amerike. Vse to se prepleta, vse skupaj izgleda, kod da tudi Kubanci ne vedo v katero smer naj gredo, kakšna naj bo njihova prihodnost. 
V nekaj pa so popolnoma prepričani, tu so si enotni, v tem se izražajo, uživajo in se ne pustijo motiti. Ples in glasba, na različne načine in ob vsemogočih priložnostih. Povsod se nekaj igra, pleše in se zabava. In ups, tu je nastopila moja težava. Glasbo že poslušam, peti ne smem, ker ni dobro za okolico, plesati pa …
Vsak moj poskus, da se naučim plesti, se je spremenil v polom, nič se ni spremenilo. Preprosto sem en štor in to je to. In potem mi pravijo:
“Marjan, to je vse v glavi, prepusti se, sprosti se, nihče te ne gleda.”
Pa kaj še, ples ni v glavi, pleše se z nogami, rokami, celim telesom in še najmanj z glavo. Dragi moji, ne gre, tisti količek v mojem hrbtu mi tega ne dovoli. Moja malenkost na plesišču se počuti, kot da vampirja zasuješ s česnom in križi, kot da nogometaša oblečeš v balerino in naj skaklja po igrišču … 

A je kdo že videl toliko česna 1 1024x683 - Kislo sladka začinjena Kuba, kot EMARGO, GLASBA ...
A je kdo že videl toliko česna?

Prav hitro smo tudi spoznali novo besedo, nov glagol in sicer CUCATI. Glagol je izraz za jemanje denarja, kubanskih CUC-ov na prijazen, nedolžen in profesionalen način. Mislim da jih tega učijo že v osnovni šoli, ma ne že v vrtcu in v tem so pravi profesionalci. Izgleda pa približno takole. Hodiš po mestu, pristopi človek s kitaro in že igra. Normalno, igra samo za tebe, posveti se ti in dober je. Bil bi seveda še precej, precej boljši, če bi imel na kitari vse strune. To ti razloži na tako nedolžen način. Tisti angelski izraz na obrazu, tista čista nedolžnost, prav gledal sem, če jim nad glavo sije sam božji sij, preprosto nasedeš in mu daš. En CUC, kar pomeni en Evro. Nekateri tu odnehajo, drugi potem pozabijo na kitaro, skoraj s solzami v očeh pokažejo na svoje ponošene čevlje, no na nekaj, kar naj bi predstavljalo čevlje, z veliko luknjo v podplatu in spet prosijo, razlagajo in poudarjajo, da zaslužijo zelo malo, da je plača okrog 20 cucov. Seveda pozabijo povedat, da jim država nudi cel kup ugodnosti, da je šolstvo in zdravstvo zastonj, prevozi prav tako.
Ljubi Jezus, kmalu sem spoznal, da če bom tako nadaljeval, bom po par dneh že jaz cucal po mestu. Preveč jih je, vsi bi nekaj radi in zato greš preprosto mimo. Filtriraš in si misliš, da je tisto kar si dal, šlo v prave roke.

Catedral Basílica de Nuestra Señora de la Asunción ali po naše Bazilika Marijinega vnebovzetja v Santiago de Cuba 1024x683 - Kislo sladka začinjena Kuba, kot EMARGO, GLASBA ...
Catedral Basílica de Nuestra Señora de la Asunción ali po naše Bazilika Marijinega vnebovzetja v Santiago de Cuba.

Pokrajina je čudovita, mesta prav tako, vasice tam nekje v gorah navdihujoče in spoznavali smo jih na vse mogoče načine, z različnimi prevoznimi sredstvi. Ko smo na starem vojaškem kamionu, izdelanem tam nekje v Sovjetski zvezi, bog si ga vedi katerega leta, spoznavali divjino gorovja blizu Trinidada je bilo noro. Kamion je rohnel, tulil in na veliko žrl gorivo, vse je ropotalo, cvililo, mi pa smo enostavno uživali. Noro res. Vse skupaj je izgledalo kot mešanica prostega pada in dela na glasnem, rohnečem stroju le da pri tem tuliš od veselja.
Delček njihove pokrajine smo spoznali na konjskem hrbtu, dve ure jahanja po gozdu, prelepih travnikih, po vodi in skozi vasice, ob nasadih sladkornega trsa in kave je bilo nekaj, kar se ne da opisati. Dobro, moja zadnja plat se ni strinjala s tem, vendar se je splačalo. Kaj si je pri tem mislil konj, na katerem sem jahal, ne vem, totalni začetnik na njem mu je šel verjetno na živce ampak …
Naj omenim še plaže, prav takšne, kot so na razglednicah, palme, sonce, prelepo morje in ojoj, nekaj, kar moji Tatjani ne odgovarja niti malo. Ko sem jo prvič videl stopiti na mivko, je izgledalo, kot bi stopila na žerjavico. korak za korakom, z veliko težavo je šla proti vodi. Tisti izraz na obrazu je dal vedeti, da ne mara tega, da mivko sovraži in da bi najraje poletela do vode. In ko je bila enkrat v vodi, potem pa ni in ni prišla iz nje, kar tam je bila, se namakala in plavala in čakala, da mivka čudežno izgine.

IMG 5774 1 683x1024 - Kislo sladka začinjena Kuba, kot EMARGO, GLASBA ...

Spali smo po vseh mogočih hotelih, pri domačinih in tako pač je, to lahko Kuba ponudi in prav je tako. To je Kuba, drugačna in ravno zato sva šla tja. Zakaj omenjam to, pri vseh teh spanjih smo se srečevali z vsemi mogočimi domačimi živalcami in jaz hrabri moški, sem ji non stop vbijal v glavo, da to ni nič, da ji ne bodo storili nič hudega, naj jih preprosto ne gleda. In se je zgodilo. Pozno zvečer se vrneva v sobo, odpravim se na školjko in že malo zaspano ga zagledam. Ščurka, ki se mu je nekam mudilo in je maširal, oziroma prav hitro je odbrzel mimo mojih nog. Samo zaslišalo se je iz kopalnice, nič kaj moško in hrabro:
“Aaaaaaaaa,,,, iiiiiiiiii, glej ga, tukaj je, tak velik, kaj velik, ogromen!!!”
Tatjana je pridrvela v kopalnico, se začudila mojemu izrazu na obrazu in me prav mirno vprašala, kaj hudiča sem videl. 
Z roko ji pokažem kako velik je bil, noge sem imel dvignjene visoko v zrak, tako visoko, da do takrat nisem vedel, kako gibčen sem še in skoraj cvilil. Tatjana še enkrat vpraša, kaj se mi je zaboga prikazalo in ko ji povem, da ščurek, tudi ona začne hoditi bolj po prstih, tudi njen izraz na obrazu se spremeni. Zbereva se in skupaj ga začneva iskat, del po del, počasi in previdno. In sva ga našla, ja no, ni bil prav velik. Njeno vprašanje, ki je sledilo:
“A tole revše malo misliš” vam verjetno pove vse. Ja, od tistega dne dalje nisem več pametoval.

Plaža in mivka in še več mivke 1 1024x683 - Kislo sladka začinjena Kuba, kot EMARGO, GLASBA ...
Plaža in mivka in še več mivke.

Tako, tudi to je Kuba, čas se je tam ustavil pred šestdesetimi leti in sedaj stoji in čaka, čaka…
Naj omenim še nekaj. Tole naše potovanje, cilj vsega tega so bila doživetja in ne dirkanje od točke A do točke B in naprej. To je bil cilj in vem, da smo ga dosegli. Vsak dan je bil drugačen, nepredvidljiv, pa vendar organiziran, spontani dogodki, pristni stiki z domačini pa nekaj, kar ti ostane. Nekaj sem uspel spraviti na papir, veliko je tega in …
Naj omenim še enega, obisk kina, ogled filma v ambientu, kot ga je mogoče doživljal moj oče v mladih letih. In kaj smo si ogledali. Film Jean-Claude Van Damma iz vsaj mislim da osemdesetih-devetdesetih, v španskem jeziku in to kot nekaj novega v ponudbi. Ja, to je Kuba, če bi bila drugačna, ne bi bila zanimiva.