Že več let sem vodnica pri Agenciji Oskar.  Kadar sem na vodenju se med nami vodniki in potniki spletajo vezi s pogovori. Veliko je vprašanj, najbolj pogosto pa mi zastavite vi, potniki,…. No no, kar pogumno, pomislite, kaj bi me vi najprej vprašali? Ne poznate me, ne veste ničesar o meni…poznate pa moje ime, ker sem se predstavila. Na isti način spletajo vezi tudi prebivalci tujih dežel z nami. Ampak ne z istim vprašanjem. V tuji deželi najprej zaslišite za hrbtom ali kjerkoli že klic: »Hello« v isti sapi pa že dodajo vprašanje: »Kako ti je ime?« in da slučajno ne bo pomote na koga je mislil, pokaže točno nate s prstom. In ko prvič presenečeno izgovoriš svoje ime, že sledi naslednje vprašanje: »Od kod prihajaš?« No, naslednji »hello« ni več presenečenje, postane nekaj, s čimer lahko začnemo zanimiv pogovor.

Ne ne ne, nočem se izmotati z vašim najbolj pogostim vprašanjem, ki je: »Katera pa je tvoja najljubša dežela, kam najraje vodiš in kje je najlepše?« Ko sem prvič slišala vprašanje, sem zajela sapo. »Mmmmm« je bil odgovor, pa še en »mmmmmm«. Potrebno se je bilo odločiti. Vodim Turčijo, Sirijo,  Libanon, Jordanijo, Izrael, Egipt, Madagaskar, Sulawezi, Španijo. Ni pošteno, da katerikoli od teh dežel rečem, da je najlepša, ker ima vsaka od njih svoje čare. Ne, to ne pride v poštev. Vendar… je nekaj, kar v eni od teh dežel izstopa in je prvinsko, prvobitno in nepokvarjeno. To so ljudje v Siriji. Še tako nedotaknjeni od turizma (ne čisto povsod), še tako čisti, tako željni stikov in pogovorov z nami, ki jim prinašamo drugačnost. Ta toplina, ki prihaja iz njihovih src in se dotika naših, je skoraj oprijemljiva. Ja, zaradi ljudi je najtoplejša od vseh, zaradi njihovih src. In ta njihova neverjetna širina tolerance do nas, ki smo tako drugačni od njih. Koliko zgodb se je tukaj spletlo.

Spominjam se skupine potnikov… Pred potovanjem so dobili od naše agencije obvestilo, kjer navadno piše, da je dežela muslimanska in saj veste, potrebno se je primerno obleči. No, pri tej skupini je ta odstavek čudežno izginil, tri potnice pa so s seboj prinesle garderobo za tropske kraje, vključno z mini hlačkami in majčkami z mini naramnicami. Na vprašanje, če morda le nimajo kakih dolgih hlač s seboj je bil odgovor logičen: »Seveda nimamo, saj ni nič pisalo.« Hmmm, kaj sedaj? »Takole se dogovorimo,« jim rečem »dekleta, dokler boste v skupini, ste varna, ničesar se vam ni potrebno bati, vendar, če si boste zvečer želele svobode in samostojnega sprehajanja po mestih, se boste sprehajale na lastno odgovornost.« To je bilo eno najzanimivejših potovanj v Sirijo. Toliko veselje so naredile, nam in lokalnim prebivalcem. Za nas je bil seveda najzanimivejši pogled na domačine, ki so jih opazovali. Vse se je mešalo na njihovih obrazih, od začudenja, do osuplosti, nejevere. Nisem pa zasledila nobenega zgražanja, psovanja, zasmehovanja, ščipanja, vpitja. Sirija je še povsem tradicionalna dežela in dekleta se še skozi dnevno sobo doma ne bi sprehodile v takih cunjicah, kaj šele skozi mesto. Naša dekleta pa so to storila in domačini so jih tolerirali. Še sedaj imam pred očmi prizor, dva prijatelja na suku v Aleppu. Prvi je nas opazil že od daleč, drugi pa ne in se je pogovarjal naprej. Čas se je za prvega ustavil, samo gledal je, oči so mu postajale čedalje večje, nato pa je nenadoma začel z eno roko tolči prijatelja z vso močjo po hrbtu, z drugo roko pa je kazal na našo skupino. In zraven se je tako smejal, da so mu solze tekle po licih. In spomnim se beduinske mame, male zgubane ženice s tetovažo na obrazu in koncem obleke v ustih (način zakrivanja obraza zlasti pri starejših, da ji vsa stvar ne uide), ko je samo stala sredi suka in gledala in gledala. Ni se mogla premakniti nikamor, nobene besede ni mogla iztisniti iz sebe. Totalen šok, nejevera. Ko smo zapuščali Sirijo in šli naprej v Jordanijo (tukaj je tak način oblačenja za turiste normalen) sem dekleta povprašala, kako so se počutile in če imajo kakršnokoli neprijetno izkušnjo. V en glas so odgovorila, da niso doživela niti najmanjše nesramnosti, da pa so se počutila naravnost božansko, ker se v Ljubljani nihče ne obrne za njimi, tukaj pa so bili vsi čisto nori. Zvečer pa so bila pridna in niso hodila brez »mame« (mene) naokoli.

V Siriji vsakdo najde svojo zgodbo in prijatelje. Če jih ne najde potnik, te zgodbe in prijatelji potegnejo vase. Zgodbe so močne in prijatelji te ne pozabijo. V Aleppu na suku moj »brat« prodaja rute in ko me zagleda, že od daleč drži v roki slovenski napis: darilo za tvojo taščo. Po obrazu se mu razleze nagajiv širok nasmeh in izpod kupa rut privleče ogromno bodalo in ga položi zraven… in seveda se vsi slikamo zraven in potem kupimo kako rutko za taščo :).

V Hami poslušamo nurije, sedimo v lokalni čajnici, kadimo vodno pipo in skrivaj pogledujemo domačine. Oni niso tako obzirni kot mi ter buljijo v nas. Spomnim se kako je  bilo z neko skupino v Damasku. Zvečer smo šli raziskovat krščansko četrt (ja, v muslimanski deželi) in odkrili smo prekrasno hiško. Ker sem mislila, da je kak penzionček (profesionalna deformacija), sem potnike pustila na pločniku, naročila, da me čakajo in šla pogledat notranjost. Izkazalo se je, da je hiška privatna, gospod pa je bil tako prijazen, da mi je ponudil čaj. »Nisem sama, imam skupino s seboj, bi pa z velikim veseljem spila en čajček«. Po tihem sem upala, da bo povabil tudi njih na čaj in res se je tako zgodilo. Tako smo vsi skupaj sedeli na prekrasni verandi z rožami, srkali vroč čaj, grizli kekse in se pogovarjali o vseh mogočih stvareh še pozno v noč.

Čaj pri beduinih (prebivalci puščave) je vsakič novo doživetje. Čeprav ženske ne smejo povabiti tujcev na čaj, se je to enkrat zgodilo. In bile so tako očarljive, prijetne in razigrane, da nismo mogli verjeti… do trenutka, ko so se moški vrnili domov. Tisti trenutek so utihnile in se kot miške stisnile v kot šotora in samo opazovale. Moški so postali gostitelji in še vedno je bilo isto prijetno, le mi nismo mogli verjeti, kako hitro so zamenjali vloge. In vsakič se z vsako skupino sprašujemo, le kako jim uspe sredi puščave nositi tako brezhibna bela oblačila in kje najdejo vse tiste znamke telefonov (ko nas slikajo), ki jih mi še v revijah nismo opazili, kaj šele v trgovinah.

Vsaka skupina naredi svojo zgodbo. Če nekaj pričakujemo na potovanju, ni zgodbe, je le pričakovanje. Je želja, kako bi lahko bilo in kaj bi moralo biti. Ne, zagotovo vam ne bo tako, kot sem napisala, ne boste doživeli teh istih zgodb. Nemogoče. Verjamem pa, da se z mano vred  vsi znamo igrati in lahko naredimo samo še boljšo zgodbo. Pojdite z nami in skupaj bomo napisali najboljšo zgodbo tega potovanja.

Če smo doma, ni zgodbe, če ni zgodbe, se nimamo o čem pogovarjati  in če ni skupine, ni potovanja. Če ni potovanja, potem smo doma in če smo doma, ni zgodbe in če ni zgodbe, se nimamo o čem pogovarjati in če se ne prijavimo na potovanje, potem ni skupine in če ni skupine, potem ni potovanja in če ni potovanja smo doma in nimamo zgodbe……

Breda

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se