29. March, 2010   Člani pišejo, Španija  

Kako so nam Gitani ukradli Cordobo

 

Kako so nam Gitani ukradli Cordobo

Pozno smo prišli v hotel v Sevillji, naslednje jutro pa še bolj zgodaj odrinili naprej. Šef pravi da je še dolga pot pred nami. To je bil res čuden dan, oblačen in ponoči je deževalo. Vse je šlo narobe. Hvala bogu da je do Cordobe samo ena ura vožnje. Tukaj zavij desno navigira Angelca (avto-pilot) Bredi. ‘Tukaj pa že ne, poglej kako je čuden zavoj, ozkih ulic ne maram več’, odvrne Breda. Ker Angelca vedno najde najkrajšo (beri časovno najdaljšo) rešitev, nas pošlje skozi center Sevilje.
Ko smo končno na avtocesti, šef izkoristi čas vožnje za razlago tukaj živeče manjšine. Predava o ciganih, v Španiji imenovanih Gitanos (izvedenka iz »Egipčanos«, od koder naj bi sem prišli).
Cesta je ravna, z Bredo sva utrujena, šef pa je razpoložen za predavanja. Prisluhneva, ker je zanimivo. Od obsežne razlage nama ostanejo v spominu med drugim tudi besede slavnega Cervantesa, ki je napisal še bolj slavnega Don Kihota: »Cigani so rojeni lopovskim staršem in odraščajo v lopovskem društvu. V življenju se izučijo za lopovski poklic in ko umrejo zapustijo ta svet kot diplomirani lopovi.«
Vmes se oglasi Angelca in pove da zavijemo desno, vendar Oskar pravi da te ženske ne smemo poslušati. Razlaga o ciganih je bila tako zanimiva, da smo peljali mimo Cordobe in skoraj že prišli v 200 km oddaljeno Granado. Šef se sredi razlage zdrzne, ko opazi, da je na veliki tabli na avtocesti označena samo še Granada. Breda pol krožno obrne in že se peljemo nazaj proti Cordobi. Šef nadaljuje z razlago in zopet je zelo zanimiva. Kar naenkrat opazimo pred nami tablo Sevilja (naše začetno izhodišče), ki je tik pred nami. Breda obupa, zapelje na prvo počivalšče in nesrečno izjavi, da je zares že utrujena, še manj pa pozorna na table. Šef še vedno v elementu skoči za volan, Breda nazaj, Senad pa še naprej popravlja Angelco in opravlja njeno delo.
Šef tokrat zaupa Angelci, ki ga iz avtoceste spelje po »bližnjici«… Spet že znani prizori iz belih vasic. Breda zavpije šefu: »Ne vozi po teh ozkih ulicah, spet se bodo ogledala sama zapirala!«. Vendar šefi nikoli ne poslušajo, zato pohodi stopalko in spet se znajdemo v hribu in labirintu ozkih ulic. Leva stran ozkega cestišča je popolnma zaparkirana, ulica pred nami se bolj strmo vzpenja kot bi se lahko, zavoj v širšo levo ulico je prepovedan, zavoj v desno pa gre pod ostrim kotom strmo naprej. V avtu se čuti smrad skurjenih gum, ki obupno cvilijo na poti navzgor. Spet se po že znanem scenariju prebijamo naprej. ‘STOP’ zavpije šef, ‘gremo na kavo’. V upanju da smo že zelo blizu Cordobe nam mimoidoči senjor pove da se nahajamo v vasici blizu Seville. Jutranja kava natanko ob 12:00 uri, v lokalni kafetariji je zaznamovala nov začetek dneva. Spet smo začeli znova. Tokrat šef ni več razlagal o ciganih ampak Senad o Cordobi. Uf, pomisli Breda, če bomo imeli srečo bomo še danes v Cordobi in si zadaj rezervira sedež za prenočevanje. Tudi Senad razlaga zanimivo z vsemi detajli. Upamo, da zaradi razlage ne bomo zgrešili mesta še enkrat. In tudi nismo. Prišli smo na željeni cilj. Ura je kazala 14:30 namesto planiranih 09:30. Ko smo iskali razloge in krivca za pozen prihod, smo složno ugotovili, da so nam cigani na poti ukradli Cordobo.
Takšno je bilo našo prvo srečanje s španskimi Gitanosi.
Smo pa na poti odkrili marsikaj – o ciganih in o Cordobi, pa tudi skrivnostno andaluzijsko mestece, v katerem smo se kar stopili od sproščenega vzdušja. Z vrha obzidja smo bili priča otroški igri, ko so oblečeni v viteze napadali glavna mestna vrata. Čudovite fotke so nastale, lepo bi bilo tukaj postati s skupino in začutiti pravi andaluzijski utrip… če ne bi bili v njem zgubljeni in bi vedeli, kje je in kako se do njega pride… O tem pa morda kaj več naslednjič…
Breda in Senad
CORDOBA
Na slaven položaj so jo postavili Mavri, ko je v 10. st. postala največje in najbolj razvito mesto v Evropi. Že takrat so imeli tlakovano in ponoči osvetljeno ulico, milijon prebivalcev, čez 100.000 hiš in 80.000 delavnic, 900 kopeli, 80 bolnic, na stotine mošej in nekaj knjižnic z več kot 400.000 knjigami. V umetnosti, znanosti in kulturi so konkurirali mogočnemu Bizancu in Bagdadu. Zgradili so veliko mošejo z več kot 1.200 stebri v sami notranjosti, najlepšim mihrabom, ki predstavlja samostojen prostor sam zase, izumili tehniko dvigovanja notranjih prostorov in prvič povezali mošejo z delom palače. Takrat so Cordobo razglasili za kalifat, ki je trajal vse dokler je niso osvojili španski kralji. Cordoba je bila kot brušen dragulj, ki je svetil čez zahoden svet.