23. september, 2014   Agencija Oskar, Turčija, Vodniki, Vodniška šola  

Kako je Vrana učila Polža plavati

 

Kako je Vrana učila Polža plavati

Prvi koraki doma

To pomlad smo se v AO po mnogih letih spet lotili Vodniške Šole in začeli z uvajanjem novih kandidatov. Ideja mi je bila že od začetka všeč. Lotili smo se je ustvarjalno in premišljeno. Slika2Že na uvodnem sestanku v aprilu smo trije vodniki predstavili svoje vodniške izkušnje v živo pred potencialnimi kandidati. Takoj na začetku so poslušalci dobili konkretno porcijo vodniških izkušenj in načina dela pri AO iz prve roke. Zraven pa še kos torte, saj smo praznovali moj rojstni dan!:) Vsi, ki so bili glede vodenja pri AO do tedaj v dvomih, so že na začetku dobili jasno sporočilo. Kdor je vstopil, je s tem odprl tudi lastno Pandorino skrinjico.
Potem se je dogajalo, kar se je dogajalo. Zdaj pa je tu finalni del – ko na “živem” potovanju iz kandidata ustvarjamo vodnika! Vesela sem, da sem dobila priložnost, s katero lahko svoje znanje in izkušnje prenesem naprej. Dodelili so mi Polža. S polno vnemo sem se lotila poslanstva, saj rada delim znanje in izkušnje, kar je bilo pravi užitek, saj je Polž odprt za sprejemanje.
Tako sta torej Vrana in Polž začela orati ledino na uvajalnem potovanju po Turčiji.

Priprava na plavalni tečaj in prvi potopi …

Predpriprave so potekale že doma. Polž je dobil goro nalog in zadolžitev; pripraviti je moral številne teme za predavanja, časovnico potovanja in tehnični načrt. Del priprave pa je tudi kopičenje splošnega znanja o deželi ter vseh podrobnosti, s katerimi bi se na potovanju utegnili srečati.
Slika1Potem pa se je začelo zares! Polža sem v uvodnem govoru skupini predstavila kot vodniškega kandidata in sopotniki so se takoj vključili v zgodbo. Igra se je začela.
Prvo tretjino potovanja sem imela vajeti v rokah sama, Polž pa je dobival zadolžitve sproti. Želela sem ugotoviti Polževo dejansko stanje, hkrati pa začutiti skupino in sprejemanje kandidata. Še vedno sem bila vodnica jaz. Potniki so od samega začetka polno sodelovali. Polža so vzeli resno, ga upoštevali in spraševali.
Sprva je bilo kar nekaj zmede, saj je Polž z začetniškimi napakami ustvarjal sproščeno zmedo, kar je le še dodajalo k doživetemu potovanju. Olje na ogenj je dodajal še lokalni vodnik “Srečko”, ki je bil na začetku v nekem svojem filmu. Tako so med skupino krožile zelo različne informacije o tem, kaj po programu sledi.
Tako je bilo tudi enega lepega dne na sprehodu po Dolini angelov. Potniki so si želeli postanek za kavo, lokalni vodnik Srečko je skupino napotil na ogled še ene cerkvice, Polžu pa se je mudilo naprej proti Aksarayu na kosilo. Hodili smo po čudoviti zeleni soteski ob reki in se vsak zase spraševali, kaj bo sledilo. Polža sem poklicala in mu razložila, kaj se dogaja. Zmeda in neodločnost v vodnikovi glavi ter preveč avtoritet hkrati ustvarja slabo voljo. Polž je hitro odreagiral in na zadovoljstvo vseh smo si privoščili postanek za čaj na platojčkih ob reki.

Iz Vrane na Polža

Uvajanje novega vodnika je zahtevna naloga. Vodniki smo vajeni vse imeti v glavi in delovati. Zdaj pa se je bilo treba s Polžem veliko pogovarjati in usklajevati vsako podrobnost. To je bila prava vaja tudi zame – vaja iz dajanja navodil in preverjanja, ali je Polž razumel. Po eni strani sem ga želela kar najbolj vreči v ogenj, po drugi strani pa sem kot vodnica želela imeti nadzor nad dogajanjem. Želela pa sem tudi, da je njegova izkušnja tista, ki ga uči.
Potovanje je lepo teklo in kot vedno, nas je Turčija osvajala z velikimi koraki. Kako tudi ne bi, saj nas je Turška nagajivščina vodila po čudovitih in čutnih kotičkih dežele. Polžu je šlo vodenje vsak dan bolje. Polževa predavanja so postajala bolj razumljiva in čutiti je bilo, kako veselje nadomešča začetno tremo in zadrege. Pri tem je Polžu pomagalo, da je v Turčiji preživel kar velik del življenja in deželo pozna, govori tudi turški jezik. To mu omogoča postati odličen vodnik po Turčiji!

Iz prijatelja v vodnika

Povsem naravno je, da je kandidatu na začetku izjemno pomembno, da je s potniki v čim bolj “prijateljskem” odnosu in ga tako potniki pri preobrazbi tudi čustveno podpirajo. A to ni pravi vodniški odnos, saj prijateljski odnos lahko povzroči, da pozornost vodnika popusti. Polževa navodila so velikokrat obvisela v zraku in točnost določenih potnikov se je pogosto zamajala. Sredi potovanja sem začutila, da je čas, da Polž odraste.
V Olymposu smo imeli potovalni predah, ki sem ga izkoristila za temeljit pogovor. Razložila sem mu, da je zamujanje potnikov lahko tudi odraz neodločnosti vodnika, saj je njegova naloga, da v skupini v skupno dobro vzdržuje sicer sproščen, a vendarle red in vsem želeno disciplino. To je težak korak v vodniškem življenju, ko novinec začne vzpostavljati tudi formalno avtoriteto. Po Olymposu je Polž torej na avtobusu vzel mikrofon in zelo jasno povedal, kar bi moral povedati že na začetku potovanja – da se namreč vsaka zamuda obračuna s čajem za vso skupino, naslednja s pivom in še naslednja s kosilom …
Polž je naredil izpit – bilo je zabavno, na pravi način in z želenim učinkom.

Iz Polža v govornika

Vsak kandidat ima svoje težave, cilj pa je vsem enak. Polževa šibkost je bila v zaključevanju stavkov in misli. Prevečkrat je bila njegova pozornost razpršena in na koncu tudi sam ni vedel, kaj je želel povedati.
Ko smo se peljali mimo majhne vasi v bližini Pamukkal, sem Polžu povedala zanimivo zgodbo o lokalni tradiciji. Ta pravi, da je treba na dimnik hiše, kjer imajo mlado dekle, godno za možitev, postaviti prazno steklenico, da jo lahko potencialni snubec zadane s kamnom in s tem osvoji srce mladenke. Polž je zgodbo razumel nekoliko po svoje in svojo verzijo razložil po mikrofonu. Še danes ne vem, kaj je bila poanta njegove verzije, je pa vsekakor delovala tako, da se je cel avtobus zvijal od smeha.
Polž je spoznal, da če vodnik ne ve, kaj želi povedati, tudi potniki tega ne morejo vedeti.

Polž je splaval

Slika3V zadnjem delu potovanja sem Polža spustila v samostojno vodenje. Kar očke so mu zažarele, ko sem mu povedala, da se mu prepuščam in da smo od zdaj v njegovih rokah. Občutek odgovornosti ga je navdal z večjo samozavestjo in kmalu so se pokazali rezultati najinega dela. Iz trenutka v trenutek je bil boljši. Težko je opisati občutek skrbnika in vodnika v teh trenutkih, ko se ogromno dela in prizadevanj začne uresničevati v praksi. V tem vzdušju se meša ganjenost in radost, ponos in navdušenje, zmagoslavje in VRH; kot bi stal na zmagovalnih stopničkah in igrajo himno tvoje dežele! To je veselje, zaradi katerega se splača biti mentor in skrbnik novim vodnikom.
Tu se pokaže, kako je proces vodniške šole izjemno dobro zasnovan in izpeljan. Celotna predpriprava doma z vikendi na Jezerskem in retoričnimi vajami v Kranju, kateremu je sledilo zelo zahtevno študijsko potovanje in za zaključek še uvajanje na potovanju je prineslo odlične rezultate. Polž je zdaj pripravljen na samostojno vodenje. To ne pomeni, da ne bo delal napak, zdrsnil in se spotaknil, se bo pa definitivno znal ujeti in odreagirati v skladu s situacijo. Največ se bo naučil skozi lastno izkušnjo in glede na odlične temelje, verjamem tudi dobro delal svoje poslanstvo.
Hvaležna sem Polžu za vsa doživetja in priložnost, da sem lahko delila z njim svoje znanje in izkušnje. Hvala tudi vsem ostalim kandidatom, ki so mi omogočili izkušnjo mentorstva. Postavili so mi ogledalo in ozavestili proces nastajanja vodnika, skozi katerega sem šla tudi sama. Krog je zdaj sklenjen in pripravljena sem na novi rafting.
Mentorica in vodnica Vrana