26. mar, 2019   Agencija Oskar, Jordanija, Vodniki  

 

Jordanija z otroki? Vsekakor, to je pravo potovanje!

Piše: vodnica Blanka Kovačič

Verjamem, da starši želimo približati svet v vsej svoji veličini, drugačnosti in zanimivosti našim zanamcem. Pa vendarle, ko gre za njihovo in našo varnost, smo pri tem še posebej pazljivi. Mediji, ki nas pretirano prizemljujejo in nam včasih grenijo vsakdan, niso na naši strani malih raziskovalcev. In potem starši umno preučujemo in tehtamo, preizkušamo svoje limite sigurnosti, udobje doma, predvsem pa lagodje potovanja. Zakaj se izpostavljati?

Jordanija-bosi po rdečem pesku

Vendar svet je neskončno pisan. Barve, nasmehi, iskrice v očeh ljudi, ki naseljujejo vso to zemeljsko prostranost. Vsem je dano eno – živeti tukaj in zdaj, med vsemi brati in sestrami, pobarvanimi na rdeče, belo, rumeno, rjavo in črno. In kaj lepšega je lahko, kot da jih spoznamo, za trenutek postanemo del njihovega vsakdana, srkamo kulturo njihovih dedov in oplajamo svojo.

In ko želiš tradicijo, drugačnost in seveda tudi varnost – izbereš Jordanijo. Zakaj? In z otroki? Ker je čudovita dežela, najbolj miroljubna na bližnjem vzhodu, kjer je tradicija tako močno prisotna, da včasih obnemiš in kjer otroci potem, ko pridejo zopet nazaj v svoj domači svet, kar ne morejo iz te vzporedne drugačnosti. O njej sanjajo še tedne.

Jordanija-zemljevid in fotoaparat

Miselnost in kultura naših otrok ne mari dovolj za vzhodni svet in mišljenje sovrstnikov, ki v rokah vrtijo žogo in telefon z začetka milenijuma. Ne ukvarjajo se s pomenom tradicije in vere v vsakdanjem življenju. Wifi koda in pringlesi, kokice in nutela in svet je lep. In v tej miselnosti odpelješ otroka v svet, kjer te stvari še niso samoumevne. Kjer je wifi redkost in kjer nasmeh ne odkrije vedno beline zobov, naravnanih v linijo s pomočjo aparata.

Odziv? Nepričakovan. Otrok ne ve, kam gre, starši ne vedo, kako najstniki sprejemajo drugačnost vere in kulture. Zgodi se najlepše. Telefon je samo še za fotografije, wifi je strup zahoda, blagovne znamke oblačil, prekritih s prahom, so nepomembne. Rodi se vez, močnejša kot korenine hrasta. Poveže družino, sorojenca, zgodi se smeh! Družina je skupaj brez motenj, brez smetk – pomembni smo samo mi – takrat, v tistem trenutku.

Otroci so v Jordaniji zelo sprejeti, deležni vse pozornosti beduinov, taksistov, receptorjev, vodnikov. Najstnica, ki ne želi govoriti angleško, ker misli, da ne zna, začne klepetati neusahljivo. In iz njenih ust je slišati »Inshallah« in »Mashallah«. Jezdi kamelo in se smeji, jo boža in ji pravi »Yalla, yalla!« In najstnik, skoraj že polnoleten, stke prijateljstvo s starim beduinom. Zleze na visoko skalo, da opazuje sončni zahod. Skače po Siqu Petre, se smeji osličkom, ki nas opotekajoče in nespretno nosijo na svojih hrbtih.

Jordanija-užitek na kameli

Hlad v rdeči puščavi je super stvar in še piha, juhej! Sipine se prevračajo, menjujejo oblike. Ujemimo vse to v spomin! Kako dobro si je mulka zapomnila »bodyheating« – v bundah sključena se je pritisnila ob moje telo v mrzli noči pod zvezdami sredi puščave. Tiste puščave, ki je nikdar ne bosta pozabila. Kjer nam je beduin sredi ničesar v minuti pričaral najbolj slastno kosilo. In vse to v kuhinji na odprtem, veliki nekaj deset km2.

Rdeča puščava Wadi Ruma nikogar ne pusti ravnodušnega. Pesek začneš nositi v krvi, kamele spoštuješ, ker spoznaš, da je voda zlato. In vse te zvezde zvečer na nebu – kar dotaknil bi se te prosojne mreže bleščic.

Petra je veličastna. Tiha, na trenutek rdeča in zlata, živžav popotnikov se razgubi med »starimi« kamni. Do Siqa smo jahali konje. Brez čelad, brez vprašanj, če znamo. S konjev smo presedlali na osličke. Atrakcija in pol. »Šukran« in »merhaba« sta bili stalnici v govoru vseh štirih.

Jordanija-Petra

Mrtvo morje – kdo se bo kopal v mrazu? Kaj je to depresija? In zakaj jaz ne bi mogla plavati? »Ha-ha,« pravi mulka, »jaz bom plavala, četudi edina!«. Spoznala je, kaj pomeni biti nižje od morske gladine, zakaj se morje imenuje Mrtvo in kako vzgonska je koncentracija soli – ni mogla plavat, samo hrbtno je lebdela in se zopet čudila naravi. Teorije so popustile, praksa je naredila svoje.

Mojzesova gora. Koga to zanima … Najstnik je imel možnost izbire – in pridružil se je. Svetišču in energiji na gori Nebo, kjer se je končal življenjski opus velikega preroka. Brez besed je sledil in prisluhnil razlagi stare zaveze. Nova širina. In potem smo modrovali vse do Ammana o veri in tradiciji, o islamu, s katerim sta se prvič srečala. Dan je zopet minil brez wifija.

Jordanija-naravni most

Metropola je postregla s svojim deležem. Spoznanjem, da smo en teden pozabili na domači čas, da smo v potovalni vzporednosti uživali tako močno, da se je vsem zdela cela večnost. In ko je prišel čas odhoda domov, ko smo zadnjič z beduini spili kavo s kardamomom in vročo čokolado, so prišle tudi solze. Zakaj domov? Poglej, kako lepo je tukaj. Kako preprosti in prijazni so vsi, ki nas srečajo in tudi tisti, ki nas ne. Kako so vrata povsod odprta in kako niti za trenutek nismo pomislili, da se nam lahko zgodi kaj drugega, kot samo dobro in najboljše.

Jordanija-kavica

Jordanija je prava destinacija za družine. Poveže, prevzame, utrdi in spremeni. Najstnika sta celo pot domov z letališča premlevala dogodke, jih krepila s fotografijami in videi ter spraševala o še kakšni tako lepi deželi, ki je tam nekje …

Ostal je spomin za vedno. Vez, ki je nastala, se bo mogoče malo razrahljala, pa nič zato. Bomo šli na novo potovanje. Kar smo spoznali, drži kot pribito – potovanja so najlepša stvar, ki jo lahko imamo skupaj, kjer smo važni samo mi in kjer smo točno taki, kakršni smo. Ker smo lahko! »Insallah!«

Več … potovanja po Jordaniji