29. sep, 2008   Jemen  

 

Jemen – Srečna Arabija z očmi slovenskega popotnika

Arabia Felix – Srečna Arabija.
Tako so v antičnih časih imenovali območje na južnem delu Arabskega polotoka. Pred več kot 3000 leti je bilo tam nekaj bajno bogatih držav. Med njimi je morda še najbolj znana Saba in svetopisemska zgodba o kraljici Bilkis, ki je z bogatimi darovi obiskala kralja Salomona v Jeruzalemu. Bogastvo je izviralo predvsem iz izvoza kadil, ki so jih na veliko žgali v svetiščih od Egipta do Mezopotamije. Še danes rastejo v pokrajini Hadramaut kadilna drevesa (latinsko Commimphora myrrha) iz katerih pridobivajo dišečo smolo, ki se ji reče po hebrejsko mira, angleško pa frankincense.

Jemenska vrata

Jemenska vrata


Kasneje so iz Afrike in Indije z ladjami tovorili tudi začimbe, tkanine in drage kamne. Karavanske poti so vodile od pristanišča Kana skozi Marib, glavno mesto Sabe, proti Egiptu in Nabateji (Petra) ter naprej proti Mezopotamiji. Zgradili so jez in velike površine puščave z namakanjem spremenili v plodna polja. Blagostanje Sabejcev je začelo pojemati šele z vdorom Rimljanov iz Egipta na Arabski polotok in se simbolično končalo z zrušenjem velikega Maribskega jezu sredi 6. stoletja. Na jug Arabskega polotoka se je širilo judovstvo in krščanstvo, v 7. stoletju pa je v deželi prevladal Islam. Danes o nekdaj cvetoči civilizaciji Sabejcev pričajo samo še ostanki templjev boga meseca in boginje sonca ter zapornic starega jezu. Večina prebivalstva se je umaknila v hudourniške struge in v težko dostopne gorske predele, kjer še vedno samozadostno živijo v obzidanih kamnitih mestecih. V goratih območjih današnjega Jemna so nekoč pridelovali prvo kavo na svetu in jo izvažali iz pristanišča Moka, po katerem je tudi dobila ime. Ko so sadike pretihotapili na druga območja, se je pridelava kave zmanjšala. Kavne grme je danes večinoma nadomestil kat – zeleno zlato. Terasasta polja segajo do najvišjih vrhov, skoraj 3000 metrov nad morjem.
Devet kosov strelnega orožja na prebivalca?
V deželi so se oblikovale različne verske ločine in plemena, ki so si še danes pogosto v laseh. Tu še vedno vlada plemensko pravo in krvno maščevanje. Lokalni šejk ima večjo oblast kot državni aparat. Moški so oboroženi do zob in radi kažejo svoje kalašnikovke. Po neuradnih podatkih naj bi bilo v državi po 9 kosov strelnega orožja na prebivalca, kar je ogromno, čeprav je med njim veliko trofejnih primerkov, ki služijo le za okras. Celotni Jemen šteje okrog 19 milijonov prebivalcev, od tega več kot polovico predstavljajo otroci, saj jih vsaka ženska rodi do 10. Ni čudno, če pri vsem orožju od časa do časa pride do prelivanja krvi med sicer mirnimi in na videz dobrodušnimi Jemenci. Po razpadu ortodoksnega imamata okoli leta 1960, je bilo več krvavih državljanskih vojn. Manj poseljeni južni del, ki je imel nekaj časa komunistično ureditev, se je še pred kratkim upiral združitvi v eno državo s Severnim Jemnom, kjer igra vodilno vlogo pleme šiitskih Zaidov. O tem pričajo preluknjane zgradbe in minska polja ob nekdanji meji. Leta 1990 je bila ustanovljena Republika Jemen s parlamentarno ureditvijo. Domačini ji pravijo Jaman. Po še zadnji krajši državljanski vojni leta 1994 je zavladal relativen mir. Oblast si je, pod vodstvom predsednika Alija Abdullaha Saleha, zadala za glavno nalogo izgradnjo šol, cest in vodovodov ter elektrifikacijo.
Tradicionalno življenje je še močno zakoreninjeno.
Dežela spada med najrevnejše arabske države, a z vse hitrejšimi koraki leze iz srednjeveškega fevdalizma v moderno družbo. Jemen se v sredstvih obveščanja ne omenja pogosto, razen kadar tam lovijo kakšne teroriste. Občasno poročajo tudi o ugrabitvi turistov, s pomočjo katerih nato plemena barantajo z oblastmi. S turisti ravnajo kot z dobrodošlimi gosti, v najslabšem primeru jo odnesejo s pokvarjeno prebavo zaradi preobilne hrane in kata. Kriminala je malo. Turistična infrastruktura je skromna, zato najbrž ni v deželi niti sto tujcev naenkrat. Ni velikih turističnih atrakcij, najbolj fotogenični so ljudje in narava.
V gorovju Haraz živijo ljudje v kamnitih srednjeveških gradovih in citadelah, Vadi Hadramaut je poln stolpnic iz blata, puščavski beduini živijo v šotorih, v nižinski Tihami ob Rdečem morju pa so prave afriške kolibe iz palmovih debel in listja. Moški hodijo gizdalinsko oblečeni v krila, z džambijami (noži) in mobilnikom za pasom ter brzostrelko na rami. Zato pa žensk v javnosti skorajda ni videti, če pa že, so od glave do peta pokrite s črnimi oblačili. Samo velike temne oči se bliskajo skozi tanko režo. Če si med delom na polju nadenejo še visok koničast slamnik, pa se že skoraj počutiš kakor med čarovnicami na Slivnici. A tudi ženske se danes šolajo in vključujejo v družbo. Kljub temu smo slišali, da je bila na zadnjem izboru za Jemenko leta imenovana Slovenka, ki že dolga leta živi v državi in je bila med drugim direktorica banke. Orači z grbastimi bivoli in lesenim ralom orjejo skrbno negovana terasasta polja. Na dolgih peščenih plažah ob indijskem oceanu se srečuješ samo z rakovicami, ko nabiraš velike pisane školjke. Ko na višini preko 2000 metrov stopiš iz avtomobila, brcneš v kupe okamenelih školjk. Proti večeru hodijo moški z ogromno bulo kata v ustih, da jim eno lice belo štrli iz rjavega obraza.
Mali kovač

Mali kovač


Prijazno te povprašajo kako ti je ime in od kod si, včasih hočejo vedeti ali maraš Amerikance in Izraelce. Kupi otrok s kričanjem »sora, sora« zahtevajo, da jih fotografiraš. Tudi moški radi pozirajo s svojim orožjem. Hiše v glavnem mestu Sanaa so kot iz pravljice o Janku in Metki. Pa raznobarvna steklena okna in čudovita rezljana ali kovana vrata. Kje je še mogoče videti lesene ključavnice in ključe? In srednjeveški prizori kovačev, mizarjev, tkalcev in drugih obrtnikov na 40 sukih v stari Sani.
Slastna hrana.
Naješ se že za 50 do 100 rialov (približno toliko tolarjev), sladek čaj stane 10, za zajtrk ti postrežejo s fižolovo čorbo. Sicer je glavna hrana riž, pečen piščanec, jagnjetina in zelenjavna čorba in seveda dober hops, kot pravijo kruhu, ki ga sproti mesijo pred teboj in spečejo v okrogli, vodnjaku podobni peči. Včasih sveže pečenega zmeljejo in ga postrežejo k hrani kot nekakšne mlince. Obcestne okrepčevalnice so videti kot »menza pr’ korit’«.
Pri mesarju

Pri mesarju


Plinski plameni švigajo do stropa, ogromen kotel riža stoji visoko na podstavku, v enem kotu pečejo hops, v drugem brbota čaj, v tretjem se vrtijo piščanci. Jejo na tleh z desno roko. Tujcu izjemoma pogrnejo mizo s časopisom in lahko dobi tudi malago, kot se reče žlici. Pripravljajo okusne sadne sokove iz manga, papaje in pomaranč. Slaščice so orientalsko sladke. Zabadi je ime za dober jogurt. Edina stvar, ki občutljivega popotnika v začetku moti, so kupi smeti in vrečk na krajih, kjer se odvija trgovanje. A za to niso krivi toliko sami, kot je kriv prodor civilizacije v obliki plastike, stekla in pločevine. Stoletja so metali na tla organske odpadke, ki so jih nato požrle ovce, koze ali kamele in se le s težavo navajajo na zabojnike, ki so v večjih naseljih že postavljeni. A tudi to ne zaleže, saj nato odpadki končajo v jarku zunaj kraja, veter pa jih raznese vse naokrog, da osamljeni grmi izgledajo kot drevesa želja. V nasprotju z okoljem pa je notranjost hiš urejena in čista. Jemenci imajo poseben odnos do bivanja in uživanja, radi posedajo na blazinah v udobnih mafradžih s polnimi usti katovega listja in razpravljajo, pa tudi pojejo in plešejo.
Devetletni šoferji poltovornjakov.
Večino cest med glavnimi kraji že pokriva asfalt, v katerem pa so tudi luknje. Prvi hip dobiš vtis, da na cestah gospodarijo poltovornjaki ali terenska vozila neznane znamke TOYO ali YOTA. A kmalu spoznaš, da je v resnici le del napisa zadaj prekrit z registrsko tablico. Toyota je zakon, saj druga vozila niso kos strmim gorskim makadamom, suhim rečnim strugam in puščavskim sipinam. Ni rečeno, da imajo vsi šoferji vozniški izpit, saj je mogoče videti tudi še ne desetletne dečke, ki po neznanskih strminah prevažajo na poltovornjakih po 20 vaščanov. Avtomobilov ne vzdržujejo.
Prodajalka cvetja

Prodajalka cvetja


Če kaj odpove se najprej malo zamislijo in posvetujejo, nato pa s skupnimi močmi odpravijo okvaro. Avtomobilski servisi so običajno kolibe iz lesa ali pločevine. Bencinske črpalke izgledajo le malo bolje. Ko v džipu nenadoma zasveti oranžna lučka za zračni filter, naslednji dan pa še rdeča od elektrike, se nihče ne sekira. Avtomobilski plašči so večinoma brez profila in vozijo z njimi dokler ne razpadejo. Ob cestah leži na kupe strganih pnevmatik vseh mogočih velikosti. Vozijo z odprtim oknom in se sporazumevajo z rokami ter trobljo. Radi prehitevajo čez polno črto in v škarje. Kadar pride do prometne nesreče, pa je pokol. Eno od takih nesreč je v začetku aprila povzročil prevrnjen tovornjak, ki so mu odpovedale zavore tik pred naseljem. Med drsenjem je zmlel vse pred seboj. Prvi dan so poročali o sedmih mrtvih in 60 ranjenih, kasneje je umrlo še 15 ljudi. Najslabše so jo odnesli prodajalci kata v svojih tesnih lopah. Za prvi vtis o deželi poskrbi že taksi na sanskem letališču, ko voznik prastarega Peugeota stakne tri žičke pod volanom in motor zahrumi. Turiste pa po deželi prevažajo Toyotini Land Cruiserji, ki jim šoferji pravijo Monika. Na strehi je vsa oprema za taborjenje, potnike s prtljago pa stlačijo v notranjost. Na poti proti podeželju konvoj spremlja policijski avto, kar je stalnica skoraj ves čas križarjenja turistov po Jemnu.
Šolarke

Šolarke


Spremstvo se v večjih krajih zamenja, z njim pa tudi barva policijskih uniform. Na goratem severu dobiš cel vojaški vod s težko strojnico na tovornjaku. Skozi puščavo si v družbi oboroženih beduinov. Najbolj zabavno je, ko policaj v spremljevalnem vozilu po zvočniku nenehno dela red na cesti. Policisti si včasih krajšajo čas s streljanjem v zrak. Brzostrelke in težke strojnice je sem ter tja slišati tudi ponoči. A hrupa ne gre vedno pripisati svatbi, včasih se ponoči spopadeta sosednji hribovski plemeni in se obstreljujeta, dokler ne zmanjka streliva. V glavnem mestu Sanaa nihče ne hodi naokoli s strelnim orožjem, zato te toliko bolj presune prvi prizor na podeželski tržnici. Vsi domačini imajo preko ramen obešene brzostrelke ali puške, kakšen celo dve. Pravi Rafal City! V naslednjem kraju te oboroženci že manj motijo, čez nekaj dni pa se veselo fotografiraš z njimi. Seveda so oboroženi tudi vozniki, ki prevažajo turiste.
Indijski ocean in Rdeče morje.
Ko se z visoke planote cesta začne strmo vijugati v dolino, džipi po celodnevni vožnji pristanejo ob Indijskem oceanu, ob vznožju ostankov starega mesta Kana. Velik napis napoveduje turistično območje. A razen ograje z lučmi in stavbe pri vhodu v avtokamp ni nikjer ničesar.
Dober ulov

Dober ulov


Potniki postavijo šotore na mivko ob plaži, vozniki pa skuhajo sladek čaj, začinjen s kardamomom in klinčki. Nad žerjavico spečejo neoluskane ribe. Ves čas jih pečejo samo na eni strani, zaradi česar so spodaj čisto zažgane. Meso, ki ga izluščiš iz neožgane strani pa je dobro pečeno in okusno. Pozibavaš se v toplih valovih in preganjaš rakovice, ki si gradijo gradove v mivki. Zrak je suh in prijeten. Pravo nasprotje doživiš na obali Rdečega morja, kjer se sopara ne poleže vse do jutra. Zato pa uživaš v dolgi jutranji vožnji po plažah ob pogledih na flaminge v plitvi vodi. Za zajtrk poješ slastne ocvrte ribe na ribji tržnici v Al Hudajdi. Toliko rib na kupu zlepa ne vidiš. Velike morske pse dovažajo kar z vozovi. Iz trebuhov pisanih ribiških čolnov prihajajo množine velikih rdečih, rumenih in drugih rib, ki jih ribiči kriče ponujajo kupcem. Oslički prevažajo bloke ledu.
Tradicionalnemu prenočišču se reče funduk.
Pravi hoteli so v Jemnu redki, kar je dobro, saj je zato v vsakem malo večjem kraju tradicionalni funduk v družinski lasti. Sprejmejo te kot osebnega gosta. Razvajajo te s sladkim čajem in okusno hrano, zraven pa ob divjem ritmu bobnov plešejo plemenske plese z džambijami v roki. V Manaki te razvneti domačini potegnejo v nori ples, ki mu ni konca. Med daljšim bivanjem v deželi kmalu spoznaš, da plesi niso namenjeni delu folklorne ponudbe za turiste, temveč spadajo med običajna vsakdanja opravila moških, ki pri tem neizmerno uživajo. Še posebej ob petkih, ko je muslimanski dan počitka in se odvijajo tudi poroke, vsepovsod srečuješ bobnarje in plesalce z noži.
Ples z džambijami

Ples z džambijami


Džambija je obvezni del osebne opreme, a nož ponavadi nima uporabne vrednosti, saj je izdelan iz pločevine in rezilo ni ostro. Vtaknjen je v okrašeno zakrivljeno nožnico, ki tiči za širokim izvezenim pasom. Kadar pride do spora med dvema pripadnikoma plemena, oba obredno izročita svoji džambiji lokalnemu šejku, ki nato zadevo razsodi.
Najmanj teden dni se splača preživeti v severnem pogorju Haraz, okoli 3000 metrov visoko. Najvišji jemenski vrh Džabal an-Nabi Šuajb je visok 3760 metrov , a zaradi vojaških naprav žal ni dostopen. Zato pa se pod vodstvom domačinov lahko vsak dan dolge ure sprehajaš med kamnitimi gradovi in citadelami, terasastimi polji in po barvitih kanjonih, ki jih je voda izdolbla v vulkansko kamnino. Iz utrjenega gorskega mesteca Šahara se preko kamnitega mostu nad prepadom spustiš v dolino. Povsod te pozdravljajo zdravi in zadovoljni otroci z velikimi rjavimi očmi. S koničastimi kapicami spominjajo na palčke.
Palčice

Palčice


Mobilni telefon dela! Pošta tudi.
Telekomunikacijsko omrežje je dokaj razvito. Povsod so satelitske antene – tudi na slamnatih kočah, s pomočjo katerih spremljajo državne TV programe ali katarsko Al Džaziro in druge arabske programe, pa tudi CNN.
Taiz mali muzikant

Mali muzikant - Taiz


Večinoma vrtijo arabsko zabavno glasbo, kjer besedila obvezno vsebujejo besedo habibi (po naše najbrž ljubica oz. dragica). Fiksna telefonija je razvita v večjih mestih, kjer je tudi precej telefonskih govorilnic. Mednarodne zveze so izvedene preko satelitov Intelsat, Intersputnik in Arabsat. Mobilna telefonija pokriva skoraj vse ozemlje – tudi gorate predele in puščave. Aparati so prilagojeni za arabsko pisavo. Slovenski telefoni GSM delujejo normalno. Občasno lahko pride do izpada mobilnih telefonskih zvez, kadar želijo oblasti preprečiti taktično sporazumevanje pri strelskih spopadih med sprtimi plemeni. Internetne lokale je videti v glavnem mestu Sanaa, pa tudi v Taizu in v drugih večjih mestih. Poštni uradi so skoraj povsod, a lokalne dostave ni. Prebivalci dvigajo pošto preko poštnih predalov. Mednarodni poštni promet je zanesljiv. Imajo lepe razglednice in znamke.
Dežela je dve uri pred našim časom, a potovanje do tja traja dobrih 24 ur. Vendar je vredno prestati kalvarijo avtobusnih in letalskih prevozov ter posedanj na letališčih in obiskati Jemen še preden bodo prebivalci dokončno podlegli mamljivim »pridobitvam« zahodne civilizacije in bodo džambije zamenjali s kravatami.
Stane Tomšič