Irska
Piše: sopotnik Martin
Pozdravljeni Oskarjevci!
Sicer ni najlepša navada, da isti dan ko človek pride iz potovanja sede pred računalnik, ampak vseeno. Izkoristit moram trenutek, ko so spomini še živi. Še sam Oskar pravi, da je občutke potrebno takoj spraviti na papir, preden zbledijo oz. se izgubijo.
Danes smo Ilirska skupina oskarjevcev zapustili Dublin in se ponovno vrnili v domačo Slovenijo. Sicer se človek nekoliko počuti žalostnega, ker se je vse skupaj končalo, ampak kljub temu ostaja spomin na pretekli teden lep in poln doživetij. Nekje v vaši popotniški knjižici sem zasledil misel, da je doživetje odvisno od posameznika, kako je pripravljen doživetje sprejeti (nekaj takega, točno se ne spomnim :)), kljub temu pa menim, da je zelo odvisno od ljudi okoli njega in samega načina predstavitve dežele v katero se obiskovalec spušča.
Na tem mestu želim predvsem izpostaviti našega vodiča, člana, sopotnika ali kakor koli ga hočemo poimenovati. Dobra volja, strokovnost, občutek do drugega človeka, znanje, požrtvovalnost. Če te besede strnem v eno osebo, zagotovo jih vse vsebuje naš Gorazd. Kljub temu, da je bilo to njegovo prvo vodenje Oskarjevcev po Irski, je bilo izpeljano tako, da mi bo zagotovo ostalo v spominu še dolgo, dolgo časa. Če se obrnem nazaj, nebi želel spremeniti niti trenutka. Doživel sem Irsko s takim navdušenjem, s tako globino kot še nobeno deželo do sedaj. Upam, da bom imel v prihodnje še kdaj čast potovati s takim sopotnikom.
Hvala za tako čudovito potovanje. Hvala, ker ste nam dali vašega, našega Gorazda.
Navdušen in zadovoljen popotnik
Martin