6. August, 2015   Agencija Oskar, Irska, Vodniki  

Irska duša (glasba)

 

Irska duša (glasba)

Piše: vodnica Alja Mravljak

“He still hasn’t found what he was looking for” je hudomušni komentar vsakega irskega šoferja, ko se v Dublinu peljemo mimo hotela The Clarence, ki je v lasti Bona in gospoda The Edge, frontmanov najbolj znanega irskega izvoznega produkta – glasbene skupine U2. In šoferji po navadi že vedo, kako in kaj!

Za tiste, ki smo odrasli ob mehki rock glasbi skupine U2, je obisk Irske še toliko večje doživetje. Lahko bi rekli, da je irsko potovanje tudi “v iskanju glasbenih korenin U2”.

Irska glasbaOd kod znanim Ircem melodije in privlačni glasbeni aranžmaji, hitro ugotovi vsakdo, ki se dovolj dolgo potika po Irskem, ko obišče tudi katero od predstav njihove ljudske glasbe (in plesa). No, po navadi je sicer dovolj tudi že obisk kakega res pravega, guštnega puba z muziko. To glasbo so U2 po svoje inovativno vpletli v svoje svetovno znane komade.

Irci so na svojo glasbo izjemno – in upravičeno – ponosni. Že od mladih nog se (še vedno, če ne celo vedno bolj) učijo igranja na vsaj en inštrument. Skoraj ga ni Irca, ki ne bi znal vsaj bobnati. In, poleg irskih dud, ki se jim po galsko, torej irsko reče uilleann, kar pomeni komolec, je najbolj privlačen zvok bobna bodhrán-a.

Bodhran ima globok, malo zamolkel in zato precej romantičen zven, ki včasih prav bojevito zveni. Narejen je iz kozje kože in ima baje, tako kot so koze in kozli med sabo različni, tudi vsak boben zato drugačen zven. Igranje na bodhran se izvaja s paličico, igralec pa drži drugo roko v bobnu samem in s tem nadzoruje zven opne. Bodhran daje keltski glasbi značilen prizvok, ki je nezgrešljiv.

Irci so sicer zelo ponosni tudi na harfo. To naj bi bil eden najstarejših inštrumentov njihove glasbene zgodovine in kot tako jo radi predstavijo kar kot simbol cele države. Po mojem mnenju harfa najlepše zveni na prostem, na primer nad Moherskimi klifi pod prsti genialne Tine Moolroney.

Ko sem prvič prišla na Irsko, sem se navdušila nad njihovo thin whistle, oziroma kositrno piščalko. Moje navdušenje je bilo tako veliko, da sem si kupila svoj primerek in se trdno odločila, da se naučim zaigrati vsaj kakšno škratovsko melodijo. Navdušenje je trajalo toliko časa, kot smo potovali po deželi. Doma piščalka nekako ni prišla več do izraza, ostalo pa je novo spoznanje. Na kositrno piščal je enostavno igrati osnovne melodije, a postane zelo zapleteno takoj, ko želiš svoji glasbi dodati izrazno moč. Vsi trilčki in variacije na temo tako postanejo pravi maraton za prste. Moja piščalka je sedaj zamenjala lastnika in upam, da se ji v novem domu godi kaj bolje kot pri meni v predalu.

Irska glasbaDude so inštrument z najbolj prepoznavnim zvenom in melodije, zaigrane nanje dobijo prav posebno dostojanstvo. Njihova izrazna moč je vodila vojske v zmage (in poraze), spremljala ljudi k poslednjemu počitku, dvigovala pete na ljudskih plesih in sploh so dude neločljivo povezane z Irsko.

Irska ima globoko dušo. Skozi tisočletja in stoletja se je ta duša spoprijemala z različnimi izzivi in bolečinami, veseljem in ljubeznijo … čeprav je minilo že toliko časa (ali pa prav zato), irska duša ostaja presunljivo lepa in nežna. In ta duša se najlepše izraža ravno v irski glasbi!

In za konec kratka izkušnja, ki mi bo za vedno ostala v zelo lepem spominu:

Irska glasbaPred časom nas je po Irskem vozil odličen voznik, gospod Joss. Ko sva se po poti enkrat pogovarjala o mojem navdušenju nad irskimi dudami (ki jih ni za zamenjati s Škotskimi!), sem mu vsa navdušena razlagala, da so mi strašno všeč tudi zato, ker so zelo komplicirane za igranje in da mi je res hudo, ker to znanje počasi izginja (redko kdo jih še zna igrati).

Minil je dan ali dva od najinega pogovora in v Murrisku smo v pubu siti in zadovoljni zaključevali s kosilom, ko slišim nekje zunaj v daljavi znani zvok. Dude! Kot vedno, ko jih slišim, se na široko nasmehnem (to dude znajo narediti pri človeku) in pohitim skozi izhod … zunaj je parkiran naš avtobus, izza njega pa vedno glasneje prihaja znani otožni klic irskih dud. S sopotniki se premikamo proti avtobusu, zvok dud se nam približuje in ko smo že čisto blizu, izza avtobusa stopi … naš šofer Joss s pravimi irskimi dudami pod komolci! Nikdar ne bom pozabila tega čudovitega presenečenja! Če ne bi imel Joss polna usta pihalnika, prisežem, da bi se dobrovoljno na vsa usta smehljal.