2. marec, 2009   Iran, Oskar piše   , ,

Iranska dekleta

 

Iranska dekleta

Prav posebej očarljivo za popotnika po sodobnem Iranu je srečanje z nasprotnim spolom. Imam Homeini, veliki islamski revolucionar, je leta 1979 spet uvedel stroga muslimanska pravila, po katerih mora biti vsako dekle od 7 do 120 let starosti v javnosti spodobno oblečeno – to je tako, da lahko radovedno moško oko vidi zgolj obraz in roke do zapestja. Uradno mora biti vsak lasek skrit vsaj za ruto, a danes je že kar obsceno razburljivo, ko v večjih mestih dekleta drzno kažejo čudovite pramene običajno gostih črnih las… da ti misel kar sama poleti v nebo – kaj mora biti šele zadaj!!
Črnina ni obvezna, jo pa oblast rada vidi. V javnih ustanovah, službah in podjetjih se ni priporočljivo oblačiti v druge barve. V čadorje (v prevodu šotor) so zakrite predvsem starejše in bolj verne ženske – tiste, bližje bogu. Na ulici pa danes lahko uzreš množico ustvarjalnih ženskih prijemov, kako se da tudi v obstoječem “krutem” svetu diskretno poudariti žensko in dekliško lepoto. Z ljubko spretnostjo in drobnimi potezami, okraski in poudarki vsaka izraža svoje glavne adute. To je za zahodnjaka prav mamljivo skrivnostno, saj se mora oko nanje navaditi in jih razpoznati. Kljub temu vam ni treba biti dolgo v Iranu, da spoznate, kako lepa so arijska dekleta. Po daljšem času veš, da so najlepša na svetu. Tudi, ker drugih pač ni.
V muslimanskem svetu je stik med dekletom in fantom v javnosti prepovedan. Življenje je urejeno s tankočutno natančnostjo, da tak stik skoraj ni možen. Tudi pogled zahodnjaka ne more kar prosto zreti po nežnih mladih obrazih. Odkrit pogled hitro najde ljubosumen ali svareč pogled s strani ki govori – tole dekle ni usojeno tebi, raje ga ne glej, sicer te omami njegova lepota in potem boš bolan in nesrečen! Naj bo oče ali brat, mama ali prijateljica… pač, katerikoli spremljevalec. V restavracijah in čajnicah so posebni prostori za družbice, ki vključujejo ženske člane… moški pa moramo sedeti ločeno in se gledati med sabo. Kakšna izguba časa.
Po ulici dekleta najraje hodijo v spremstvu družine. V tem okrilju se počutijo varne. Ob sebi imajo nekoga, na katerega se lahko brezrezervno naslonijo. Hej, takrat njihovi pogledi švigajo po okolici, da se kar kadi. A vendar diskretno, radovedno in neopazno raziskujejo svet… kot tujec večkrat ujamem kak dolg pogled, ki se pase po meni…dekle me morda primerja s katerim poznanih, meni pa se zašibijo kolena. Hvala bogu, še vedno.
Včasih po ulicah hodijo dekleta v parih in sama. Takrat so zelo sramežljiva in zaprta. Verjetno ne čutijo potrebne varnosti in opore od zadaj, na osnovi katere bi lahko čvrsto uprle pogled navzven. Pogled je usmerjen nekam naprej proti tlem – tako, da se ne zaletavajo v obcestne svetilke, a vendar tako, da je nemogoče ujeti njihov pogled. Da, zahodnjak bi lahko mislil na kruto vzgojo in vajen, sramežljivo podrejen ženski položaj njihove glavice… A to je velika napaka. Večkrat sem bil priča, kako se navidezna podrejenost spremeni v vražjo dejavnost, kako presenetljivo čvrsto in močno deluje v okolje… vsaj enkrat bi težko našel primerjavo tudi doma.
V moški družbi me je ogovorila marsikatera deklica – da malo vadi angleščino ali zgolj iz radovednosti od kje sem in kaj počnem v življenju. Takrat so bila dekleta hudo dejavna, moški spremljevalci pa so stali ob strani in v glavnem molčali.
Ob neposrednem stiku z očarljivo ženskostjo sem bil vedno najmanj očaran. Ne, v teh dekletih ni bilo nobene podrejenosti ali sramežljivosti, nobenega strahu ali mrkega, trpečega obraza. Njihovi obrazi so naravnost sijali v pristnem navdušenju stika z drugačnostjo, pogovoru s tujcem v domačem kraju. Iz njih je žarela neprikrita radovednost in spontana pozornost je bila usmerjena zgolj v najin pogovor… S spretno umetelnostjo, a povsem otroško spontanostjo sem začutil neubranljiv šarm dekliške pozornosti. Ni moč spregledati, kako v vsaki kretnji iz nje izžarevata čar in lepota. Iz nje veje čista, še otroško naivna in od vseh življenjskih težav dobro zavarovana ženska duša. Nič ji ni bilo nerodno naplesti stika in priti k meni, se tujcu predstaviti in vprašati, ali se lahko pogovarja z mano. Pa se vprašam, kako bi na slovenskih ulicah debelo pogledali, ko bi k vam priskakljala mična gospodična, vam pogledala globoko v oči in vas vprašala, če vam lahko posveti vso svojo pozornost. Najbrž bi se ji izmaknili z izgovorom, da hitite na poslovni sestanek!
Seveda pokimam. Z veseljem, dekle – zate sem pripravljen zamuditi letalo!
“Od kje si?” “Iz Slovenije.”
“Aha”, prej vame uprte očke se za trenutek zazrejo v tla. V glavici premleva, ali je kdaj slišala za to eksoto. Seveda ni, saj ko bi, bi se ji obrazek razprl v srečen nasmeh in bi ji ročice spontano poskočile kot – Eureka! – imam jo! In takoj bi padla prva beseda, ki bi bila v njeni lepi glavici povezana z našo deželo… morda Zahovič, a gotovo ne Drnovšek ali Rode. Ampak v teh glavicah ni potrebe po takšnih pojmih. Za trenutek se zamisli, a samo za trenutek… njena želja za pogovorom je močnejša, z lahkoto in brez zadrege se prebije do naslednjega vprašanja:“Kako ti je ime?”
“Oskar,” ji odgovorim. Neobičajno ime za te kraje. Spet skloni glavico in za trenutek upre pogled proti tlom, a tudi s tem imenom ne najde kakšne povezave. In gotovo ima pripravljeno že novo vprašanje, kajti njenega zaleta ni moč kar tako ubiti z mojo neodzivnostjo, a ji vseeno priskočim na pomoč in postavim nov most med naju:“In kako je ime tebi?”
“Širin”, mi olajšano odgovori. Ta slaščica (širin = sladka) se sploh ne trudi skrivati veselja ob mojem vprašanju… ne zaradi vsebine, kajti na mojem mostu proti njej potuje moj interes zanjo, moja voljnost in odprtost za sodelovanje v pogovoru. V 21-letnem dekletu ni moč prezreti ugodja in za vprašanje sem nagrajen sprva s spogledljivim pogledom od spodaj, potem pa se njene velike in sočne oči kar naravnost zavrtajo v moje. Zgolj za hip, potem pa nadaljevanje steče v pogovor in ko ne bi bilo vedno bolj nestrpnega spremljevalca (na katerega je povsem pozabila), bi lahko govorila še mesece in mesece.
Oskar