IRAN – nevarna menjava denarja
Ob prihodu v novo deželo se je potrebno oskrbeti z lokalnim denarjem. Ob standardnih vprašanjih koliko denarja sploh menjati, se postavlja tudi vprašanje kraja menjave. Ponavadi o tem ni kaj dosti debate, gremo na prvo banko in opravimo menjavo. No, v Iranu je zgodba malo drugačna, saj je menjava denarja dolgotrajen postopek, povezan z goro papirjev, birokracije in izgube časa. In ker popotniki cenimo svoj čas, ponavadi opravimo menjavo v menjalnicah, ki jih je zadnje čase vse več. Menjalni tečaj je enak uradnemu, sam postopek pa je bistveno hitrejši. In tako smo v Tabrizu menjali kar na glavni tržnici, v majhnem prostoru kjer je bilo prostora le za nekaj ljudi in večina nas je čakala zunaj. Za 100 evrov smo dobili deset centimeterski šop Homeinijev, ki seveda ni šel v nobeno denarnico. Ko sem zamenjal svojih 600 evrov sem denar spravil v plastično vrečko, vse skupaj pobasal v nahrbtnik in to je to. Papirja je bilo preveč, da bi ga štel, pa še Homeini je strogo zrl vame iz vsakega bankovca. Le na hitro sem preletel, da ni vmes kakšnega kosa papirja in se prepričal, da je vse v redu, za podrobno štetje pa nisem imel ne volje in ne časa. 18 potnikov je menjavo denarja opravilo v 20 minutah in zadovoljni smo se opravili dalje.
Preživeli smo krasen dan, si ogledali iransko Kapadokijo, lepote Tabriza in pred večerom smo se zbrali ob parku Elgoli, da si še malo pretegnemo noge pred spanjem. Avtobus ustavi, vrata se odpro in na avtobus stopi možakar srednjih let. Vidno razburjen nekaj glasno pripoveduje vozniku in našemu lokalnemu spremljevalcu. Široko kroži z rokami in mislim si, da mora biti nekaj hudo narobe. Možakar ima znan obraz, toda danes je bilo preveč novih obrazov in nisem povsem prepričan kje sem ga videl. Iznenada me spreleti, da je to možakar pri katerem smo danes opravili menjavo denarja. V sekundi mi gre čez možgane 100 scenarijev kaj je šlo lahko narobe, a še preden mi uspe do konca preigrati mojo zgodbo, mi lokalni vodič razloži v čem je težava. Ko smo zjutraj menjali denar se je menjalec uštel in zmotil, tako da nam je dal za 200 evrov premalo iranskih rialov nazaj. Cel dan nas je iskal po Tabrizu, hodil od tržnice do modre mošeje v upanju, da nas najde. Ve, da je tujcev v Iranu malo, zato ni obupal. Ob prvem mraku se je spravil čakat ob park Elgoli ker ve, da se večina obiskovalcev zvečer rada sprehodi ob vodi ter naužije malo miru.
Začnemo šteti denar in resnično se izkaže, da sta dva potnika dobila vsak po en šop Homeinijev premalo in pomota je kmalu odpravljena. Spogledujemo se in ne moremo verjeti, da je kaj takega danes še možno doživeti na tem svetu, ki se utaplja v pohlepu.
V moji glavi pa še vedno odmevajo besede ponosnega Azara, češ da s takim grehom ne more pred svojega gospoda in da mu več od vsega bogastva sveta pomeni čista duša.
Ja, Iran je res nevarna dežela, ki pusti globoke brazde v človeku.