30. March, 2010   Člani pišejo  

Intervju – vprašanja za poklic TURISTIČNI VODNIK

 

Intervju – vprašanja za poklic TURISTIČNI VODNIK

  1. Zakaj si se odločil za ta poklic in kdaj?

V bistvu se je zgodilo samo. Diplomiral sem iz ekonomije in skoraj magistriral iz financ.  Obetala se mi je lepa kariera v poslovnem svetu.  Sem pa vedno rad potoval in kravata in obleka sta me zategovali kot obešenca vrv okoli vratu. Enkrat je počilo in sem dal odpoved matričnemu domačemu življenju.
Odpravil sem se v svet. Kot vedno sem ga močno doživljal. Vedno ko sem se vračal, so me ljudje z veseljem poslušali. Spraševali so me: “Kako bi tudi mi doživljali tisto, kar se dogaja tebi?”
Na potovanjih sem veliko spoznaval, tudi razmišljal in doživljal. Enkrat, bilo je pri 32-ih sem si rekel: “Res, zakaj pa ne bi delal potovanj kjer bi moji prijatelji, znanci in kdorkoli že prav tako lahko doživljali, kot jaz!” In jaz jih bom vodil, jim dajal svoje znanje in izkušnje, spoznanja in jih doživljal preko pestre različnosti…
Ta misel se mi je zdela imenitna. Začutil sem, da je zanjo vredno živeti. V njej sem se videl in se vidim tudi danes. Vključuje neko poslanstvo, zame in sopotnike. Zame definitivno, za sopotnike pa toliko, kolikor želijo vzeti iz bogato obložene mize potovalnih doživetij.
To je bilo sosledje dogodkov, da sem postal (tudi) “turistični” ( raje potovalni) vodnik!
 2. Kakšne osebne lastnosti so potrebne?
Odvisno kakšne vrste vodnik želiš biti. Če to delaš iz ljubezni in z inspiracijo, je najbolj pomembno imeti RAD LJUDI in ŽELETI DAJATI. In seveda ČUTITI, ko ti sopotniki, skupina to vračajo.
Vodnik bi moral biti VEDOŽELJEN in RAZISKOVALEC! Ker ko mene nekaj zanima bom temu prišel do dna. ko pridem do dna jaz, bodo v tem lahko uživali tudi sopotniki. Brez raziskovalske žilice, se mi zdi, vodenje kmalu lahko postane dolgočasno.
Vodnik naj bi bil KOMUNIKATIVEN – a to ne pomeni gobčen in najpametnejši – veliko bolj to pomeni, da znaš izraziti lastne misli in teme, ki jih razlagaš… da imaš posluh za soljudi in jim znaš prisluhniti… predvsem pa je za vodnika čudovito, če je lahko zaupanja vreden – tak torej, da mu potnik zaupa in se potovanju lahko prepusti (ne pa da stalno razmišlja o tem, če bo s tem vodnikom preživel…). Komunikativnost po naši vodniški šoli pomeni ustvarjanje “ravnotežnega ODNOSA”.
Super je, če vodnik UŽIVA V POTOVANJU, da ga ob odhodu zajame potovalni veter in vzpodbudi v dušno (beri lahkotno, vzneseno, inspirativno) stanje. Če je vodniku potovanje veselje, potem je vodnik v veselje potnikov. Če sam trpi, trpijo potniki z njim.
Srečna boš, če boš naletela na vodnika, ki potovanje (in življenje) jemlje kot IGRO, torej lahkotno in hkrati stvarno! Na potovanju se vedno lahko zgodi karkoli (včasih to vrednotimo kot slabo, nepričakovano… drugič drugače). A je mega, če vodnik vse jemlje kot del igre, se z izzivi na potovanju (naj bo dežela, dogodki ali sopotniki) z veseljem spoprijema in tudi iz navideznih minusov ustvarja dvakratni plus.
Aja, naj ne pozabim – vodnikov EGO je smrt za skupinsko dinamiko in sopotnika. Nasprotje tega je človečnost, razumevanje in sočutje – ne pa tudi to, da delaš to kar potniki želijo (ampak seveda tudi to!) z namenom, da te bodo potem hvalili. To je prodajanje samega sebe., prostitucija.
Ni odveč, če je vodnik SPOSOBEN opravljati to delo. To še zdaleč ni samoumevno, je pa koristno. Tu je velik poudarek prav na obvladovanju SEBE, SKUPINE, pregled na položajem… V turistiki to ni tako izpostavljeno, na brezotjih severnega Pakistana ali na tibetanskih višavjih pa ključnega pomena. 
To bi bile po mojem glavne OSEBNE lastnosti vodnika, kot jih vidim sam.
Aja, za dekleta mora biti vodnik še LEP, UGLAJEN, ŠARMANTEN… ampak eni to tudi nismo.
 3. Katere so dobre in katere slabe strani poklica?
Vrednotenje (dobro/slabo) vedno vključuje izhodiščno točko, iz katere gledaš na stvar. Kar je za nekoga dobro je lahko za drugega slabo. Kaj je torej to? Toliko o tem.
Če vodnik svoj poklic jemlje kot poslanstvo (vpr. 1) z opisanimi lastnostmi (vpr. 2), je vse del iste zgodbe, vse ima smisel in moč, kakorkoli že je.
Če vodnik čudi in doživlja površinsko pa je tako, kot z vsakim poklicem – utrujenost, stalna angažiranost in potovanje, veliko dela z ljudmi (to pravijo, je težavno), stalen in neprenehen študij skozi celo življenje, vedno nove situacije, ki jih je treba razreševati… A ni potem lepše sedeti v klimatizirani pisarniški celici, pred računalnikom med delom in TV-jem po njem… Potovanja so TRPLJENJE, če v njem ne vidiš nečesa več. Tisti pa, ki brez “nečesa več” potuje se v naši družbi imenuje MAZOHIST. (Vodnik pa je potem SADIST, ker uživa v trpljenju drugih). Pa imamo klasično S/M sceno – tole je off the record.
Dobra stran poklica (če tako gledaš) je ta, da si relativno samostojen (na potovanjih, ne pa tudi na počitnicah, kjer sploh niso “vodniki” temveč uniformirani (klonirani) predstavniki…), da si lahko kreativen in ustvarjaš vzdušja in sopotnikom pričaraš doživetja… da se lahko preko poklica čudovito samoudejanjaš (najvišja človekova potreba po Maslowi lestvici potreb), da poznaš veliko veliko ljudi in z mnogimi stkeš prijetne človeške vezi… Da lahko potuješ, kar daje veter svobode v krila… Da spoznavaš in se spletaš z mnogimi deželami, svetovi in življenjskimi načini… Vse to so enkratne priložnosti za tistega, ki jih čuti in živi. Lahko pa velika bremena tistemu, ki se s tem bori.
Aha, pa še ena veliiika prednost vodnika – ko dela, je daleč od šefa! To šteje!!
Hudo pa je, če je “šef” v tebi. Kriza, ampak gre.
4. Kolikšna je povprečna plača turističnega vodnika?
Vodniško delo ni REDNO DELO – da hodiš v službo in delaš 5 dni na teden, 200 dni na leto, 9000 dni v življenju. To je svoboden poklic, kjer je vodnik plačan NA DAN DELA. Ko ne dela, “ni jela”. Tako je mesečni zaslužek odvisen od tega- 
– koliko dni vodnik vodi,
– kaj vodi
– kako vodi.
Turistični vodiči na počitnicah ne zaslužijo več kot 25-40 EUR na dan, potovalni vodniki pa nekje 60 – 150 EUR na dan. Zadnji znesek dobijo tisti z odličnimi vezami (beri: očka/mamica) ali pa res vrhunski/avtorski vodniki, ki dodajajo veliko vrednost potovanju.
Serijski (tiski, pavšalni, masovni) vodniki lahko delajo veliko – tudi do 200 dni na leto in več. Kvalitetni potovalni vodniki delajo največ 100 – 150 dni na leto. Sicer začne KVALITETA vodenja padati. Tudi zato morajo biti plačani nekoliko bolje.
Vodenje je 24-urna zgodba – vodnik običajno dela 14-18, tudi 20 ur dnevno. Človeška “amortizacija” vodnika je zato veliko hitrejša. Je pa zato lahko vsak trenutek močnejši. Kot Alfa Romeo – težko ga je imeti 20 let, ampak leti pa tja do 250km/h. Seveda so vodniki, ki so spački, folksvagni, eni so tako kot dizel ladijski motorji, so pa tudi Alfe med njimi. Gre za moč trenutka, ne za tek na 100 metrov.
5. Kakšna izobrazba je potrebna?
Uradno je dovolj srednja šola in izpit za vodnika pri Gospodarski Zbornici Slovenije. Tukaj dobimo vodnika z licenco. Potem pa se začne – preberi odgovor pod vpr. 2. Vodenje je stalno izobraževanje – vrhunsko obvladati sopotnika/skupino, ki se giblje po tuji deželi skupaj z znanjem in poznavanjem dežele je za en faks. Kolikor destinacij, toliko faksov. Pa še kakšen doktorat iz psihologije, skupinske dinamike, obvladovanje sopotnikov v plavajočih razmerah… nikoli ne bi škodil. In seveda – vodniška šola Agencije Oskar (šala mala)!
Ko govoriva o POTREBNI izobrazbi, je prva vrstica čisto preveč za vsakega, ki MORA. Vse ostalo pa je čisto premalo za tistega, KI HOČE. 
6. Kako izgleda delovnik?
Potovalni vodnik dan začne prejšnji večer. Preuči zamisel naslednjega dne, se pogovori s sodelavci (šofer, lokalni vodnik…) ter določi OKVIR dogajanja naslednjega dne. Vsak dan je samosvoj, vedno je treba začeti tako.
Potem “refrešira” predavanja za naslednji dan – podatke, logike, vsebine… Ne gre za študij (to ni mogoče), ampak nalaganje tem za naslednji dan.
Zjutraj vstaja vsaj pol ure pred skupino in preveri glede bujenja, zajtrka… Potem se zgodba začne – usklajevanje gibanja, predavanja, razmišljanja o WC pavzah, pa hrani in pijači, o dajanju pravih navodil… Vse to gre tja do večera. Potem se zgodba ponovi. Kolikor zgleda tale opis rutinski, pa je silno zabaven in vsak dan znova je enkraten. Če ga človek živi in čuti. Jaz že ne bi menjal!
Je pa res, da mora biti človek malo “norejši” od ostalih, da v tem še uživa. Jst mam srečo.
7. Na kakšen način osebno najraši potuješ in kam?
Kako? Različno.
– velikokrat bi plačal, da lahko vodim. Pa me še plačajo za to.
– rad raziskujem nove dežele in si privoščim lastna vandranja,
– rad si privoščim počitek ob morju ali v luksuznem hotelu (za nekaj dni),
– v bistvu je odvisno od stanja, v katerem se nahajam. Vedno rad potujem, kakorkoli, kjerkoli – ker če se sam dobro počutim, je vse ostalo vseeno. To je stanje duha.
– najraje pa bluzim brez cilja, kar tako, po trenutnem navdihu. Tak sem bil že od malega. Pa so se vsi trudili, da bi bilo drugače.
Kam? Spet – v bistvu kamorkoli. Rad se vračam v Turčijo in Indonezijo. Ti dve deželi me navdajata s človečnostjo, občutkom, prvinsko naravo in umirjenostjo. Morda bolj, kot ostale. Aja, pogosto se vračam tudi domov.
8. Kakšna so tvoja osebna spoznanja, ki si jih pridobil skozi opravljanje tega poklica?
Joj, tole je pa vprašanje za debelo knjigo! Ampak – pa poizkusimo z nekaterimi. 
– vsakdo je ustvarjen po božji podobi (ne po moji), tudi jaz. Pustimo boga na nebu, poduk pa je – da je je SPREJEMANJE, RAZUMEVANJE tisto, ki rojeva in VREDNOTENJE ter OBREKOVANJE tisto, ki ubija.
– največje bogastvo je RAVNOTEŽEN ODNOS. Kdor obvladuje odnose, obvladuje življenje. Vse ostalo so le posledice.
– pot do zmage gre skozi mene – ko eno smetko sčistim iz sebe, je svet zame drugačen.
–  poglej še druge oskarizme na randy.agencija-oskar.si/agencija-oskar. Predvsem pa si zapomni tegale: ŽIVLJENJE JE LEPO, VSE OSTALO JE ILUZIJA!
– pa še tegale ti priporočam: ŽIVLJENJE JE IGRA. IGRAJTE SE, A OSTANITE POZORNI. (Ali po Arabsko: veruj v boga, a vseeno priveži kamelo!)
9. Katere destinacije ljudi najbolj privlačijo?
Tiste privlačne. Večino vabijo tiste destinacije, v katere je vloženo največ reklame. Kot pri drugih stvareh, se tudi destinacije obnašajo po sistemu mode – danes so v modi minice in jutri široka dolga krila…
Najprej so tu počitniške destinacije – tu res nisem močan, vendar lahko rečem – Dalmacija, Grčija – otoki, Turčija – Antalya, Španija – Costa del Sol, Ibiza, Tunis…  Cenejše ko so in več ko tje zvezdic nad hotelskimi vrati – bolje je. Čista fizika.
Potem so tu “klasične” turistične destinacije – Egipt, Grčija, Italija, Španija… tudi Turčija. Nekako vezane za našo civilizacijo. Tu je vse bolj zanimiv tudi Bližnji vzhod, pa seveda Izrael (verska dediščina in Kristusove zgodbe).
So pa tudi ljudje (vedno več nas je), ki nas privlači DRUGAČNO, NEZNANO, ODBITO, NORO, NOREJŠE IN NAJNOREJŠE – recimo Jemen in severni Pakistan, Sulawesi in Irian Džaja, Tibet in Gilf Kebir… Iran in npr. Libija ali Turkmenistan. Tu gre z preseganje pojmovnega sveta (mentalna, dušna sfera). Odvisno od zrelosti duše. Sam sem med temi. Čeprav nimam predsodka do ničesar in z veseljem vodim vse – kajti ko vodiš ljudi, je to TO! Če pa vodiš destinacijo, je pa drugače.
Popularnost pa je odvisna tudi od domačega kraja. Beduin hrepeni po zelenju… Slovenca privablja puščava… Najbrž gremo na potovanje zaradi tistega, česar nimamo doma. Ali pač, ne vem za kaj bi se sicer mučili na pot.
10. Ali si se pri tem poklicu začel dolgočasiti (postaja rutina)?
Sam nikoli. Sta pa rutina in naveličanost tudi v vodniških vodah prisotna tako, kot kjerkoli drugje. To ni stvar poklica, temveč STANJA DUHA in OBČUTLJIVOSTI. Dolgočasje je v človeku, žari jo iz sebe karkoli že počne. Bog pomagaj.
Gorje sopotniku, ki ima rutiniranega in naveličanega vodnika, ker bo tako tudi potovanje. Pogreb s pogrebci in tabo kot mrličem! Na srečo so tudi druge možnosti.
11. Kaj je drugače od tvojih pričakovanj, ki si jih imel na začetku opravljanja poklica?
Pričakovanja ubijajo doživetja (še en Oskarizem). Pa kaj naj ti rečem Anja, v zgodbo sem vstopil z idejo in žarom. Tako kot v vsako potovanje. Nikoli ne razmišljam, kako se bo potovanje odvijalo ali končalo, ali bodo potniki zadovoljni… To ni odvisno od mene, temveč od njih. Sem pa pozoren na vsak potovalni trenutek in skušam delati v vsakem trenutku kar najbolje. in če mi uspe, uspe tudi potovanje. That’s it.
Lahko pa ti povem, kako to čutijo novinci v naših vrstah. Skozi močan in “krut” trening vsi doživljajo PEKEL. Ko shodijo in jim uspeva so vsi v RAJU. Potem pa kakor kdo – odvisno od njegovega stanja duha. Eni gredo samo gor, drugi nihajo, tretni grejo dol. Vsi pa kar nekaj časa potujejo.
Drugače od mojih pričakovanj? Skozi 15 let vodenja sem odkril, da obstaja ne le to, kar sem pričakoval, temveč še veliko več. Vsako odkritje me znova in znova navduši. Domet je torej veliko večji – to je drugačno. Tako kot je verjetno pri smetarju – sprva je kot je, potem pa se začne navduševati nad smetmi, preko njih spoznava kaj ljudje jedo in celo življenje lahko razbereš iz njih. Tudi smeti se spreminjajo!
12. Ali bi se za isto delo odločil tudi če bi se ponovno odločal?
DA. Ker to ni delo temveč UŽITEK, POSLANSTVO in OSEBNI RAZVOJ. Pa še plačajo ti za to priložnost. Samo človek mora biti pravi. So pa tudi druga mnenja.