Piše: Gvido Pevec

Ob obisku indonezijske tržnice me prevzamejo barve, vonji in neverjetna raznolikost. Rdeči čiliji, rumena kurkuma, poper, rjavi cimet, ingver, klinčki, muškatni orešček in cela vrsta drugih začimb so zloženi drug ob drugem. Nad njimi pa se dviga vonj po praženih začimbah, kokosovem mleku in dimu iz uličnih žarov.

Za hip zaprem oči in počasi vdihujem vse te različne dišave, ki lebdijo vsepovsod v zraku okoli mene. V mislih si je kar težko predstavljati, da so bile te male dišeče rastline nekoč vredne toliko, da so zaradi njih evropske države pošiljale ladjevja čez polovico sveta. In zaradi začimb je postala Indonezija eden od velikih ciljev evropskih pomorskih osvajanj. Ko se sprehajam po tržnici, se v meni nabirajo misli o tem, kako pomembno vlogo so odigrale začimbe v indonezijski zgodovini.

Začimbe, zaradi katerih je svet plul na konec sveta

Za današnjega potrošnika so klinčki, muškatni orešček in ostale začimbe nekaj povsem običajnega. Vsepovsod jih lahko kupimo za nekaj evrov in o njihovem izvoru skoraj ne razmišljamo. Daleč nazaj pa je bilo vse drugače. Začimbe so bile dragocene zaradi svojih okusov, vonjev, uporabe v medicini in tudi zaradi možnosti konzerviranja hrane. Še pomembneje pa je bilo, da so bile redke. Kdor je nadzoroval njihov izvor in trgovske poti, je lahko nadzoroval izjemno donosno trgovino.

Večina muškatnega oreščka in klinčkov je prihajala iz majhnih otokov Banda v Molukih. Banda so bila dejansko edino območje na svetu, kjer so v obdobju največje evropske tekme za začimbe pridelovali muškatni orešček in klinčke.

Pred prihodom Evropejcev so bile indonezijske začimbe že del široke azijske trgovske mreže. Po morju so jih izmenjevali trgovci iz različnih delov Azije. Ko so evropski pomorščaki v 16. stoletju pripluli do Molukov, so pred seboj zagledali otoke, ki so dišali po bogastvu. Klinčki in muškatni orešček so bili tako dragoceni, da so Moluke kmalu dobile ime: “Otoki začimb”.

Portugalski prihod na območje Molukov je v začetku 16. stoletja je odprl novo poglavje – tekmovanje evropskih sil za neposreden nadzor nad virom začimb. Za Portugalci so prišli Nizozemci, ki so kmalu prevzeli nadzor nad trgovino z začimbami in za dolga leta vzpostavili monopol. Na Bandah so v 17. stoletju vzpostavili sistem plantaž in utrdb, namenjen nadzoru proizvodnje muškatnega oreščka. Vladavini Nizozemcev so se domačini iz otokov Banda upirali, a so bili vsi upori krvavo zatrti.

Tako med sprehodom po indonezijski tržnici vonjam začimbe, a v mislih se sprehajam skozi zgodovino osvajanj in dobro se zavedam, koliko trpljenja in nedolžne krvi je bilo prelite v boju za nadzor nad to donosno trgovino.

Od začimbe do nacionalne kuhinje

Na srečo v Indoneziji začimbe niso samo del žalostne kolonialne zgodovine, ampak so sčasoma postale sestavni del indonezijske kuhinje. Ta je tako raznolika kot država sama. Na arhipelagu, ki ga sestavlja na tisoče otokov, je ogromna raznolikost tudi v pripravi hrane. Na to ima vpliv lokalno podnebje, razpoložljive sestavine, trgovske poti ter stiki s Kitajci, Indijci, Arabci in Evropejci. Zato je indonezijska kuhinja edinstvena mešanica neskončno veliko različnih odtenkov. Za vse pa velja, da je hrana sveža, lahka, naravna, ne procesirana in odličnega okusa.

Vse se seveda začne z rižem. Riž – nasi, je osnova številnih obrokov. A riž je šele začetek. Kombinirajo ga z mesom, ribami, zelenjavo, tofujem, kokosom, arašidi. Tu so še začimbne paste. Naj na koncu omenim še sambal, čeprav bi ga po samem pomenu moral umestiti na prvo mesto. Sambal ni samo omaka ampak je način, kako jed prilagoditi lastnemu okusu. Čili, česen, šalotka in druge sestavine se združijo v številne različice, od blagih do takšnih, pri katerih se včasih sprašujem, kje so meje pekočega okusa.

Hrana je druženje

Ko si nekajkrat obiskal Indonezijo, kmalu spoznaš, da hrana in sam obrok nista namenjen zgolj in samo potešitvi lakote. Glavni namen je v druženju in gostoljubju, kot taka je hrana pomemben del vsakdanjega življenja. Temu v namen se vse jedi postavijo na mizo skupaj in si jih ljudje delijo. V središču je riž, okoli njega pa različne priloge – meso, ribe, zelenjava, sambal…

Ko ti Indonezijec ponudi hrano, ti s tem izkazuje gostoljubje. Hrana tiho brez besed sporoča: dobrodošli v mojem domu, v moji restavraciji, veseli smo vas.

Pet jedi, ki jih v Indoneziji preprosto morate poskusiti

1. Nasi Goreng – indonezijski ocvrt riž

Če bi moral izbrati eno jed, ki predstavlja Indonezijo, izberem Nasi Goreng. Nasi Goreng pomeni »ocvrt riž«. A indonezijska različica je veliko več kot riž, prepražen v ponvi. Dodajo še česen, šalotko, čili, jajce in pogosto kecap manis – to je značilna sladka in gosta sojina omaka. Na vrhu se znajdejo ocvrto jajce, piščanec, kozice ali druge sestavine, ob strani pa kumara, vložena zelenjava in krupuk – lahek in zračen čips. Nasi Goreng lahko dobimo skoraj povsod – od majhne ulične stojnice do prestižne hotelske restavracije.

2. Satay – majhni ražnjiči z velikim okusom

Gre za marinirane koščke mesa, ki so nataknjeni na palčke in pečeni nad ogljem. Najpogosteje gre za piščanca, lahko pa tudi za govedino, kozje meso, ribe in druge sestavine. Pogosto jih spremlja bogata arašidova omaka. Vsaka pokrajina ima svoje različice. Na Baliju je na primer priljubljen sate lilit, pri katerem je začinjeno mleto meso ovito okoli palčke. Satay je popoln primer indonezijske ulične hrane: preprost, dišeč, poceni in neverjetno okusen.

3. Rendang – počasi kuhana mojstrovina

Rendang je značilna jed zahodne Sumatre. Na prvi pogled je videti kot kos mesa v temni omaki. Toda za njim je dolgotrajen proces kuhanja. Govedina se počasi kuha s kokosovim mlekom, čilijem, ingverjem, kurkumo, galangalom (začimba podobna ingverju, a ima bolj oster rahlo poprast okus), dokler tekočina skoraj povsem ne izgine in se začimbe globoko vpijejo v meso. Rezultat je mehko meso z izjemno koncentriranim okusom.

4. Gado-gado – »zmešaj-zmešaj«

Ime gado-gado pomeni »zmešaj-zmešaj« in dobro opiše samo jed. Na krožniku se znajdejo kuhana ali sveža zelenjava, krompir, tofu, tempeh, kalčki in pogosto jajce. Vse skupaj poveže bogata arašidova omaka, ki je lahko sladka, slana in pekoča. To je ena tistih jedi, pri katerih se lepo pokaže značilnost indonezijske kuhinje: različne teksture in okusi se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo. Hrustljavo, mehko, sladko, slano in pekoče – vse na enem krožniku.

5. Soto – juha, ki jo najdemo vsepovsod

Če je Nasi Goreng univerzalen indonezijski ocvrt riž, je soto univerzalna indonezijska juha. Toda »soto« ni ena sama juha. Vsaka pokrajina jo pripravlja nekoliko drugače. Osnova je juha, v kateri so lahko piščanec, govedina ali druge sestavine, dodajo pa se rezanci, zelenjava, česen, šalotka, kurkuma, limonska trava in druge začimbe. Vsak otok in vsaka pokrajina ima svojo verzijo juhe in tu kreativnost indonezijske kuhinje resnično pride do izraza.

Indonezijo lahko okušamo

Vedno, ko s skupino sopotnikov potujem po Indoneziji, jim povem, da ni dovolj, da obiščemo templje, riževe terase, vulkane in plaže. Indonezijo moramo tudi okusiti.

Kakor nas vonj klinčkov lahko popelje v čase kolonialne Indonezije, nas krožnik Nasi Gorenga povrne v današnjo Indonezijo. Zopet sedim na ulici, za malo plastično mizico, med domačini, ki se glasno pogovarjajo, smejijo in delijo hrano med seboj. Gledam, opazujem, počasi žlicam svoj soto in enostavno sem.