25. March, 2014   Agencija Oskar, Člani pišejo, Indokina  

Indokina 28.11.2013 – 15.12.2013

 

Indokina 28.11.2013 – 15.12.2013

Piše: sopotnica Erika
Komaj verjamem, da na letalu sedim
in proti Vietnamu letim.
Sva letos s potovanji kar nekaj smole imela.
Sva skoraj doma občepela.
 
Ko morala bi v Egipt vse štiri od sebe moleti,
so tam pričeli se politični zapleti.
Afrika v pozni jeseni vidi preveč dežja.
Da bi me neprestano močilo, to ni bila ena izmed mojih želja.
Naslednja najina izbira je Mehika z Gvatemalo bila.
Agencija pa se odloči, da v tem terminu tja ne bo nobena skupina šla.
Ko pa Vietnam v igro pade,
ga tajfun, ki uniči Filipine, napade.
K sreči mu huda ura prizanese.
Ko pa izvem za letališko stavko, me zaradi besa skoraj odnese.
 
Od vsega hudega se mi dozdeva,
se me viroza loteva.
Bolijo me vse kosti in pa glava.
Prav res nisem čisto ta prava.
Ker pa strela v koprive nikoli ne udari
in ker pravijo, da je vse le v glavi
bom v njej red naredila ,
vse misli v pozitivno smer obrnila.
Zadnji dan pred odhodom mož pokašljuje,
se nad ne preveč dobrim počutjem pritožuje.
 
Kovčki so nared.
Navkljub vsem tegobam greva v svet.
Le zakaj bi iz Zagreba v Doho direktno leteli,
če lahko bomo v Budimpešti na letališču v letalu celo uro preždeli?
Ko spusti se mrak,
vsaj v Dohi rad bi bil že vsak.
A do tja nas čaka še pet ur poleta,
od koder se nam zatem polet proti Bangkoku obeta.
S Qatarsko družbo smo v prvem letalu savno preživeli,
v drugem hladilnico doživeli.
Ko smo v Bangkoku na naslednji let čakali,
smo se v poletne cunje pregvantali.
 
Po letališču se presedam kot kup nesreče,
čas pa tako počasi teče.
Tehle šest ur bo treba nekako preživeti.
Ne da se ure kar naprej prevrteti.
 
Ko končno proti Hanoju letimo,
novim dogodivščinam nasproti hitimo.
Že prvi dan smo pozno na cilj prispeli.
Po programu planiranega večernega ogleda mesta zato nismo imeli.
Ni mi jasno, zakaj direktno v Hanoj nismo leteli,
ko pa smo že na pravem letalu sedeli.
Če tole bilo je agencijsko maslo,
naj jim bo kristalno jasno,
da 24 potnikom ni bilo prav nič krasno,
na letališču kar nekaj ur preždeti,
da naš vodič se lahko je z enim Tajcem sestal,
o agencijskih poslih z njim pokramljal.

30.11.2013 : Hanoj / Hà Nội
 
V hladno jutro smo se prebudili,
si nekateri za zajtrk nudle privoščili.
Je rahlo oblačno nebo,
ko na raziskovanje Hanoja gremo.
 
30.11.2013-HanojHo Chi Minhov mavzolej se na ogled nastavi,
se cela grupa v vrsto po dva in dva postavi.
Ogled od nas vso resnost zahteva.
Smeh in govorjenje naj od nikoder ne odmeva.
 
Raje kot bi njihovemu »velikanu« v obličje zrla,
sem se raje na lepo oblikovane grmičke ozrla.
Nekdanja predsedniška palača vsa v rumenem žari.
Spominja na pretekle dni.
Velik park jo obdaja.
Ko hodim po njegovih poteh, se mi čudna misel poraja.
Mogoče pa le ni bil tako skromen mož.
Ljudstvu vladal je na nož.
Mu je ljudstvo v parku hišico za hišo zgradilo.
Ob sprehajanju okoli jezera se mu je od novih idej kar iskrilo.
 
Še ovinek ali dva
in na vidik je Pagoda na enem stebru prišla.
1049. leta zgradil jo je cesar dinastije Ly
v zahvalo, da se mu en kup otrok rodi.
 
Počitek na avtobusu se nam vsem prileže.
že nas nova zgodba v drugačen šopek poveže.
30.11.2013-Hanoj2
Obisk Templja literature in učenosti
nakloni tudi meni vsaj delček modrosti.
Nekoč so sem po znanje mandarini hodili,
danes pa študentje sem prihitijo, da bi si srečo pridobili.
 
Ko smo si kanček sreče primoli,
smo si še želodčke napolnili.
Juha s palčkami se krasno je
Tudi tako se lahko človek dobro naje.
 
Hanoj ob Rdeči reki leži.
Njegov patron je cesar Ly.
Okoli 5 milijon prebivalcev v njem živi.
Ustanovljen je bil 1010. leta
ga 60% vseh vietnamskih študentov vsako leto obleta.
 
Vietnam, tak kot je sedaj, od leta 1802 obstaja,
ga 54 etničnih skupin oplaja.
Vse o njih smo se v Etničnem muzeju podučiti dali,
se med replike njihovih domov podali.
 
O, kako paše en vroč čaj popiti
in se malo odpočiti.
Mogoče bi bilo bolje, da bi kavo popila,
da zvečer ob lutkovni predstavi ne bom v spanec potonila.
 
30.11.2013-Hanoj3Skozi moderni del mesta smo se peljali,
se do cyclov pripeljali
s katerimi se bomo malo naokoli zapeljati dali.
Vsaka rit je na oblazinjenem zicu našla svoj pristan,
bicikel poganjal je Vietnamec neugnan.
Tale vožnja je kot bi delal samomor.
Vsak hiti sem ter tja kot nor.
Promet kot v kaosu navzkrižno šviga.
Nikogar za drugega nič ne briga.
Vsak trobi in se ne ustavi.
Noben voznik se mi ni zdel čisto pri pravi.
 
Ko so nas končno z biciklov spustili,
smo proti katedrali Sv. Jožefa se napotili.
Pred letom 1954 je bila tu nadškofija,
kar pa je bilo v času socializma čista utopija.
Pred predstavo vodnih lutk smo se sami na raziskovanje ulic podali,
se nekateri z večerjo v domačinskem lokalu pocrkljali,
si pivo ali dva privoščili
in si s koncem današnjega dne nočni počitek zaslužili.
 
1.12.2013 : Hanoj – Ha Long Bay
 
Ju, hu, hu! Pa smo sonce dočakali,
ko na pot smo se podali.
Med vožnjo proti Ha Long Bayu smo zemljepis ponovili,
se o zgodovini Vietnama poučiti pustili.
 
1.12.2013-Hanoj-Ha Long Bay1Pogledi pridno skozi okna hitijo.
Polja mimo prehitro bežijo.
Med njivami posamezne grobnice stojijo,
v njih, v zasluženem pokoju, kmetje, ki so ta pola obdelovali, ležijo.
 
Ozke stavbe proti nebu štrlijo.
Na od države najeti zemlji stojijo.
Prav vsa zemlja je v državni lasti.
Tako je vsaj nihče ne more sosedu krasti.
1.12.2013-Hanoj-Ha Long Bay2
V Ha Long Bay smo se pripeljali,
Se s čolni na ladjico Victory zapeljati dali.
Ta nas bo en dan na svoji palubi gostila,
Zmajev zaliv nam raziskovati pustila.
 
Narava se je z apnenčastimi otočki poigrala,
jih po zalivu skoraj 2.000 nastlala.
Eni so veliki, drugi pa mali.
Niti eden ni podoben goli skali.
V nedrjih enih so jame skrite.
Po eni od njih so nas vodile potke zavite.
V zalivih drugih hišice stojijo.
V njih domačini živijo.
 
Na ladji so nam hrano za bogove stregli,
Pravo pašo tudi za oči postregli.
 
2.12.2013 : Ha Long Bay – Hanoj – vlak za Hue
 
2.12.2013-Hanoj-Ha Long Bay-Hanoj-vlak za Hue1
 
Dobro jutro Zmajev zaliv.
Dobro voljo si mi vliv.
Se osamelci dvigajo iz meglic
kot gruča ostarelih devic.
Prenekatero presenečenje skriva,
ki dala mu ga je narava igriva.
Enega izmed njih smo to jutro odkrili,
se pogleda na radožive opice razveselili.
 
Ladjica tiho zapušča varen pristan.
Le kaj mi prinesel bo nov dan?
Uživancija na krovu je za nami,
vožnja nazaj do Hanoja pa pred nami.
Tam bomo še malo po svoje naokoli šli
predno na nočno vožnjo z vlakom bomo odšli.
 
Ha Long je bil glavno tovorno severno-vietnamsko pristanišče,
sedaj zaradi ohranjanja lepe narave novo lokacijo išče.
Mesto po številu prebivalcev veliko je za eno Ljubljano,
če pa je ponoči zaspano, mi videti ni bilo dano.
 
V Ha Longu bisere gojijo,
jih v lepotilna sredstva in nakit vgradijo.
Eno izmed takih delavnic smo obiskali,
se o predelavi biserov podučiti dali.
Nekaj denarja smo tudi v njihovi prodajalni pustili,
bomo biserno okrasje kot pav nosili.
 
Se ura zgodovine nadaljuje,
ljudstvo Cham in cesarja Ly-a poveličuje.
So prvi osrednji in južni del Vietnama gradili
Ly-evi privrženci pa njegov sever od Kitajcev osvobodili.
Na jugu so bili znani Nguyenski vladarji.
Iz Hue-a so državi vladali prvi cesarji.
Gia Long je bil prvi izmed njih,
v konfucianstvu je iskal navdih.
 
Ko Francozi pridejo sem 1847. leta,
se jim nič dobrega ne obeta.
Res, da jim dajo šole in zdravstvo,
a z izčrpavanjem naravnih dobrin krepijo le svoje gospodarstvo.
Še hujši pa so Japonci do njih bili,
saj do smrti izstradali so dva milijona ljudi.
 
Ko se vozimo skozi razna mesta in vasi,
smeti skoraj nikjer videti ni.
Vidiš ljudi, ki jim metla tuja ni,
celo iz Zmajevega zaliva so pobirali reči, ki jih civiliziranec tam pusti.
V Vietnamu brezposelnosti praktično ni.
Vsak, vsaj za minimalno plačo, lahko zaposlitev dobi.
Kdor tu kaj nase da
za prevozno sredstvo skuter ima.
Na cestah je tudi kar nekaj koles,
redki avtomobili pa niso slabi, prav zares.
 
Skoraj vsi v avtobusu so se v svoje misli zatopili,
v popoldanski dremež utonili.
 
V Hanoju vkrcanje na nočni vlak,
v njem poišče svoj prostor si vsak.
Spalniki so kavbojska varianta,
a druženje je vsega skupaj poanta.
So vsi tako fejst družba,
da v nekaterih kupejih je nepopisna gužva.
Eden prek drugega govori,
smeh ropot vlaka preglasi.
 
3.12.2013 : Hue – plaža Lang Co
 
Dobro jutro, pokrajina mimobežeča.
Preživeli smo noč. O, kaka sreča.
Riževa polja kamor seže pogled.
Podrta drevesa – si jih nedavni tajfun privoščil je za obed.
Bivoli po vodi brodljajo,
bele račke v njej čofotajo.
 
Z vlaka en hiter odhod
in enega najbolj deževnih mest obhod.
V Hue-u smo najprej v Citadelo šli
v kateri so cesarji preživeli večino svojih dni.
Jo 10 km obzidja obdaja.
V njo se lahko skozi deset vrat prihaja.
Tu je zadnji cesar odstopno izjavo podal,
vso oblast v roke partiji dal.
3.12.2013-Hue-Plaza Lang Co1Znotraj obzidja je skoraj 160 zgradb stalo,
cesarjevi razširjeni družini vso komoditeto dalo.
Gvidova vojska je od pomanjkanja kave čisto zadeta,
skoraj nič ne bo imela od tega ogleda.
 
V palači Nebeške harmonije so vse pomembne reči praznovali,
ko v Prepovedanem mestu so cesarji pri konkubinah užitke iskali.
Vojakom zgodovina je ena pasja figa
zato jih v vojnem času nič ne briga,
kakšne razvaline cesarskega mesta za sabo pustijo,
katerega za Gia Longa od leta 1804 dalje gradijo.
3.12.2013-Hue-Plaza Lang Co2Hue ob reki Perfume stoji,
700 km južneje od Hanoja leži.
Peljal nas je vodič na eno kosilo.
Dobre hrane bilo je obilo.
Fino za okus in oči.
Da ne bom zaspala, bom potrebovala vse moči.
Se bomo do grobnice zapeljali,
izmed trinajstih eno, v premeru 16 km veliko, občudovali
Cesar Tu Đuc je tu pokopan.
 
Za časa življenja je bil s 103 konkubinami obdan.
Vladal je najdalj od vseh – celih 36 let.
Meril 153 cm je od glave do pet.
 
Baje za danes grobnic še ni dovolj.
Mogoče naslednja nam všeč bo bolj.
Tu pokopan je ded Tu Đuca,
ki imej je 140 in še dva otroka.
Da so mu tempelj zgradili,
so cel hrib odstranili.
Del materiala so za gradnjo porabili,
ostalega so nekam stran znosili.
Kar 15 ha obsega.
Kaj na njih narediti ni bilo nobena zadrega.
So nekaj jezer naredili,
molilnico in še nekaj stavb zgradili,
grobnico pa v goščavo pred tatovi skrili.
 
Sedaj pa v Long Co Beach Resort se zapeljat
in s sebe dvodnevni švic sprat.
Pod tuši smo se na novo rodili
se v, ne vem kako bi rekla, na večerjo napotili.
Še nekaj dolarjev so nam pobrali,
ko slabšo varianto sladkovodnih biserov so nam prodali.
 
4.12.2013 : plaža Lang Co – Hoi An
 
To noč sem prvič dobro spala,
si za nove dogodivščine moči nabrala.
Po zajtrku smo bili kot otroci mali,
se na mivki in v valovih igrali.
Zatem nas je dež pral,
ko naš trop se je naprej na pot podal.
 
4.12.2013-Plaza Lang Co-Hoi An1Južno Kitajsko morje kot na dlani pod nami leži.
Avtobus na prelaz Hai Van, kjer se stikata morje in nebo, priti želi.
Na vrhu prelaza je še kar naprej scalo,
nas peščico na avtobusu zadržalo.
 
Vreme pa res ni na naši strani,
ko do Đa Nanga smo se pripeljali.
Je tretje največje Vietnamsko mesto.
Ob morju ima speljano prelepo okrašeno cesto.
 
Ima približno 1.3 milijone ljudi.
Tudi tu kup trgovin na ulicah stoji.
 
Mesto zapustimo,
mimo marmornih hribov hitimo.
Pod vznožji hribov delavnice stojijo,
kjer ti kip, kot ga želiš, naredijo.
 
Med cesto in morjem počitniški resorji ležijo.
Nekatere še gradijo, od nekaterih pa nedokončani skeleti v nebo štrlijo.
 
Kmalu se bomo v Hoi An pripeljali,
so ga Japonci Popek sveta poimenovali.
Dolgo je bilo kot Champa City poznano,
po piratskem ljudstvu Cham imenovano.
V osrednjem delu Vietnama leži.
Danes vse k turizmu teži.
Tu tekstilna industrija ima svoj primat.
Skoraj vsak drugi lokal je oblačilni obrat.
Zvečer si lahko nov gvant naročiš,
pa ga naslednje jutro že dobiš.
 
Sva tako veliko sobo v Golf hotelu dobila,
da bi lahko veliko zabavo priredila,
a sva se pred spanjem le lovila.
 
5.12.2013 : Hoi An – Da Nang – Saigon
Naliv nebo je opral.
Naš trop se na ogled je podal.
5.12.2013-Hoi An-Da Nang-Saigon
Prva je na vrsti Kitajska pagoda.
Zgradili so jo, da pomorskim trgovcem ne bi zgodila se kaka nezgoda.
Tu so k boginji morij molili, se zbirali in za srečo prosili.
Muzej folklore nam predstavi za njih značilne stvari,
kako s pesmijo in plesom so prosili za preživetje pomembne reči.
 
V Kitajski četrti prastara hiša stoji.
V njej že sedem generacij živi.
 
5.12.2013-Hoi An-Da Nang-Saigon1Nič lepšega ni bilo, kot s čolnom se po kanalu peljati
in breg kanala z druge perspektive opazovati.
Peljal naju je star vietnamski par.
Gospod je zob imel le en par.
 
 
Če ne bi vedela, da med domačini lačnih ni,
videti na eni strani blišč na drugi bedo, prijetno ni.
Da vse mečejo v vodo, problem ne bi bilo,
če polno plastike povsod naokoli ne bi plavalo.
 
Na točeno pivo smo tja zašli,
kjer smo se že včeraj zvečer skoraj vsi našli.
Skoraj vsak lokal vsako jutro zvari svoj pir.
Ker ni fermentirano, neporabljenega zvečer zlijejo stran. O ti hudir.
Od tu kjer sedim,
na Japonski pokriti most strmim.
Sva se včeraj zvečer čez njega sprehodila,
se trgovinice v japonski četrti raziskovat napotila.
Tokrat je moja malenkost imela zavezan mošnjiček,
česar najbolj vesel je bil moj možiček.
 
Zopet na avtobusu sedimo,
proti letališču hitimo.
Bomo proti Saigonu leteli,
na jug Vietnama tako prispeli.
 
Na letališču v Da Nangu pa manjša nezgoda.
V ročni prtljagi Erika ima nož. O ti neroda.
In tako je nožiček po gobe šel,
Enemu izmed letaliških delavcev v žep zašel.
 
Viet Nam pomeni: ljudstvo, ki južno pod Kitajsko živi,
v njem prebiva 90 milijonov ljudi.
Glavno mesto je »mesto vzpenjajočega se zmaja«,
kjer se politični center države nahaja.
Je za skoraj 16 Slovenij ta država velika,
pokrajina, na 2000 km dolžine, od severa do juga , raznolika.
Le 35 km je v najožjem delu široka,
v osrednjem delu res sloka.
3400 km obale ima.
Južno kitajsko morje za soseda ima.
 
Z nizkocenovcem smo leteli,
čudne zvoke letala doživeli,
a kljub temu v izredno topel večer prileteli.
 
Saigon ima devet milijonov ljudi.
Tudi tu vse nekam hiti.
Ob reki Sai Gon leži,
po njegovih ulicah skoraj šest milijonov motorjev brenči.
 
Sedaj pa še nekam na večerjo iti
in spat oditi.
 
6.12.2013 : Saigon oz. Ho Chi Minh City
 
Že ob 6:00 nas je ura budila,
na zajtrk vabila.
Po parkih zjutraj vse telovadi,
kar pri nas ni v navadi.
 
Zopet se reke motoristov po cestah vale.
Upam, da pridejo tja vsi, kamor žele.
Ko gledaš pešca v vsej tej gužvi čez cesto iti,
si moraš kar malo oči zakriti.
 
6.12.2013-Saigon oz. Ho Chi Minh City
150 km² veliko področje Co Chia smo obiskali,
se o vietnamski vojni podučiti dali.
Videli smo kako se je gverila borila,
podzemne rove v dolžini 200 km naredila.
 
 
Američani so tu pravi masaker naredili,
tri milijone ljudi pobili.
V severnem Vietnamu 4.500 od 5.800 vasi z obličja zemlje izbrisati dali.
Vse živo so z dioksinom uničevali.
Posledice njega so še danes vidne kot na dlani.
 
Postanek smo v nasadu kavčuka naredili,
se med drevesi sprehodili.
 
6.12.2013-Saigon oz. Ho Chi Minh City1Za ogled tržnice nam je vodič le malo časa na razpolago dal,
da slovenski popotnik ne bi vsega dnarja za razno robo dal.
Če malo več časa bi tu imela ,
bi se temeljito zavzela,
da moža bi na novo oblekla,
mu strgane hlače z riti slekla.
A kaj, ko tu se za vsako stvar baranta,
v eni uri pa se res narediti nič pametnega ne da,
zato sem se v usodo vdala
in zaman dovolj snažen WC iskala.
In že moramo naprej.
Turist, lokalnih znamenitosti, pošteno se naglej.
 
V Ho Chi Minhu si bomo ogledali muzeja dva.
Vsak od njiju svojo osebno noto ima.
Z zgodovino vietnamske vojne se v muzeju spoznamo.
Vse grozote, ki jih zmorejo ljudje, s fotografijami predstavljeno imamo.
Ogled te pretrese do dna obisti,
Te sram je, da ljudje po vsem svetu smo isti.
Koliko škode lahko drug drugemu naredimo
in še naprej mirno živimo.
 
6.12.2013-Saigon oz. Ho Chi Minh City2Naslednja je na vrsti nekdanja predsedniška palača,
Videti se je od znotraj ne splača.
Dandanes so jo na ogled dali,
so jo Muzej ponovne združitve poimenovali.
 
 
Nič mi v njej zanimivo ni bilo,
zato na pašo sem dala moje misli in oko.
Tudi razgled s strešne ploščadi ni nič posebnega bil,
rahel mrk v glavi mi pustil.
6.12.2013-Saigon oz. Ho Chi Minh City3
 
Tudi katedralo smo obiskali,
se pred Marijinim kipom slikati dali.
Danes je ta cerkev nadškofija,
da je podobna Notredamski katedrali,se mi zdi, je goljufija.
 
Še mimo opere in mestne hiše smo se sprehodili,
ko skozi najmodernejši del mesta smo hodili.
 
 
Le še na večerjo iti,
pod tuš stopiti,
se v posteljo zvaliti
za jutri se spočiti.
 
7.12.2013 : Saigon – delta reke Mekong
 
Na področje »Reke Devet zmajev« smo se podali
še predno so se prvi sončni žarki pokazali.
Skozi šest držav se tale kača vije,
predno se z devetimi kraki v morje izlije.
4800 km je dolga ta reka.
4000 km² njena delta obsega.
Njeno ime je tudi »Skleda riža«,
pridelajo tu v 3 letinah 20 milijonov ton riža.
 
7.12.2013-Saigon – delta reke Mekong
 
In že smo v čolnu na enem izmed krakov reke Mekong.
Izpluli bomo ob udarcu na gong.
Na njej polno ladjic plava.
Na vsaki se nekaj prodaja.
 
Ko po njenih kanalih smo pluli,
življenje ob njih smo si ogledovali.
7.12.2013-Saigon – delta reke Mekong1
Videli smo kako se rižev papir dela,
kako kokosova karamela.
Kako se riževe kokice naredi
in iz riža še mnoge druge reči.
 
Zopet nas je vodovje Mekonga nase zvabilo,
Okoli njega rodovitne zemlje je obilo.
Ta le slabih 30 cm iz vode gleda.
 
7.12.2013-Saigon – delta reke Mekong220 milijonov prebivalcev tu nima lačnega pogleda.
Ko pa odprejo se tu zapornice neba,
se pokaže kako moč voda ima.
Pokrije vsa polja in hiše,
ko pa upade , nasmeh na ustnice ljudi nariše,
saj zemlji potrebno hrano da,
da letina je dobra vsaka vsa.
 
Na otočku Vin Long smo pristali,
krasno hrano v želodčke dali.
Dalje se bomo z busom peljali,
naše možgančke na pašo dali.
Do naslednjega postanka bomo spočiti,
pripravljeni v novo dogodivščino skočiti.
 
Na cesti, tu na jugu, avtov skoraj ni,
ob cesti pa vedno več smeti.
 
Na s v Chau Doc je pot pripeljala,
se naša horda s čolnički je na raziskovanje rečnega kanala podala.
 
Življenje se na čolnih in na plavajočih hišicah odvija,
voda okoli njih pa je ena sama kemija.
Saj jim je mati, ki poskrbi za vse njihove potrebe,
za zahodnjaka pa je to skoraj simbol bede.
V iste vode se lula in kaka,
v njih pere oblačila gospodinja prav vsaka.
Se to vodo rabi za osebno higieno in kuho,
večerjo, če ne z mrežo, pa ulovi se na muho.
 
Vietnamci imajo le enega otroka al` pa dva.
Za tretjega ti država kazen da.
Znanje se plačuje.
Brezplačno šolstvo jim je tuje.
Obvezno šolanje traja pet let.
Vsak učenec je v uniformo odet.
Po nižji 4-letni in višji 3-letni srednji šoli nihče ne dela si utvar,
da na univerzo bo zlahka prišel, ker sprejemci so zahtevna stvar.
 
So plače učiteljev nizke,
cena inštrukcij pa jih rešuje iz finančne stiske.
Zdravstveno zavarovanje je en velik problem.
Enako velja za pokojninski sistem.
 
Najmanj 60% prebivalstva je brez osnovnih pravic.
Nikjer na svetu ni sistema brez krivic.
Če ni za plačevanje prispevkov denarja,
naj se vsak zase s svojimi problemi ukvarja.
 
Za starejše otroci poskrbijo,
če pa teh ni, jih dobrodelne organizacije z najnujnejšim oskrbijo.
 
Vsak, ki kaj prodaja ali obdeluje,
črni davek policiji plačuje.
Korupcija tu lepo cveti.
Prenekateri Slovenci so zgleda tu na šolanju bili.
 
7.12.2013-Saigon – delta reke Mekong3Ko učne ure bilo je konec,
v naš spomina lonec,
smo še obisk vasi Cham ljudstva dodali,
kjer smo otroke z bomboni obdarovali.
Tale brv, čez katero smo šli v obe smeri, se nam je pod nogami pošteno majala,
zato se naša druščina čez njo ni v strnjeni vrsti podala.
Nikogar ni mikalo, da bi se znašel v vodi pod njo,
čeprav si domačin je pral glavo in zobe z isto vodo.
7.12.2013-Saigon – delta reke Mekong4
Dan se končuje.
Utrujenost se stopnjuje.
 
Prav nič naju ni mikalo, da bi zvečer še kam šla,
ko sva v današnjem hotelu izpod tuša prišla.
 
Iz nahrbtnika sva izpraznila vse zaloge,
da mi njegova teža jutri ne bo delala nadloge.
 
8.12.2013 : delta reke Mekong – Phnom Penh
 
Dobro jutro!
Zgodnje jutro.
Na reko Mekong ponovno gremo.
S hitrimi čolni 120 km proti toku gremo.
Tako bomo Vietnam zapustili,
se Kambodžo raziskovat napotili.
 
Kot bela kava je ta mogočna reka,
se na Kitajskem rodi, se ji na jugu Vietnama ji življenje izteka.
Ob bregovih hiše na kolih stojijo,
v njih pretežno ribiči živijo.
Ko še kar naprej s čolnom proti Phnom Penhu brzimo,
vsak na svojem zicu ždimo.
 
8.12.2013-delta reke Mekong – Phnom PenhVmes smo si na kopnem noge pretegnili,
ko na Vietnamsko – Kamboški meji smo si novo vizo pridobili.
Še naprej smo po široki reki drveli.
Mimo nas so različni prizori hiteli.
 
 
Je čoln rohnel,
me spanec za trenutek je v svoj objem vzel.
 
Kar hitro smo v glavno mesto Kambodže prišli,
se še hitreje v hotelu znašli.
Malo pavze nam je vodič dal.
Je rekel, da danes, po najhujši vročini nas ne bo gnal.
 
S tuk-tuki smo se do glavne avenije peljali
si okolico ogledovali.
Na pivo smo zavili,
od nekoga rojstni dan zapili.
 
Zvečer sva si še masažo privoščila
in v New York hotel na zaslužen počitek krenila.
 
9.12.2013 : Phnom Penh
 
Sončno jutro.
Toplo jutro.
9.12.2013-Phnom PenhIn že ogled Kraljeve palače sledi.
Jo od 1866 do 1876. leta Francoz gradi.
Samo nekaj je je za obiskovalce odprto,
del za kralja – zaprto.
 
 
Vse lesene delo so v začetku 20. stol. obnovili,
le obzidje so v celoti na miru pustili.
 
Iz posvetnega v tempeljski del smo prešli.
V Srebrno pagodo pokukat smo šli.
Srebrna se imenuje zato,
ker po tleh ima položeno srebro.
 
Na zidu ene izmed stavb se velik moral nahaja,
nam ep iz Ramajane podaja:
Kako je Rama svojo izvoljenko Sito izgubil
in jo potem nazaj dobil.
 
Takole v senci sedeti,
na palačo zreti,
je prava milina,
saj obdaja me vlažna in vroča klima.
 
Eden za drugim so v senco kapljali,
utrujenim nogam potuho dajali.
 
9.12.2013-Phnom Penh1
In tako nas je vodič v objektiv ujel,
celo skupino v sliko zajel.
Največji muzej v Kambodži so francozi zgradili,
da kmerske umetnosti, kulture in zgodovine ne bi pozabili.
Se v artefaktih velik vpliv indijske kulture kaže.
Počastiti kipe Bude je kot en del vraže.
 
Čez lokalno tržnico smo se sprehodili,
se nam nenavadnih vonjav naužili.
 
Še eno pagodo smo na hitro obhodili
predno proti poljem smrti smo se napotili.
1970. leta se vse z državljansko vojno začne,
se šest let kasneje Pol Pot na oblast povzpne.
Zapre tovarne, bolnišnice in šole.
Pri preganjanju verstev, manjšin in intelektualcev ne pozna nobene šale.
V želji po brezrazredni družbi se mu prebivalstvo prepolovi,
saj pobiti da skoraj tri milijone ljudi.
 
Vojna pa še kar traja in traja
dokler okupacija Vietnamcev tu ostaja.
Ko leta 1989 Vietnamci Kambodžo zapustijo,
si Kmeri 1993. leta znova kraljevino pridobijo.
Rdeči Kmeri pa še kar naprej delajo težave
dokler Pol Pot 1998. leta ne odide v večne višave.
9.12.2013-Phnom Penh2
Pod njegovo vladavino so šolo v zapor spremenili,
jo za zloglasno bazo S-21 namenili.
Tu zaporniki so v strašnih razmerah živeli
dokler jih v Choeung Ek genocidnem centru niso pobili.
 
Tu postane ti hudo , da si človeške vrste,
saj naš rod od vsega najbolje zna proizvajati le polne krste.
 
Še dobro, da masaža obstaja,
mi um v lepše vode odplava.
 
10.12.2013 : Phnom Penh – Siam Reap
 
Med Vietnam, Laos in Tajsko je Kampučija vpeta,
država korupcijskega razcveta.
Za osem Slovenij je njeno ozemlje veliko,
v času monsunov skoraj vse z vodo prekrito.
Na ozemlju Kambodže 95% Kmerov živi.
Vse življenje k obrežjem voda teži.
Vsi kamboščino govorijo.
Na podeželju skoraj vse koče na kolih stojijo.
Severovzhod države džungla pokriva,
kjer poleg slona tiger prebiva.
Tam so tudi nahajališča rudnin,
posledica odprtih kopov – vedno več rib je hin.
Industrije tu ni prave,
saj doma proizvedene le tretjino elektrike je premalo za te kraje.
V interesu države ni,
da od doma pridelane hrane bi živeli vsi.
Ker kitajska roba je predraga,
imajo tekstilno in obutveno industrijo, da njihova telesa ne bi bila naga.
Ceste so tako – tako.
Če bi jih bilo več, bi bilo prelepo.
 
Ko proti Siem Reapu gremo,
na poplavljena polja zremo.
Tam kjer viška vode več ni
vse od riža zeleni,
na nekaterih njivah pa že zori.
Ob naši poti se nizajo mesta in vasi.
Od življenja vse vrvi.
Tudi tu je zgodba taka,
da štarcuna je hiška vsaka.
 
Prah obzorje prekriva.
Promet se skoraj po makadamu odvija.
 
So Kmeri v 7. stol. s svojo vladavino začeli,
jo na svojem višku čez pet držav razpeli.
802. leta jih kralj Jayavarman II. v eno kraljestvo združi,
jih prihod Siamcev v 15. stol. razdruži.
Zatem tedanjo prestolnico džungla prekrije,
jo za celih 500 let v svoja nedrja skrije.
Kmersko kraljevino stiskajo v primež Vietnamci in Tajci.
1944. leta jo francozi rešijo uničenja tik pred zdajci.
V času stare kraljevine je imel Angkor 1 milijon ljudi,
danes na njegovem ozemlju 25 templjev stoji.
Campa oz. Campuchia ali pa Cambodia je danes parlamentarna monarhija
kjer prevladuje anarhija.
 
Še tretjina poti na poti proti Siem Reapu je pred nami.
Luknjasto cesto smo pustili za nami.
V jarkih ob cesti lokvanji cvetijo.
Domačini pred domovi riž sušijo.
 
Govedo, ki povsod se pase,
je take rase,
da so ga same kosti,
kot, da navkljub vsemu zelenju, hrane dovolj zanje ni.
Avtomobilov na cesti praktični ni,
v obcestnih mlakužah pa polno malih gosi.
 
Pa smo končno tu.
V Siem Reapu.
Na jezero Tonle Sap gremo se peljat,
njegove prebivalce si ogledovat.
Le to ob sušnem času 2.700 km² pokriva.
V monsunskem času z 16.000 km² vse krošnje dreves prekriva.
Okoli njega in na njem 1,2 milijona prebivalcev živi.
Na njem 170 plavajočih vasic stoji.
Je tako kot oseka in plima.
Ob deževju namesto enega metra je 9 m njegova globina.
 
Dan se končuje, Siam Reap pa živi
v soju utripajočih luči.
 
Današnja masaža mu ni bila všeč,
čeprav od nje se je vrnil ves dišeč.
 
11.12.2013 : Angkor Wat
 
Prestolnico Angkor so v 9. stol. graditi začeli.
v njeno indijsko kulturo vpeli.
 
Sredi noči je bilo treba vstati,
v Angkor Wat sončni vzhod opazovati.
Za Suryavarmana II. so ga v sredini 12. stol. graditi začeli.
So z gradnjo po 35. letih malo pohiteli,
da kralja bi lahko kam pokopali,
če bogovi bi ga predčasno k sebi poklicali.
 
Tempelj so iz blokov apnenca zgradili,
pet gorup naredili.
 
Ga zidovje v velikosti 1.400 x 1.300 m obdaja,
ne vem pa kdo 190 m široke vodne jarke napaja.
500.000 ljudi ga je gradilo,
ga edinega z licem proti zahodu obrnilo.
 
Komaj smo iz Angkor Wata odšli
že smo se v Angkor Thomu znašli.
3 x 3 km je veliko,
za obzidjem skrito.
 
Na sredini kompleksa Bayon tempelj stoji,
ga 48 stolpov krasi.
Vsak nosi na sebi štiri obraze.
Vsi imajo na licu enake izraze.
 
Tu se jih je nekaj zgubilo,
kot da zanje, kje se dobimo, ni veljalo navodilo.
Smo se okoli templja vozili,
naše izgubljene tičke lovili.
 
Zatem Preah Khan tempelj sledi.
po snemanju filma Tomb Raider z Angelino Jolie slovi.
Originalno se imenuje Raja Vihara
1189. leta graditi začne ga ljudstvo pod vladavino VII. Jayavarmana.
Za njegovim obzidjem (700 x 1.000 m) je 12.000 ljudi živelo.
Potomstvo vrhnjih slojev je tu neke vrste univerzo imelo.
Večinoma je grajeno iz laterita,
nosilni elementi pa iz granita.
Je edini tempelj, ki ga obnoviti niso dali,
da bi svetu pokazali,
kaj lahko tropsko rastlinje naredi,
če se za zgodovinske ostanke prav ne skrbi.
Korenine dreves so kot lačna usta.
Na vse kar rastlinje naleti,
v vnemi rasti, pohrusta.
 
Smo iz avtobusa na avtobus presedlali,
se še enemu templju naproti peljali.
Vse daje utrujenost dneva.
Pred zoro se je današnja avantura začela.
Na avtobusu skoraj vsi spijo.
Le tri »koke« bedijo.
Ob cesti se nizajo polja in hiše.
Drugačnost narave mi utrujenost z obraza izbriše.
 
Zadnji tempelj je iz rdečega lehnjaka narejen,
hindujskemu bogu Šivi posvečen.
Banteay Srey so konec 10. stol. žene gradile,
filigranske reliefe naredile.
Med zadnjimi je bil odkrit.
Do leta 1914 očem skrit.
Ga je džungla v svojem naročju držala,
pred zobom časa obvarovala.
 
Ko se takole vozim mimo ene in druge vasice,
vidim otrok kopice,
ki se na dvoriščih v prahu igrajo,
med sabo čebljajo.
Osnovna šola je obvezna stvar,
a si tu ne delajo utvar.
Če denarja od nikoder za vzeti ni,
se otroka, predvsem deklico, kar doma pusti.
Zato nič presenetljivega ni,
če nepismenih je 30% ljudi.
Večina prebivalstva na podeželju živi,
ker v mestih služb ni.
11.12.2013-Angkor WatZvečer pa še malo mesto raziskovat,
nekaj spominkov bo še treba v kovčke dat.
Začutiti večerni utrip,
z masažo si noge spočit.
 
Sva se udobno namestila,
ribice z odmrlo kožo na podplatih pogostila,
vmes pa še eno pivo za lahko noč spila.
 
 
12.12.2013 : vožnja proti Tajski
 
Kakšna je moja prebava na tej poti nikogar ne briga,
ampak outputa je le ena figa.
Mi je pa masaža končno le malo pomagala.
Vso stvar je nekoliko v tek pognala.
12.12.2013 -voznja proti Tajski
Na poti proti Poi Petu smo gumidefekt doživeli,
do prve sence pot pod noge vzeli.
Rezervne gume na avtobusu, razumljivo, ni bilo.
Med popravilom nam senco je dajalo Budino drevo.
 
Za te kraje izredno hitro so nam avtobus v red dali,
da pot smo lahko nadaljevali.
Ena izmed posebnosti te dežele je ta,
da bencin se v steklenicah na stojnicah na prodaj da.
 
Do Kamboško Tajske meje smo prišli,
se eno igrico šli:
Prtljago smo enemu Kmercu na cizo naložili
se za njim na kamboško mejo napotili.
Tu vrsta je bila o-ha-ha,
A se carinik s 5 $ na osebo podkupiti da.
Tako smo malo, namesto v vrsti, v senci počakali,
da so nam preko vrste potne liste poštempljali.
 
Kufre po štengah gor,
potem pa po drugih dol smo lastnoročno vlačili.
Vmes smo v vrsti stali,
na tajsko vizo čakali,
se med čakanjem tako potili,
da smo se skoraj v lastnem švicu utopili.
 
In že visoko na avtobusu sedimo,
ko proti morju drvimo.
 
Se plantaže kavčukovcev in trsa ob cesti vrstijo,
obcestni jarki pa od PVC-ja več ne cvetijo.
Riževa polja so v glavnem požeta.
Dobra letina se jim obeta.
 
Temna noč se je spustila
predno naša druščina se je na čoln namestila.
Proti Koh Changu smo se napotili,
so nam prazni želodčki že pošteno krulili.
 
Ladjica počasi proti otoku pluje.
Vsaka zvezdica se v gladini morja občuduje.
Vetrič prijetno pihlja.
Na obzorju se v temi le silhueta otoka pozna.
Otok je precej gorat.
Pa tudi vodnat.
Po pristanku so n s po osem na neke vrste prevozno sredstvo na štirih kolesih naložili.
Ko peljali so nas v breg, smo se bali, da bomo kak kufer izgubili.
 
12.12.2013 -voznja proti Tajski1
 
Že krepko čez deseto zvečer je ura bila,
ko sva se v bungalovu znašla.
Končno sem do Khao Pad Goonga prišla
predno sem spat odšla.
Jutri nas ne bo nihče budil.
nas bo celo Gvido spati pustil.
 
 
 
 
13.12.2013 : Koh Chang – Kai Bae Beach Resort
 
Pozna je bila ura, ko sem včeraj šla spat.
A nič zato, saj mi ni bilo treba zgodaj vstat.
 
Na plaži Kai Bae Beach Resort ni nič imel,
tako da si lahko direktno na mivki sedel
in jo polne kopalke imel.
 
Če mi spomin ne laže
so take Tajske plaže,
da v senci na ležalniku ležiš,
po želji lahko mižiš,
ko te ena deklica masira,
druga nohte ti lakira.
Ti ponudijo manikuro,
po želji tudi pedikuro.
Vsake toliko časa te kdo vpraša, če bi kaj jedel ali pil,
da ob vsem ugodju ne bi duše spustil.
 
Tu pa od tega nič ni bilo.
Le toplo morje in sončno nebo.
Midva sva si dan po svoje prikrojila,
se po zajtrku uredit nohte napotila.
Soncu sva se malo ožgat pustila,
se v najbolj toplem času dneva v senci hladila.
 
Ker je vsaka izmed najinih nog še nekaj preporoda potrebovala,
sva si s podplatov trdo kožo odstraniti dala.
Noč bila je še mlada.
Midva pa se crkljava rada.
Zato sva se še temeljito premučkati dala,
predno sva do postelje pricapljala.
 
14.12.2013 : Koh Chang – pot proti domu
 
Topla in glasna noč je minila,
me trda postelja je skoraj zlomila.
Dopoldne sem se še v toplem morju močila,
v senco pred močnim soncem pobegnila.
 
Nismo zadnje večerje imeli,
smo pa na skupnem kosilu malo posedeli.
Zatem smo se od otoka poslovili,
na pot proti domu krenili.
 
Malo pred 22:00 smo se v Bangkok na letališče pripeljali,
od našega vodiča slovo jemali.
Polet proti Dohi se je malo pred drugo ponoči začel,
me kaj kmalu je dremež prevzel.
V tako praznem letalu se že dolgo nisem peljala.
Sem na treh zicih kar nekaj poleta prespala.
V Dohi smo presedlali na drugo letalo,
ki v Zagreb nas bo popeljalo.
 
Letim visoko nad oblaki,
se moja misel ustavi pri postojanki vsaki,
ki na tem potepu sem jo obiskala,
katera se mi vsaka na svoj način je pokazati dala.
Še dneve in dneve se mi bo v glavi film vrtel,
kaj vse je moj duh in razum na tej poti doživel.
Srečati sebe in druge ljudi,
živeti v sožitju z vsem in vsemi toliko dni,
stisniti zobe, ko ti kaj prav ni
in si priklicati iskrice v oči.
 
Se vidimo – nekoč – nekje – drugje – v nove zgodbe ujeti ljudje
Erika, 2013