Na potovanjih je vedno sila zanimivo v roke prijeti lokalni časopis in ga dobro prelistati. Ko prebiraš o aktualnih dogodkih mimogrede izveš tudi veliko o kulturi dežele, v kateri se nahajaš, o načinu razmišljanja njenih ljudi in njihovem pogledu na svet. Časopis vseeno ne odtehta pogovora s prebivalci tuje dežele, kajti nič ni lepšega od človeškega stika in prijetnega klepeta z ljudmi. Ta pogovor pa je lahko dosti boljši, če si prej prebereš kakšno novičko iz lokalne kronike. Kajti zdaj se šele odpre pravi prostor za medkulturni dialog.
Kot časopisi drugod po svetu tudi indijski 
časopisi vabijo bralce z vpadljivo naslovnico, katere središče je najbolj udarna novica dneva. Zadnje mesece prednjači na naslovnici Anna Hazare in pogosto zasenči preostalo domače politično dogajanje, tako da se morata celo ministrski predsednik Manmohan Singh in predsednica Indijske kongresne stranke Sonia Gandhi zadovoljiti z omembo na drugi ali tretji strani časopisa. 74-letni Anna Hazare bije bitke že vse svoje življenje. Najprej kot vojak v indijsko-pakistanskih vojnah, potem kot družbeni aktivist z gandhijskimi načeli. Njegov način preoblikovanja domače obubožane vasi v uspešno zgodbo o razvoju si je prislužil nacionalno nagrado in postal vzoren model razvoja podeželja. To je dosegel s prepovedjo alkohola, uvedbo žitne banke in predvsem izgradnjo učinkovitega namakalnega sistema. Sledili so elektrifikacija vasi, izobraževanje, integracija nedotakljivih itd.. Anna Hazare se bori proti birokratski korupciji že od leta 1991, širšo podporo ljudstva pa si je pridobil z gladovno stavko aprila letos, ko je popeljal svoj boj na nacionalno raven in ga usmeril proti pripadnikom samega političnega vrha. Z grožnjami o ponovni gladovni stavki si prizadeva za sprejetje svojega zakonskega osnutka proti korupciji.
Takoj za dnevno politiko sledi črna kronika, ki vsakič postreže z neverjetnimi zgodbami.
Neki mož je na primer izkoristil hude nalive in povečan tok reke Ganges, ko je z mostu pahnil svojo ženo v reko. Vendar mož ni vedel, da zna žena plavati! Reva se je kar dvanajst ur borila proti silovitemu rečnemu toku, preden je omagala. Nezavestno jo je reka odložila na bregu, kjer so jo našli mimoidoči in ji pomagali. Ta žena se je rešila in njen mož je pristal za zapahi, vseeno pa se odpira vprašanje, koliko indijskih mož se na tak ali podoben način dejansko znebi svojih žena.
Tragično so poročali o skupini 
mladih fantov, ki so dobesedno omahnili v smrt s strehe vozečega avtobusa. V Indiji je vožnja na strehah javnih avtobusov nekaj običajnega, saj so le-ti prenatrpani. Znano je tudi dejstvo, da je javni avtobus kralj ceste. Na indijskih cestah pač vlada hierarhija, kjer so na dnu lestvice pešci. Ti so povsem brez pravic, zato morajo paziti na vse in se umikati vsem. Prečkanje ceste je zato večkrat podobno računalniški igrici, le da je stopnja adrenalina v krvi precej višja, saj gre zares. Sledijo kolesarji in rikše na kolo, nato motorji in motorne rikše. Potem pridejo na vrsto tovornjaki, višje na lestvici so avtomobili in najvišje javni avtobusi. Ti drvijo po indijskih cestah in se ne ustavijo pred nikomer in ničemer, razen pred kraljico ceste, gospo sveto kravo. Skupina mladih fantov pa tokrat ni umrla zaradi prevelike hitrosti ali prometne nesreče, pač pa zato, ker so sedeli na strehi, ker so se vozili v temi, ker je bil avtobus novejši in višji od običajnih in ker je zapeljal v podvoz.
Med nami sopotniki je bila najbolj odmevna novica, da je v Nepalu strmoglavilo letalo, ko se je vračalo s panoramskega poleta nad Himalajo, kajti novico smo prebrali na našem potovanju od Delhija do Katmanduja. Pa smo si rekli: »Je že padel dol. Zdaj smo mi varni. Gremo!« In smo šli. Seveda pa ni šlo brez črnega humorja na ta račun, šale so padale vse do konca potovanja.
Indija je dežela verskih festivalov. Toliko kot se praznuje tu, se verjetno ne praznuje nikjer drugje na svetu. In tudi v tolikšni meri ne. Kajti tu se ob pomembnejših praznikih v 
hipu zbere večmilijonska množica, ki v svoji verski zamaknjenosti neredko potepta nekaj deset ali celo nekaj sto posameznikov. Indija je pravi kalejdoskop narodov, jezikov in religij. Zato se vsak trenutek nekje v Indiji nekaj praznuje. Letošnji oktober pa je bil mesec D, natančneje mesec treh D-jev, saj so se zvrstili kar trije veliki hindujski festivali, vsi začinjeni z dobro mero barvitosti, bučnosti in božanskosti. Začelo se je z Durgo pujo, desetdnevnim čaščenjem boginje bojevnice, ki jaha velikega leva, v svojih desetih rokah pa nosi simbole svoje moči, s katero premaguje demone. Dokončno zmago dobrega nad zlim smo praznovali z Dussehro, ko smo razstrelili ogromne lutke zlobnega demona Ravane in tako slavili zmago Rame. Zaključili pa z Diwalijem, praznikom luči, ko je vso noč pokalo po ulicah in so ognjemeti razsvetlili nočno nebo. In tudi trije D-ji so imeli svoj after party, Kartik Purnimo, praznovanje novembrske polne lune, ko smo plesali v ljubezni s Krišno in ki je letos padlo na magičen datum enajstic: 11.11.(20)11.
Na poslovnih straneh beremo o
neverjetni rasti indijskega gospodarstva in posameznih zgodbah o uspehu, pospremljenih s samimi presežniki. Le nekaj listov naprej pa zavzema celo stran članek o otrocih z ulice. V indijskih mestih vsaj tretjino prebivalstva živi na pločnikih in v slumih. Do teh ljudi moč indijskega gospodarstva ne seže. Tu se srečujejo nesrečne usode otrok, ki so bili ali rojeni na ulici ali pa so zaradi revščine, alkoholizma in nasilja v družini zbežali od doma in pristali na mestnih ulicah. Vendar so zbežali z dežja pod kap, saj jih hitro posrka vase svet kriminala, prostitucije in mamil. Prostovoljne organizacije, ki skušajo pomagati tem otrokom, se morajo velikokrat spopasti z mestnimi oblastmi, ki ne priznavajo resnosti problema. Uradna številka uličnih otrok se namreč močno razlikuje od dejanske, saj veliko otrok ne obstaja v nobenih uradnih evidencah.
Športne strani običajno ponujajo predvsem zadnje novice o tekmah kriketa. Kriket je namreč indijski nacionalni šport, saj se ga igra povsod, na domačih dvoriščih, šolskih igriščih in največjih stadionih. To jesen pa je prišla v ospredje formula ena. Poleg moštva Force India in dirkača Naraina Karthikeyana ima Indija končno tudi svoje dirkališče! Zgradili so ga v Noidi, predmestju New Delhija, in 30. oktobra se je tu odvijala 17. tekma letošnje sezone. Gradnja, priprave in otvoritev, prva tekma za Veliko nagrado Indije ter vse finančno ozadje so tedne polnili športne rubrike. Meni pa bo ostala v spominu fotografija najboljših dirkačev F1, ko vozijo rikše po indijskih cestah. Simpatično.
Zabavno je branje vsak dan sveže objavljenega horoskopa, čeprav ga Indijci jemljejo blazno resno. Noben pomemben dogodek se ne zgodi brez predhodnega
posvetovanja z astrologom. Nobena poroka, poimenovanje otroka, nastop nove službe, poslovna pot, celo državna neodvisnost ne. Do osamosvojitve Indijske podceline izpod britanske krone je prišlo v dveh državah 14. avgusta 1947. Medtem ko so Pakistanci bučno praznovali, so indijski astrologi izračunali, da to ni astrološko ugoden datum in za rojstvo nove države določili naslednji dan, 15. avgust, ko so na obzorju vzhajali pravi planeti. Kot vsak indijski novorojenček je tudi Indijska republika takoj prejela svojo astrološko karto. Za vse pomembne dogodke v življenju torej poskrbi astrolog, dnevni kompas pa usmerja časopisni horoskop, ki poleg napovedi izda tudi tvojo srečno barvo in srečno številko za dan, ki te čaka.
Najbolj zabavni pa so ženitni oglasi, ki pridejo na vrsto ob nedeljah. V milijardni Indiji, kjer še vedno velja sistem dogovorjenih porok, je vse težje najti primernega ženina ali nevesto, saj je pri tem potrebno upoštevati celo vrsto dejavnikov. Zato se vse več posameznikov in družin poslužuje časopisnih oglasov, odpirajo se tudi nove in nove internetne strani z ženitno ponudbo. Vsi ženini se opisujejo kot lepi, zraven podajo svoje mere (starost in višina), navedejo svoj poklic in naziv, nekateri se še pobahajo z letnim zaslužkom. Iščejo nevesto, ki je lepa, vitka in svetle polti, sledijo druge zahteve kot so starost, rojstni kraj, kasta, izobrazba ipd.. Vendar so tudi v indijski družbi opazni premiki, saj se v oglasih vse večkrat pojavlja fraza, da kasta ni pomembna, v pogovoru z ljudmi pa zastavlja vprašanje, ali bo poroka iz ljubezni ali dogovorjena poroka.
V Indiji pride časopis kar sam do bralca. V nekaterih hotelih ga zjutraj porinejo skozi režo pod vrati, v drugih so sveži izvodi na voljo v avli pri recepciji. Vedno se najdeta dva različna časopisa v angleškem jeziku. In vedno so lokalni, gre za časopise zvezne države, v kateri se nahajaš. Tako poleg novic državnega in svetovnega formata lahko prebereš tudi, kaj se dogaja v tvoji bližini. Opremljen z zadnjimi zgodbami in novičkami se veliko lažje zapleteš v sočen pogovor z ljudmi, morda pa tvoja pot naredi tudi kakšen nenačrtovan ovinek, ki začini tvoje potovanje bolj kot curry.
Ana Hočevar
