16. marec, 2011   Člani pišejo, Libija  

Habibi Ghadafi

 

Habibi Ghadafi

Šestega oktobra daljnega leta 1971 sem iz krova majhne ladje “Marialella” prvič na obzorju zagledal afriško obalo. Iz Trsta sem v Tripolis plul dobre štiri dni v kabini, ki je bila iztrgana skladišču vsemogoče šare. Šlo je za trgovsko ladjo, kjer so me samo formalno sprejeli na krov kot pomočnika pri nadziranju raztovarjanja blaga. Delal sem sicer v tej stroki, dejansko pa sem bil turist, le da ladja ni imela dovoljenja za prevažanje potnikov. Libija se je samo dve leti prej otresla fevdalne vlade in v Tripolisu je vladala velika revolucionarna vnema. Dobro se spomnim številnih ladij s srpom in kladivom na dimniku, ki so razkladale vse mogoče blago za možno oporišče socialističnega bloka. Razen Tripolisa sem v Libiji videl bolj malo. Garian, področje hribov Tarhuna, nekaj oljčnih nasadov. Tedanje  fotografije kažejo kamele in osliče, ki po mestu prenašajo blago. Bilo je moje drugo potovanje v svet.

Letošnja pot v Libijo ni bila nostalgično praznovanje okrogle 40. obletnice prvega obiska, znova pa je v Tripolisu vel revolucionarni veter. Morda kar kontrarevolucionarni. Kot pač nekdo na stvar gleda.
Tripolisa, ki ni bil cilj potovanja, si nisem mogel ogledati. Kamel ni bilo nikjer in celoten pristan so obkrožale visoke moderne zgradbe. Cele četrti novih stolpnic so pričale o rasti mesta. Leta 1971 je libijska prestolnica štela okoli 150 tisoč duš, danes jih ima (pravijo) desetkrat več. Da tam številke stresajo iz rokava je bilo razvidno iz trditve domačina, ki se je bahal, da je prebivalcev tri milijone. Bodimo resni!
Dobro sem se spomnil pokrite poti skozi “suk” v starem delu “medine”. S skupino oskarjevcev smo ga prehodili ob trgovskem mrku, ker je bila ura že pozna. Tudi ko sem 14. oktobra pred 40 leti zapuščal Tripolis, sem prav tako prehodil samoten suk. Bila pa je šesta ura zjutraj in mahal sem jo na avtobusno postajo za Tunizijo. Traso sem si ogledal že dan prej, da bi se ne izgubil v labirintu ulic in avtobus zamudil.
Prvi cilj nedavnega potovanja, ki se je žal izkazal za edinega, je bil Ghadames. Že davno je njegov sloves okužil mojo fantazijo. Videval sem se v legendarni karavanski postaji, obkrožen od ljudi iz cele severne in saharske Afrike. Idejno sem se bil že pridružil karavani, namenjeni v Timbuktu. Bile pa so samo sanje. Stolčeni in zaprašeni avtobusi ali kamioni za Ghadames so odhajali v teku dopoldneva in prihajali na cilj po dnevu vožnje, če ni bilo mehanskih nevšečnosti. Tri do štiri dni si nisem upal tvegati, sem se pa tudi nekoliko bal, ker so bile zgodbe o tuareških puščavskih roparjih žive. Žal mi je, da Ghadamesa tedaj nisem obiskal. Labirinti so bili polni življenja in izza sten iz surovih zidakov so prihajali eksotnični vonji, besedičenje žena in vreščanje otrok. Med palmami so kmeti nadzirali zrelost dateljnov, nabirali granatna jabolka in negovali povrtnine.
Večerni prihod v Ghadames je bil letos drugačen. Vožnja po razsvetljeni aveniji, ki jo je na desni strani spremljal očitno obnovljen zid svetlorjave barve z nazobčanim vrhnjim robom. Za to steno je stari Ghadames spal večno spanje zgodovinskega in etnografskega spomenika. Dolg sprehod v popolni temi, osvetljeni samo pri  nevarnih stopnicah ali pod posebno nizkimi prehodi je sproščal domišlijo z ugibanji o nekdanjem Ghadamesu. Je bil ta karavanski terminal leglo mafij, ki so si delile trgovske dobičke? Je šlo za srednjeveški “off shore”, kjer so odpadli vsi zakoni in je veljalo samo načelo dobička? Tja so prihajali in proti jugu odhajali tovori dragocenih kovin, kamni, dišave, orožje in bogve kakšna šara. Na pot so šli tudi pridigarji in v stoletjih uvedli Prerokovo vero globoko pod Saharo.
Niti dnevni sprehod ni povsem razkril skrivnostnega ozračja. Marsikateri prehod je bil popolnoma v temi, vseeno pa je postajalo jasno, kako so stari prebivalci živeli. Mestni trgi so po velikosti bolj spominjali na večje dnevne sobe, na stenah so pridobili niše za svetilke javne razsvetljave. Tu pa tam še preveč pisano okrašeni okenski in vratni okvirji čakajo, da jim čas nekoliko zbledi žive rdeče in rumene tone. Spodaj se kot mreža razpredajo pokriti prehodi, nekje na višini prvega nadstropja pa vijugaste “obvoznice” obdane z dva metra visokimi in nazobčanimi zidovi, za hitrejše premikanje iz enega dela v drugi. Človek se v labirintu za nekaj časa lahko izgubi. “Ja sadik! Ajna al hurudž?” (Prijatelj! Kje je izhod?) Eden od delavcev, ki so obnavljali tlak, nas je hitro privedel do izhoda. Kaj bi človek dal, ko bi Ghadames doživel, ko je mesto prekipevalo od življenja!
Moderno mesto pa je pomenilo srečanje z libijskim nemirom. Od minaretov mošeje je prihajalo vzklikanje, počila sta dva solzilna naboja, zaspali smo ob spremljavi manifestacije, ki ni pomenila nič dobrega. Še dobro, da smo odpeljali zelo zgodaj, preden bi se nad nas zgrnil kak hudo omejevalen ukrep. Veličina puščave nas je nekoliko zgrabila, pri oazi neznanega imena pa nas je stvarnost postavila na trda tla. Prvi karavanseraj (bencinska črpalka) je bil sumljivo zaprt, bližnji pa je pravkar doživljal ropanje. Avtobus je zavozil k dizlu. Nekaj ljudi je iz “ma’atama” (restavracije) in”suka” (marketa) vleklo vreče, kartone, pohištvo in vse kar bi lahko prišlo prav. Na dvorišču je nekdo iz puške trikrat ustrelil v zrak. Opozorilo nam ali osebju v notranjosti naj se ne upira? Šofer je hladnokrvno, vendar hitro, natočil in odkuril. Sami smo postali roparji, kajti plačila ni terjal nihče. Po poti dva cestna bloka z oboroženimi policisti in vojaki. Eden od njiju se je ponašal s težkim mitraljezom na dostavnem vozilu.
Sebha in njena umetna oaza ni bila več posebno daleč. Znova nas je prevzela veličina puščave. Nekje je srce zatrepetalo, ko se je na levi odprl velik oljčni nasad.  Že velika in mlada drevesa v polni puščavi. Od kod voda? Znašel sem se v svojem oljčnem gaju v Križu. Za spominski posnetek nisem pravočasno izvlekel digitalke.
Mesto je bilo, z izjemo močno motorizirane manifestacije v podporo Polkovniku, popolnoma mirno. V nasprotju s Tripolisom ni bilo zelenih zastav in šalov.
Začela sta se dva mučna dneva. Bomo lahko šli v puščavo? “Vojno stanje v Tripolisu, zažgali so sedež vlade, lovski bombnik napadel množico in podobno.” Že smo čutili, da iz tiste moke ne bo kruha. In začela se je nagradna igra, kdo bo povedal tisto rešitev, ki bo na koncu obveljala. Francozi naj bi poslali eno letalo. Takoj za njim naj bi priletelo še drugo. Pred okrepčevalnico je na treh skupaj stisnjenih mizah nastal check-in. Menda je visok črnopolt fant predstavljal francosko ambasado. Kljub črni polti je bil 2numéro un” in stvar ga je očitno ovrednotila, kajti z bledokožci se je vedel nekoliko vzvišeno. Protikolonialistično maščevanje! Po Francozih bodo na vrsti Slovenci. “Vive la France!”. Skušam priklicati vsaj eno kitico besed za Marsejezo. Enajsterica Kranjcev bo ja zmogla pevski zbor! Sarkozyjevo letalo končno pristane. Pa to ni za 170 potnikov. Gre za občutno večji airbus. Medtem pa so nas iz čakalne liste izrinile nove in nove skupine Francozov, ki so prihajali iz puščave.  Saharski radio je napovedoval: “Takoj za tem letalom pride drugo francosko; Italijani bodo poslali svoje; pričakuje se dva turška aviona itd.” Pri bančnem okencu so tunizijski, grški in turški gastarbeiterji zamenjavali neznanske pakete libijskih bankovcev, ki so že bili na črnem seznamu razvrednotenja. Za danes bo dovolj. Gremo spat! Jutri bo konec pričakovanja. In res ga je bilo konec. Na letališki stezi sta se pojavili dve vojaški letali. Na prvem temnosivem sem z znanjem iz klasičnega liceja razbral grški “polemiki”, kar je pomenilo nekaj vojaškega. Na drugem, temnozelenim, je pisalo “aeronautica militare”. Trobojnica na transportnem C-130 je pomenila zahodne sosede. Dvomov ni bilo več. Za Italijani (bilo jih je nekaj nad 60), bodo najprej vstopili Slovenci. In tako je bilo. V zadnjem trenutku sem od mladega gadafijevca izposloval kot suvenir zelen šal. Italijansko letalo je vkrcalo vse Evropejce, ki so bivakirali v Sebhi. V treh urah in pol poleta do vojaškega oporišča Pratica di mare smo ugotovili, da so vojaki, ki odhajajo v Afganistan, heroji še preden tam morda umrejo. Sprejem pa je bil v slogu šova. Pijača, prigrizek, zdravniška pomoč, psihologi, kamere, mikrofoni. To je to!
Bruno Križman