Piše: Alina Meško
Poleg čudovite narave nas v Gruziji in Armeniji, tako kot povsod po svetu, če imamo odprte oči in srce, navdušujejo ljudje. Kako podobni so nam in kako drugačni? Kaj radi počnejo, kaj jih zabava in kaj jim je sveto?
Družina in skupne pojedine
V obeh državah je družina na prvem mestu. Pogosto skupaj živi več generacij, ne le, a tudi iz finančnih razlogov. Radi imajo velike skupne pojedine, kjer pečejo meso na žaru, miza pa je obložena z okusno zelenjavo, slastnimi hačapuriji, ki nekoliko spominjajo na pico (a so mnogo boljši), ter izvrstnimi sladicami in svežim sadjem. Hrano si delijo; tudi v restavracijah je navada, da več oseb jedi naroči skupaj. Večerje trajajo doooolgo v noč, spije se kar nekaj vina in žganih pijač. Lokalna vodnica Varhudi nam pove, da so z družino prejšnji večer za mizo sedeli do dveh zjutraj.
V Gruziji je še vedno živ običaj nazdravljanja. Praviloma najstarejši moški prevzame vlogo tamade in pred vsakim pitjem pove zdravico, domiselno, včasih duhovito, vedno pa iz srca. Alkohol številni izdelujejo doma in ga prodajajo ob cestah: vino, brendi, vodko, pa tudi različno sadje, marmelade in v sirup vložene mlade orehe, ki sodijo med najboljše sladice, kar si jih lahko zamislite. Sadje in zelenjava sta tako okusna, da smo s sopotniki v šali že izdelali poslovni načrt za uvoz v Slovenijo. Pod visokim Kavkazom pa izvemo tudi, da domačini melono posolijo. Poskusite, odlično je.
Razseljeni Armenci se poleti vračajo v »babičino hišo«
Armencev je v domovini okoli tri milijone, po svetu pa več kot osem milijonov. Razseljenci, ki so v veliki večini potomci preživelih armenskega genocida, se v domovino radi vračajo. Poletje je čas, ko po besedah lokalne vodnice Marianne prihajajo v »babičino hišo«. To je kraj, ki te spominja na otroštvo, kjer dobiš postrežene svoje najljubše jedi in kjer se počutiš doma. To je Armenija. Številni se tja pridejo poročit; to so velika slavja, ki trajajo tudi po en teden in se jih udeleži več sto ljudi. Vsi sorodniki, bližnji in daljni, se z vsega sveta pripeljejo v Armenijo, da bi skupaj praznovali novo ljubezen. Armenci za domovino skrbijo tudi finančno. Številni so v tujini zelo uspešni in podpirajo različne gradbene projekte ali financirajo izobraževanje mladih rojakov.
V cerkve in samostane le primerno oblečeni
Obe državi sta krščanski: v Armeniji prevladuje armenska apostolska cerkev, v Gruziji pa pravoslavje. Še posebej v Gruziji so glede oblačil v cerkvah strogi. Ženske morajo imeti naglavne rute in krila, moški pa odkrito glavo in hlače, ki segajo pod kolena. Zato s seboj nosimo rute; za vsak primer jih imajo tudi pred vhodi v cerkve v posebnih košarah. Ljudje so zelo verni. Vozniki avtobusov se vedno pokrižajo, ko se peljemo mimo njihovih svetih krajev. Ne brez razloga, saj so zelo dinamični vozniki, a na srečo tudi zelo izkušeni.
Sproščenost in humor
Radi se šalijo, iz samih sebe ali drug iz drugega. Znana šala pravi takole: vnuček vpraša svojega armenskega dedka: »Zakaj Armenci nismo nikoli potovali v vesolje?« Dedek odgovori: »Še dobro, da nismo, saj bi potem Gruzijci umrli od zavisti, mi pa bi umrli od veselja in vse bi dobil Azerbajdžan.« V šali se razkrivajo tudi kompleksni odnosi med sosednjimi državami tega območja. A tako Gruzijci kot Armenci so odprti in zares prijazni ljudje, ki nas iskreno sprejmejo z odprtimi rokami. Zato se tudi mi domov vračamo s polnimi srci in željo, da se še vrnemo v deželi pod Kavkazom.
