9. May, 2012   Agencija Oskar, Člani pišejo, Šrilanka  

Gremo na Šrilanko?

 

Gremo na Šrilanko?

Piše: sopotnica Marjeta

Z mislijo »Gremo na Šrilanko!« se je pričelo naše potovanje že kar nekaj časa nazaj. Od vesele misli pa smo hitro prišli do kupa dilem in vprašanj. Tudi zato, ker sva si z možem želela, da gremo na počitnice vsi skupaj, vsa naša mala družinica, saj je to čas druženja in dragocenega skupnega časa. In takšno tehtanje in razglabljanje v dvoje, pa potem vsak zase, kaj hitro odkrije mnoge strahove in vprašanja, zazeva razdvojenost med željo po potovanju in odgovornostjo oziroma neodgovornostjo »vleči« tako daleč tako majhne otroke (dve in pol in štiri in pol let).

Najprej sva se morala pomiriti pri sebi in odpraviti svoje strahove, da sva se potem lahko soočila z očitki iz najine okolice. Zbirala sva informacije in hvala potrpežljivim vodnicam, ki so vedno znova odgovarjale na včasih že malo hecna vprašanja. Hecna so sedaj, ko smo deželo že obiskali, ko pa si negotov, se ti zdi, da je tudi okoli tebe vse negotovo. Tako sva zbirala informacije in pogum.

Ocean, pesek, morjevolja pa je bila vsak dan močnejša. In kmalu je vse preraslo v eno samo veselo pričakovanje, ki sva ga delila z otrokoma in ju počasi pripravljala na pot.

Napetost se je stopnjevala do trenutka, ko smo se končno odpeljali proti letališču v Benetkah: »Ej, mami a je to že Šrilanka, ko je tako toplo tukaj?«

»Vse bo dobro« si govorim, »vse bo v redu…«

Nenehna otroška vprašanja in zanimanje za okolico in dogajanje so me počasi prisilili, da sem pustila misli in tuhtanje ob strani, postala sem aktivna sedaj, v tem trenutku. Z možem tekava vsak za enim otrokom in končno pridemo na letalo. Toliko je novega in toliko vprašanj in kar naenkrat se malčka stisneta k nama, umirita in zaspita. Ja, letalski sedeži so za takšne mucke kar udobni.

Ko nas je na letališču v Kolombu objel vroč vlažen zrak, je bil to pravi šok, težko sem se sprostila ob prvem stiku z drugačno klimo in drugačno kulturo in se prepustila dogajanju. Ko sta se otroka namestila na avtobusu in umirjeno opazovala okolico, sem vsakih pet minut spraševala, če sta dobro, če… vse dokler nisem dobila tuš, ko mi je štiriletnik rekel, da naj že neham in bom malo tiho, da gleda ven in posluša vodnico… Pogledam moža, ki se mi nasmehne, ja če bi mi to rekel on, bi ga nekam poslala, tako pa moram priznati, da ima prav. Drugačno okolje je bolj vrglo s tira mene, kot otroka.

In tako sem se počasi umirila in pričela samo opazovati pokrajino okrog sebe in poslušati razlage naše vodnice. Pričela sem verjeti, da se imamo lahko lepo in veliko doživimo, da ne bomo ovirali skupine, temveč prispevali k skupinski dinamiki. In resnično so z vsakim kilometrom naše poti počasi odpadali tudi strahovi. Pokrajina okoli nas je nudila toliko zanimivosti: neverjetna drevesa, opice ob cesti; da ni bilo časa za dolgčas. Tudi skrb za to, kaj bosta otroka jedla, se je kmalu izkazala za nepotrebno, saj je bila v vseh hotelih velika izbira, in neverjetno: »Tudi trgovine imajo!« Tako je šel »čokolino bolj z nami na izlet«, kot da ga bi resnično potrebovali, lahko bi rekli bolj zaradi mame kot otrok.

Pričelo se je naše nepozabno odkrivanje Šrilanke. Skupaj smo gledali skozi okno in se čudili zanimivim rastlinam in mlajša je kaj kmalu spoznala, da veliko govorimo o Budi in čaju, tako smo težko spregledali kakšen kip, ne da bi zavpila: »Mami, glej, Buda!« in ko se je avtobus ustavil: »Zdaj pa na čaj.« Avtobusna vožnja je bila včasih naporna, toda kmalu sta ugotovila, še posebej mlajša, da je ta čas dobro izkoristiti za spanec. Izlet na Sigirijo je bil za nas »odkrivanje džungle«, ježa na slonih je bila za oba moža prava odprava v divjino…vsi skupaj smo uživali v okušanju neverjetnih in nepoznanih sadežev, ob ostankih templjev sva z možem včasih prav presenečeno obstala ob neverjetnih otroških vprašanjih. Kmalu smo obvladali nakupovanje sadja, barantanje s trgovci in vožnjo s tuk tuki… no odganjanje trgovcev je delalo več preglavic meni kot otrokom.

Oliver in plezalke

Stik z domačini je imel zaradi otrok povsem nove razsežnosti in že tako prijazni domačini so se ob otrocih še bolj raznežili, vsi bi ju božali, se malo pogovarjali, povedali, koliko otrok imajo sami, koliko so stari… Prav zabavali smo se, ko sta se otroka tako dobro menila v slovenščini in z nasmehi.

Bolj ko smo se pomikali proti jugu, bolj sproščeno je bilo. Bližali smo se oceanu, ribičem na kolih, čolnom in valovom… Tekanje po peščeni plaži: »To je carsko!«

S pomočjo vodnice in lokalnega vodnika smo se vse bolj spletali z deželo in tudi s sopotniki.

Prijetno potovanje ni naredila samo dežela, ampak cela skupina, skupina simpatičnih, prijaznih in strpnih ljudi. Seveda je imel za oba otroka poseben pomen in čar tudi deset letni sopotnik, ki jima je služil kot vzor in včasih tudi spodbuda.

Morda z možem res nisva slišala vseh razlag, ker smo tedaj ravno opazovali opice pri igri, morda sva spregledala kakšno tempeljsko fresko, ker smo se fotografirali z domačini… Otroška spontanost in radovednost nama je pokazala marsikaj, kar sama ne bi opazila ali bi šlo mimo naju, ker ne bi posvečala pozornosti.

Ko sedaj pogledam nazaj, vidim, da je bil vsak strah odveč, le pozornost in zdrava skrb sta potrebna. Toda tega ne moreš vedeti doma, kajti šele ko se sprostiš, šele ko stopiš v stik z deželo, vidiš, da je vse ok, da otroci uživajo in niso preplašeni in zmedeni zaradi novosti in verjetno ne bodo dobili malarije, hepatitisa, stekline, eksotične bakterije… in zapreš oči in uživaš. In ko naslednjič odpreš oči, si že na letališču in na poti domov… s polno torbo spominov in ogromnim številom čudovitih fotografij.