16. jan, 2013   Agencija Oskar, Člani pišejo, Egipt  

 

Ful dobro potovanje po Egiptu in Sinaju

 
Priznam, da sem krenila na pot s kepo v želodcu, pa ne zato, ker bi imela posebne strahove – preprosto iz nelagodja, ker moram potovati z agencijo, s kopico popolnih neznancev in ker se bom morala ravnati po zakoličenem programu. Ne maram okvirjev in omejitev. Mnogo let že vneto potujem, a v ‘družinskem’ aranžmaju: eden od sinov, mož in jaz. Dobro funkcionira. Prepotovali smo dežele Majev (Mehiko, Gvatemalo, Honduras, Belize), kraljestvo Inkov (Ekvador, Peru), skoraj celotno svilno pot (Turkmenistan, Uzbekistan, Tadžikistan, Kirgizijo, Pakistan, Iran, Kitajsko), velik del severne Indije, Nepal, Butan, Maroko, Turčijo, Grčijo …  No, čas je bil za Egipt! Tokrat  z možem, sestro in svakom + agencijo Oskar!
Na srečo  smo že na letališču navezali dobre stike z Zdenkom in Vereno,  z veselim starejšim parom in seveda z ‘našo Nino’, ki nam je postala nekakšen svetilnik v megli: kamor ona, tja mi! O Nini mi je pripovedovala njena prijateljica, Lendavčanka Sara, moja nekdanja ‘mravljica’ iz osnovnošolskih klopi. Štiri leta sem ji bila razredničarka. Pa sem rekla možu: Če je Nina pol takšna kot Sara, bo OK.
Veselo na pot. Čakanje v Istanbulu je bilo grozljivka. Šest ur. Starbuckova kava po 7 evrov, pivo po 6 evrov, mnogo čikov na sicer prijetno zračni terasi za kadilce … predolgo, da bi moglo biti prijetno. V Kairu sredi noči. Komaj zatisneš oči, že zvoni telefon, da je treba skočiti izpod rjuh. Gremo, jalla, jalla! Zunaj prometni kaos, smog, umazanija, smeti, gneča, nadležni prodajalci. Bog pomagaj, saj je skoraj huje kot v Varanasiju, kjer se moraš prebijati  med svetimi kravami, bivoli, kupi nesnage, drenjajočimi se rikšami in hupajočimi kripami. A mi je bil Kairo všeč: koptska četrt, stare cerkve, Alabastrna mošeja na Citadeli, bazar Khan el Khalili, barantanje za vsako ceno, izdelava papirusa, osupljiv Egipčanski muzej, kjer me ob pogledu na Tutankamonovo posmrtno masko skoraj oblijejo solze …
Tako kot na Machu Picchuju, kjer sem od vzhičenja čisto otrpnila, skoraj omedlela.
Ljubim zgodovino. Moji domači pravijo, da obožujem kamenje; večji in starejši ko je kup kamenja, bolj me obnori! Piramide, Sfinga – super! Močno doživim  (v stilu potovanja TA Oskar) srečanje s tisočletnimi kupi kamenja, čeprav me razlaga, da so vse to kamenje pripeljali do Gize po Nilu na lesenih felukah, ne prepriča, kot ne verjamem, da so Inki za gradnjo Sachsayhuamana vlekli več  desettonske balvane na kamnitih kroglah! Mislim, da ima prav Däniken, ki trdi, da so Zemljane v sivi davnini zagotovo obiskali vesoljci. Ko bog, da so! Kdor poleti nad linijami in liki v Nazci, začne verjeti v vesoljce.
No, prav pri kupih kamenja   nas premeteni trgovci pošteno ogoljufajo: natrosijo nam neuporabne bankovce za 50 piastrov. Saj je Nina opozorila … a Egipčani so bili od nekdaj znani kot prebrisani trgovci in goljufi. No ja!
Pred odhodom vlaka proti Asuanu se spoprijateljim z Nino. Kar veliko si imava povedati. Fejst punca je, ni čudno, da sta se s Saro našli. Vozimo se pa, kot da bi bil naš cilj konec sveta: od pol enajstih zvečer do pol dveh naslednji dan. Kruto. Še dobro, da sem vajena vsega mogočega, vozila sem se tudi že 25 ur v maršrutki od Dušanbeja do Horoga, stisnjena med vonjajoča tuja telesa kot sardina – in preživela.  Na srečo je Asuan žarel v zlatem sončnem siju, Nil je tekel moder kot pred dva tisoč leti, bela jadra feluk so sijala na mirni gladini  velike reke in hotel je bil prav ljubek.  
Veliko smo videli in spoznali. Prevzel me je Izidin tempelj na otoku File in do smrti mi bo žal, ker nisem hotela vstati ob treh zjutraj, da bi šla gledat Abu Simbel. Upokojenci imamo v naši asocialni državi bolj tanke denarnice in vsa ta doplačila so me kar plašila. A treba se je znajti: od Osame sem kupila cedejko, na kateri je 95 krasnih fotk  Abu Simbela, pa se bom naslajala ob gledanju le-teh. seveda ni isto – jasno! Kot bi gledal ananas na Lidlovem reklamnem listu, namesto da bi ga jedel. No ja, vsega ne moreš imeti. Tudi na Kitajskem mi je ‘ostal’ Xian in v Turčiji Troja. Bog pomagaj.
Potem me je zdelala še kamela: strgal se je jermen na sedlu in skoraj bi bila  strmoglavila na tla, da ni Nubijec priskočil na pomoč. Potem sva jezdila v dvoje, oklepala sem se ga kot zadnje rešilne bilke. Tip pa je pognal zverino v galop in sva prigalopirala v nubijsko vas kot puščavski šejk in  ugrabljena nevesta. Res sem mu bila hvaležna – on pa kaj, prosi bakšiš! Pujs! Zelo me je razočaral. Možu vsega tega seveda nisem povedala, naj ostane skrivnost.
Luksor je bil zakon! Skoraj me je vrglo, ko nas je Nina na silvestrovo šokirala s tremi tortami za tri jubilante: Tina je imela ‘majhen’ rojstni dan, Aleksander nekoliko višji, moj 60. pa je kar častitljiv, kajne?  Pa sem ravno zato hotela izginiti iz Lendave, da ne bi vsa žlahta in gomila prijateljic hodile v hišo z dobrimi željami (in privoščljivimi, pomenljivimi pogledi). Saj ni tragedija, let nikoli nisem tajila, a vendar me je močno pogrelo v srcu. Res lepa gesta – hvala Oskar, hvala, Nina. Silvestrovali smo, da je bilo kar naporno. Najprej hud šoping na bazar-ulici, nato vožnja s kočijo po Luksorju, potem pa druženje s pivom in rdečim vinom. Ni slabo, egipčansko vino namreč. Pili smo Obelisk, ki se z našim ,doma pridelanim rdečim vinom, seveda ne more kosati, a tam na balkonu v razkošnem hotelu ob Nilu je krasno teklo po grlu. Od doma smo prinesli 4 litre domačega žganja za dezinfekcijo, tako da smo bili za silvestrovanje odlično opremljeni.  Pogrešali smo le krepak polnočni ognjemet in pokanje petard! Kako smo zavoženi!
Škoda le, da smo hotel koristili le pet ur, kajti zelo zgodaj, še preden  je ‘zajodlal’ najbližji mujezin s svojega minareta, smo že leteli v Dolino kraljev. Zjutraj je bilo še znosno, ker je bilo hladno, ko pa je začelo pripekati, so se pojavili znaki prečute noči. In v največji vročini smo se vlekli po strmini iz Doline kraljev do Hačepsutinega templja. Imela sem občutek, da bom ostala v Egiptu, na pragu slavnega templja. V sili bi me lahko kar tam položili k zadnjemu počitku …
A resno – tempelj me je očaral in zgodba o faraonki tudi. Mitologija je res nekaj prelepega. Raje imam sicer grško, ker tam bogovi niso kipci, ampak bolj človeški in so mi bliže. A Ozirisova in Izidina, pa Horova in Hatorina in Tutankamonova  zgodba so me prevzele, ravno tako kot prigode teh, ki so nam vse te skrivnosti  razkrili: Carter, Belzoni, Champolion …
Spet drvimo! Hurgada, letalo, Šarm el Šejk, Sveta Katarina! Ljubi bog, ko se znajdemo sredi trde noči v  naselju Kremenčkovih, nas vrže! A Freda, Vilme in drugih iz bande ni nikjer. Je privid ali resnica? Mrzlo je, tudi borne sobice v kolibah Kremenčkovih so jako mrzle. Najhujši pa je oster vonj po naftalinu, ki ne mine vse do jutra. Pomislim na Nino, ki je šla v svojo  hišico z belimi okni. Gotovo je vesela, da lahko preživi vsaj noč pod svojo streho, in Lumpi je gotovo ves blažen, da se je vrnila …  Večerja ob enajstih. Jemo miže, skoraj v snu. Potem pa nas spet opetnajsti nek kljukec – natakar. Prinese 4 skodelice čaja in hoče zanje po 12 funtov. Nimamo drobiža, pa mu damo 6 evrov. In naslednje jutro ga sploh ni sram moledovati, naj mu namesto evrov damo funte, ker mu kovancev v banki ne menjajo. Nalašč ga ne slišimo. Goljuf presneti.
Čaka nas puščava! Bila sem  že v Črni puščavi (Karakum) v Turkmenistanu in Rdeči (Kizilkum) v Uzbekiji, tudi v Maroku v Sahari, tako da mi puščava ni ravno v navdih, a doma sem razmišljala, da je vendar bolj smiselno izbrati kruzanje po puščavi kot sončenje v Hurgadi. Mož in sestra sta se močno strinjala z mojim izborom, čeprav nista slutila, da ju bo drago stalo. Sestra je  padla v depresijo, ker ni zmogla nadležne hoje po puščavskem pesku (doma pa vsak dan prepešači vsaj pet kilometrov), vsa poklapana se je odrekla tudi vzponu na Mojzesovo goro (to sem jaz odmislila že doma!), mož Jože pa od dveurne ježe na kameli še danes ‘na okroglo’ hodi. Jaz sem bolj sedeč tip, čeprav ni dobro, seveda ne. A odkar sem v penziji, mi je dan resnično prekratek. Toliko aktivnosti sem si nakopala na glavo, da komaj zmorem. Veliko delam na računalniku, torej mi za pešačenje preprosto ne ostane  časa.
Noč v puščavi je bila pravljična: milijoni zvezd, debela luna, ki ti ne da spati, oster veter, ki brije po licih. Domišljija dela s polno paro. Ne vem, če sem spala kaj več kot uro-dve. Narava je pravo pomirjevalo, očiščevalec duše. Uživala sem, preštevala zvezdice, iskala znana ozvezdja in sanjarila o tem, kaj vse še bo. Super. Ko smo v Turkmenistanu nočili sredi Črne puščave ob ognjenih kraterjih, je bilo drugače. Imeli smo šotore, kuharja Sergeja, ki je samo nam trem pekel šašlik in dimovko, gobezdal oslarije, potem smo obilno večerjo zalili z vodko in po tistem nisem videla nobene zvezde niti debele lune ne. S sinom sva nočila tudi v puščavi v Pamirju v Tadžikistanu – takrat v jurti, sama, samcata. Velika jurta je bila varno zavetje, v spalki si pa nekako izpostavljen naravnim silam. Ali te pomirijo ali vznemirijo! Mene so prijetno pomirile …
Pa Dahab! Rdeče morje, palme, toplo sonce. Gremo v vodo! Dva krasna dneva za počitek. Hotelske koče, bolje rečeno ‘kurniki’, so tako tesne, da mora eden sedeti na stopnicah, drugi pa lahko na postelji. Nimava nobenega stola. Enega naslednje jutro ukradeva iz prireditvenega šotora v bližini. Toliko, da lahko sedem, odprem računalnik in zapišem dogodke minulega dne. A morje je pravi balzam za telo, dobra hrana, šumenje toplega vetra pa najboljša sladica po kosilu … res prijetno.
Škoda, da se vračamo. Prehitro je minilo. Spoznaš ljudi, izmenjaš izkušnje, zdi se, da si bogatejši. Saj si, v mnogo pogledih. Z nekaterimi sopotniki bom gotovo ohranila stike, z Nino sem zmenjena, da mi bo pregledala potopisne zapise, ki jih nameravam objaviti v popotniških revijah in časopisih, Zdenko in Verena nas bosta kmalu obiskala v Lendavi …
Tako. Bilo je res ful dobro potovanje po Egiptu in Sinaju.
FOTO IN TEXT: OLGA PAUŠIČ