19. jun, 2020   Agencija Oskar, Irska, Vodniki  

 

Finnov Velikanov nasip

Piše: vodnica Alja Mravljak

Obstajajo tri različne zgodbe. O istih kamnih.
Prva je realistična, druga je Škotska in tretja, hja tretja je najlepša.

Ta je najlepša in tako razširjena, da mnogi verjamejo da je to realistična zgodba o Velikanovem nasipu:

Irska je otok. In vsak otok, ki je kaj dal nase, je vedno imel tudi velikane. Na Irskem jih je bilo več, a najbolj ambiciozen (in malo tudi ošaben) je bil Finn McCull. Zase je od malega (ko je bil še majhen velikan) menil, da je največji med velikani na celem svetu.

Ko je odrasel, se je poročil z velikanko, modro Irko. In živela sta srečno življenje v vsakdanjem spoštovanju drug drugega. Živela sta na severnem delu otoka, blizu obale, s pogledom na Severno Atlantsko morje. Ko je tako Finn McCull lepega dne hodil po nabrežju z lahkotnimi koraki in bil zelo dobre volje, kar Irci po navadi so, je v daljavi, na drugem bregu videl postavo. Ker imajo velikani tudi velike oči, je lahko jasno razločil (čeprav več kot 30 km daleč) rdečelasega in rdečebradega, v krilo oblečenega možakarja. Dlje, ko ga je opazoval, bolj očitno je bilo, da mu kaže osle in se mu posmehuje čez ožino iz otoka Islay (tega imena Finn ni poznal).
Znerviran je tistega dne odšel domov.
Irci so zelo ponosni, zato mu dogodek ni dal miru in naslednji dan se je vrnil na isto obalo in z jezo, ki se je dvigala v njem, pogledal na drugo stran morja. In spet je bil tam isti tip, oblečen v krilo (kateri moški pa dandanes sploh nosi krilo?! si je mislil) in tokrat še bolj predrzen! In jeza je naraščala in se dvigovala in obljubljala, da bo prestopila Finnove bregove, ko se je v momentu odločil. Odšel je domov, povedal ženi o dogodkih in začel z delom.

Iz bližnje in daljne okolice je Finn nosil velike skale in jih metal v morje en dan, dva dni, tretji dan je odlomil tako velik del Irske in ga zalučal v morje, da ga je njegov tsunami zmočil skoraj do palca na nogi! Mesto od koder je vzel skalo, je zalila voda in danes to vodo Irci imenujejo Lough Neagh in je največje irsko jezero, nedaleč od Belfasta. Finn je delal naprej, se potil in gojil svojo zamero.

Ko je bil most postavljen, no pravzaprav je bil nasip, je prespal še zadnjo noč doma, navsezgodaj pa se je med jutranjimi irskimi meglicami in z vročo jezo podal k nasprotniku. Po treh pošteno velikanskih korakih, je dosegel obalo otoka Islay. Tam ga je čakal strmi klif, ki ga je Finn z lahkoto skoraj preskočil, tako vitalen in velik je bil. Ko pa je prišel do vrha, je njegov razgled zameglila ogromna moška postava, s hrbtom obrnjena proti Finnu. Počasi je, z velikim očmi od presenečenja in groze, Finnov pogled potoval od tal, po (zelo) kosmatih nogah, do spodnjega roba volnenega krila, navzgor po krilu, ter čez široka pleča do rdečih las. Naprej si več ni upal gledati, saj se je zavedel, da je možakar ogromen in veliko večji od njega samega. Na petah se je bliskovito obrnil, kot bi plesal irski ples (ki so ga tudi velikani na Irskem zelo radi plesali na križišču med vasmi, ob nedeljah) in zdirjal po nasipu nazaj domov.

Tako se je bal, da je bil doma v samo dveh skokih.

Takoj za tem, se je obrnil Brendan v krilu. Zdelo se mu je, da je slišal neko čudno topotanje. Na nasipu je videl moškega, ki ga je gledal zadnje dneve, kako stopa po kamenju. Brendan se ni rad obotavljal, najraje je reči reševal takoj ko so se zgodile in v istem hipu se je odpravil proti Irski.

Irska velikanov nasip 1024x682 - Finnov Velikanov nasip

Finn je medtem že dosegel domačo obalo in v paniki vdrl v domačo hišo, za seboj zaloputnil vrata, jih trikrat zaklenil, da je ključavnica skoraj popustila od ihte in zasopel razložil ženi o dogodku. Nič ni uspel razmišljati, bil je popolnoma iz sebe, ko je zaslišal korake, ki so stresali Irsko v njene temelje. Brezglavo je hodil med kuhinjo in vrati, pa nazaj med vrati in kuhinjo. Pa je njegova irska žena rekla: “Pomiri se, Finn in me ubogaj”. In Finn je naredil kot je predlagala.

Brandon je medtem dosegel breg, ki ga je od malega opazoval z druge strani morja. Nič se mu ni mudilo, ker je bil petek in ob petkih velikani nimajo dela, pa tudi nežno je deževalo in zato se res ni imelo smisla naprezati. Brez težav je našel Finnovo hišo. Brendonovi udarci so zadoneli na vratih, da jih je skoraj vrglo s tečajev. Finnovi so bili pripravljeni. Žena je popravila svoj ogromni predpasnik (ker velikanke ne morejo uporabljati navadnih človeških predpasnikov, bi se vse umazale pri kuhinjskih opravilih), popravila družinsko sliko na steni kjer so bili prikazani vsi skupaj s Finnom in njunim novorojenim sinom, ter prijazno odprla vrata. Brendon je bil presenečen, ko je zagledal žensko. Doma, v višavju, jih je videval zelo redko. Pravzaprav nikogar ni videval pogosto, Višavje je bilo precej prazno. Popravil si je plisirano krilo (doma so mu rekli kilt) in vstopil v hišo. Pravzaprav se je moral kar precej skloniti, da je lahko vstopil. Nekateri še vse do danes trdijo, da se je pravzaprav Brendon moral splaziti po vseh štirih, da je lahko vstopil v Finnovo hišo. Kakorkoli, kot veleva bonton med velikani, ga je Finnova žena posedla za mizo, ter mu pripravila čaj. Velikani na obeh straneh morja imajo najrajši temni čaj z mlekom in veliko sladkorja. Potem je beseda dala besedo. Najprej o družini, pa o vremenu, pa o politiki, pa … in potem se je, po skoraj eni uri Brendon, končno spomnil po kaj je prišel. Zarohnel je in zahteval naj žena pokliče nesramneža, ki je zgradil nasip in si je drznil stopiti na njegov otok.

Irka je to pričakovala. Zelo vljudno in prisrčno, da mu je seglo vse do srca (kot to Irci znajo), je opravičila moža z besedami: “Žal mi je, gospod Brendan, mojega moža trenutno ni doma, lahko pa spoznate njegovega sina”. V tem je odgrnila zaveso v sobi, za katero je bila otroška posteljica v kateri je ležal (z dudo v ustih in otroško kapico na glavi, ter nogami skoraj do tal) nihče drug, kot Finn McCull. Brendan se je malce zmedel … pogledal je otroka in družinsko sliko na steni, pa spet otroka in sliko. Njegovi ogromni možgani so potrebovali nekaj minut, da je informacija z ene strani pripotovala na drugo stran možganov. In ko se je to zgodilo, se je zelo ustrašil. Tako je razmislil Brendan: “Če je že otrok tako velik, kakšen je potem šele oče!”. Z mislijo, ki je šele dobro vstopala v njegovo desno polovico možganov (velikanski možgani imajo polovici možganov zamenjanih), se je v naraščajoči paniki obrnil in skoraj porušil hišo, ko je svoje ogromno škotsko telo na silo spravil na plano in energično pobegnil po nasipu domov. Med potjo je z nogo zbrcal naokoli v morje vse skale za sabo.

Tako je bilo.
Škotski Brendon je bil doma in na varnem.
Irski Finn je vesel izpljunil dudo in objel svojo ženo.
In Irska in Škotska sta ostali nepovezani, tako kot je bilo že vse od začetka velikan(ov)ske zgodovine.
… Na vsakem koncu, pa je ostal del nasipa.
Na Irskem mu rečemo Velikanov nasip, na Škotskem pa Fingalova jama …

Mnogi se s to zgodbo ne strinjajo.
Seveda imajo Škoti svojo pripoved o obeh velikanih, in znanstveniki geologi spet drugo.
A o tem več v živo, ko bomo potovali tam naokoli.

Irska Giants Causeway 66490009 1024x1024 - Finnov Velikanov nasip