18. jan, 2012   Agencija Oskar, Egipt, Vodniki  

 

Farag Saleh

 
Z beduinskim vodnikom po sinajski puščavi, Faragom Salehom, sva se spoznala pred štirimi leti v majhni, utesnjeni pisarni beduinskega kampa na Sveti Katarini. Takrat sva oba prvič skupaj vodila našo skupino po čudoviti sinajski pokrajini in sva se želela še pred skupnim potepanjem spoznati in se dogovoriti glede programa potovanja.
Ko sem vstopila v pisarno, je za mizo sedel beduin, oblečen v belo galabejo in beduinsko zimsko ogrinjalo. Na glavi je imel lično zavezano zeleno ruto. Zatopljen je bil v pisanje na neke že na pol pomečkane papirje. Na mizi pred njim se je v kozarčku kadil vroč čaj, ki se je mešal z dimom njegove cigarete. Ob mojem prihodu je dvignil glavo in popolnoma resen, strog obraz me je vprašujoče pogledal. Pojasnila sem mu kdo sem in da iščem vodnika s katerim naj bi šli naslednji dan za dva dni s skupino raziskovat deželo peska.
”Da Nina, jaz sem Farag. Prosim sedi. Bi mogoče popila kozarček čaja,” me je vprašal  z mirnim glasom in s še vedno enakim izrazom na obrazu. Pritrdilno sem mu odgovorila in se tiho usedla na stol, saj je njegova stroga prisotnost v meni vzbudila kar nekako čudno plah občutek.
Med dogovarjanjem in usklajevanjem programa so mi misli nenehno uhajale na naslednji dan in na to, kako bom speljala ta kratek obisk Oskarjeve skupine v sinajski puščavi s tako resnim in togim vodnikom.
Naslednje jutro so se pred hotel pripeljali džipi. Iz enega izmed vozil je izstopil tudi beduin v jeansu in srajci, z ruto na glavi in sončnimi očali. Pristopil je do mene in me vprašal, če smo pripravljeni. Jaz ga malo zmedeno gledam, nato pa ugotovim, da je to moj vodnik. V ”zahodnjaški” obleki ga sprva sploh nisem prepoznala, a njegov miren dostojanstven glas me je spomnil na najino srečanje večer prej. Znova sem začela premlevati , kako se bo vse skupaj izšlo. Tako pustega vodnika pa še nisem srečala, sem si mislila. A v tistem trenutku za seboj zaslišim smeh potnikov in veselo razpravljanje v angleškem jeziku glede povezovanja rut na glavah. Še pred nekaj sekundami ”puščoba od vodnika” je zdaj kot živahen dečko potnikom okoli glav zavezoval rute, se z njimi hecal in fotografiral. No, mogoče pa bo vendarle šlo, sem si dejala po tihem in se zbasala v džip.
Med vožnjo sva se z Faragom začela pogovarjati in v zdaj že malo bolj sproščenem tonu mu pojasnim, da mi deluje zelo strogo in resno. Začudeno me je pogledal, bil nekaj trenutkov tiho in dejal: ”vem, da dostikrat delujem strogo. Ampak kot šejk našega beduinskega plemena moram delovati dostojno.”
Široko sem odprla oči in ga še enkrat vprašala, če sem ga prav razumela, da je šejk plemena Gebeliya. ”Da, prav si me razumela,” mi je znova s tisto mirnostjo odgovoril Farag.
Cel dan sem razmišljala o njegovih besedah, zvečer pa sem le zbrala toliko poguma, da sem znova odprla to temo. Farag  me je pogledal in me z nasmeškom na ustih vprašal: ”Res misliš, da bi bil zdaj tu z vami kot vodnik, če bi bil šejk?” Potrepljal me je po ramenih in mi dejal, da je bila to le njegova potegavščina ter da je strašansko užival ob pogledu na moje začudenje.
Tisti večer sva še dolgo sedela ob ognju, pila čaj in imela neskončno dolge pogovore. In tako je bilo vsakokrat, ko sva delala skupaj. Postala sva tesna prijatelja. Sčasoma me je predstavil njegovi družini in vsi skupaj smo se začeli družiti tudi v zasebnem življenju. Z njegovo ženo in sinkom smo se dostikrat odpravili na kampiranje v puščavo ali hribe, in njegova hiša je postala moj drugi dom.
Vedno pa sva oba uživala ob potegavščinah najinih potnikov, ko sva jim dejala, da je Farag v bistvu šejk beduinskega plemena, a da pa vendarle opravlja službo vodnika. Včasih sva šla v potegavščinah celo tako daleč, da sva potnike prepričala za kakšen dan ali dva, da sem jaz njegova druga žena in da vsi skupaj, s prvo ženo vred, živimo v isti hiši. Nekoč je neka skupina res srečala njegovo ženo. In prvo vprašanje potnikov, ki so ga namenili njej je bilo, ali sem jaz res Faragova druga žena. Fatma je vedela za vse skupaj in odgovorila da je temu res tako. A še preden smo se s potniki razšli, smo jim povedali, da je bil vse skupaj samo hec. Bilo je polno smeha na ta račun in na koncu nam ni preostalo drugega, kot da smo se Farag, Fatma, njun sinko in jaz postavili pred fotoaparate naših potnikov. Potegavščina jim je bila tako všeč, da so z njo nadaljevali še doma, ko so svojim prijateljem kazali spomine s potepanja po Egiptu in Sinaju.
Nina Mavrič
Farag, tole je napisano v tvoj spomin. Pogrešamo te.
Počivaj v miru.
Nina Mavrič