15. julij, 2009   Člani pišejo, Egipt  

Egipt – Falafel

 

Egipt – Falafel

Bil je eden lahkotnih dni, bili smo nekje na sredini našega potovanja po Egiptu. Zjutraj smo vstali in se odpravili na odličen zajtrk  – omleta z zelenjavo, kanček pikantna! Ta dan nas je čakal le Horov tempelj v Edfu-ju, ki nam je zaradi dobre ohranjenosti oslikal podobo pravega faraonskega templja. Ostali del popoldneva pa naj bi se razvajali na tržnici južne egipčanske prestolnice, Asuana, ki že izdaja bližino prave Afrike.

Sonček v Edfuju nas je prijetno ogrel, poslovili smo se od kamnite slike nilskega konja, za katerim se je skrival strašni bog kaosa, Set. Prav ta se je spopadel s svojim nečakom Horom v boju na čolnih. Vožnja z avtobusom in tukajšnji sprehod pa sta že zopet predramila nekaj naših želodčkov. Naš lokalni vodnik Ali mi je omenil odlično mesto za falafel, ocvrte krokete iz čičerike, egipčanski vegi-burger! Z veseljem sem povabila še svoje goste, na povabilo pa se je odzval le g. Tot. Čez nekaj minut je za nami pritekla še mala Nut in nazadnje še presenetljivo, ga. Hačepsut. Med kočijami na vhodu templja smo slalomsko obvozili konjske fige in se odpravili za bližnji vogal. Ko sem videla čemu se približujemo, sem se nasmejala, ampak samo od znotraj. Od svojim gostov nisem niti najmanj pričakovala, da bodo zagriznili v ta slavni falafel. Tako ‘lepa’ je bila namreč ta kuhinja. Stala je na prostem, zaradi zaveterja so okoli ‘šporgeta’ natolkli dve provizori steni. Niti kančka čistoče ni bilo videti.. Zraven je stala čajnica, kjer so stari Egipčani mirno puhali svoje vodne pipe.. bubbly bubbly.. se je slišalo..

Posedli smo se, Ali nas je vprašal kaj bomo pili Tišina. Sama sem naročila čaj. Čez nekaj sekund je sin lastnika na mizo prinesel lepinje. Kar tako, brez krožnika jih je položil na umazano mizo, ki jo je krasil star in raztrgan plastični prt. Nešteto muh se je zakadilo na kruh in v nas. Zubaba – je povedal naš Ali, je muha po arabsko. Nut se je namrščila, da ona tu ne bo niti pila, niti jedla. ‘Fujjj, zubabe!’ Ga. Hačepsut je bila tiho. G Toto je dejal da si ne upa poskusiti nič. Aliju so že prinesli fižol in pričel je jesti. Tudi moj čaj je že prišel. Z veseljem sem ga srknila, pa čeprav z najbolj umazanega kozarca, kar sem jih kdaj videla. Prinesli so nam še dve stvari, tokrat v krožniku! Male in zelene ocvrte kroglice, falafle in pečene jajčevce, mnjami. Z Alijem sva zagrabila vsak svoje in se eden drugemu zadovoljno nasmehnila. Povabila sem še ostale. Nihče ni želel. Čez nekaj časa pravi ga Hačepsut: ‘da če jem jaz, bo pa tudi ona’. Kot da bi dejala da gre z mano v  ‘boj’, ne da bi vedela  kaj jo čaka. Nasmehnila sem se in ona tudi. Poskusila je falafel in ga pohvalila. Še zdaj se spomnim zadovoljstva in presenečenja v njenih očeh. Zdaj globoko pobulji naša mala Nut. Seveda kmalu poskusi in začudeno reče, da to je pa dobro! Kmalu smo se že vsi hecali, da jemo ‘falafel with zubaba’ (falafel z muhami). In pojedli smo vse do konca, tudi tisti zadnji kruhek, ki je podpiral vse ostale, da niso prišli v stik s to posebno mizo! Odšli smo zadovoljni in presenečeni, predvsem, ker smo nekateri ta dan presegli nas same.

Drugi dan smo se pohvalili, da smo še vedno čili in zdravi, brez prebavnih težav. Tudi meni je odleglo. Naše zgodbe pa ni krasil le lep spomin. Naša Nut mi je še celoten preostanek potovanja kradla mikrofon in vanj kričala zuuubaba! Alija je vse skupaj nadvse zabavalo, tudi nas ostale, seveda!

Prelepa iskrica z mojega prvega pravega vodenja po Egiptu. Prvega pa, pravijo, ne pozabiš nikoli! 😉

Maja Čebašek – Izida