07. maj, 2019   Agencija Oskar, Argentina, Čile, Vodniki   ,

 

Ena živalska

Piše: vodnik Blaž Dominik

Ko sem se nazadnje vrnil s potovanja po Čilu in Argentini sem napisal tri članke o ptičjem življu v tistem delu sveta, tokrat pa so na vrsti druge živali (pa tudi za ornitologe se bo še našlo kaj 😊).

Južna Amerika kipi od najrazličnejših oblik življenja, v drevesnih krošnjah, morju in na kopnem je brez prehudega naprezanja moč videti marsikatero žival. Že med sprehajanjem po Buenos Airesu so se na nas iz palm drle papige, ki jih je zmotila naša bližina. Nedaleč od hotela je še naravni rezervat, ki smo ga tokrat ogledali le od daleč – potovanje se je šele začelo, ni treba, da vidimo vse takoj, veliko časa je še pred nami.

Tretji dan smo se zbudili res zgodaj – prevoz do letališča je prišel po nas že ob petih zjutraj – ko si na takem potovanju, je potrebno izkoristiti vsako minuto, še posebej, ko se odpravljaš na Ognjeno zemljo. Program je bil znan, tja pridemo okoli poldneva in se odpravimo v Narodni park Tierra del fuego. Morda ste kdaj slišali za izrek – življenje je tisto, kar se zgodi, ko ti delaš načrte … No, in ravno tako je bilo, naš let v Ushuaio je bil prestavljen za 8 ur, tako da smo tja prišli šele zvečer in z našim raziskovanjem skrajnega juga Amerike ni bilo nič.

Naslednji dan pa dež. V programu smo imeli tjulnje in pingvine. Če smo si tjulnje (in kormorane) ogledovali s katamarana, je bilo za pingvine treba na kopno. Na dež in veter. Mi smo morda res izgledali kot kup nesreče, mokri in blatni, a pingvini (kot že tjulnji pred njimi) so v dežju, mrazu in vetru uživali. Zebe jih tako ali tako ne, mokrote niti ne občutijo, hlad pa imajo mnogo raje kot toploto. Ko smo že rahlo obupavali nad situacijo, se je pričela predstava. Edini kraljevi pingvin v koloniji se je sprehodil do nas, se pozibaval levo desno, razgibaval, zehal in mahal s krili. In v hipu smo pozabili da nas zebe, da smo mokri, blatni ter da nam bo dež morda uničil fotoaparate. Stali smo tam in uživali! Da pa bi bila mera polna se je kraljevi pingvin dvakrat priklonil, obrnil in odšel nazaj. Kot bi ga začutil, da smo si danes zaslužili nekaj posebnega, da nam dvigne moralo!

Malce tihožitja iz ognjene zemlje

MALCE TIHOŽITJA IZ OGNJENE ZEMLJE

Preden smo prišli na pingvinji otok, nam je lokalni vodič zabičal, naj se pingvinom ne približamo na manj kot tri metre, naj pazimo na njihova podzemna gnezda in na njih. Mi bi se jih že izogibali, če se nam ne bi motali pod nogami. Kakšni trije metri neki, nekaj centimetrov mimo njih smo hodili. Vse okoli so bili! Dež gor ali dol, pingvini so zakon!

MALO MEDVRSTNEGA PREREKANJA

MALO MEDVRSTNEGA PREREKANJA

Naslednji dan smo s pomočjo partnerske agencije uspeli malce spremeniti program in obiskati narodni park Tierra del Fuego, čeprav bi morali imeti jutranji let v osrčje Argentine. Dan je bil čudovit, park prav tako in, ko smo se sprehajali ob obali Beaglovega kanala sem prvič zagledal plavuti – nekaj deset metrov od obale so se pojavili delfini. Videli smo le hrbtne plavuti, ampak bilo je dovolj, da smo pozabili včerajšnji dež in predvčerajšnje celodnevno ždenje na letališču. Ko so se poslovili delfini, smo šli naprej tudi mi. Sam sem hodil v ozadju, vse dokler ni do mene pritekel lokalni vodič, naj pohitim naprej, ker so našli velike detle. Samo kakšnih 10 metrov stran od nas sta bila 2 rdečeglava samca in kup samic! Niso se dali motiti in so tolkli po drevesih, čeprav smo se mi premikali vedno bližje in se vrteli okoli njih za boljše slike. Kar neverjetno je bilo vse skupaj, pri nas ptiči pobegnejo takoj, ko narediš nekaj korakov proti njim, te pa se nas niti malo niso ustrašili. Do sedaj sem vedno videl le naluknjana drevesa, tokrat pa prvič še krivce za to!

Počasi smo se začeli vračati proti našem minibusu, ko sem v daljavi, v morju opazil, da se ribe mečejo ven. Takoj smo to ribjo aktivnost povezali z delfini »Delfini jih lovijo, one pa bežijo« smo rekli, in kmalu so se lovu priključili še albatrosi. Oni s površine, delfini pa so iz globine udrihali po ribah. A smo se motili. Kar smo sprva mislili, da so bile plavuti delfinov, so bili PINGVINI! Magelanovi pingvini, tisti, ki smo jih prejšnji dan občudovali (in jih poskušali ne pohodit), so sedaj prišli skoraj do obale in se nam še enkrat pokazali. »Blaž, če sedaj zrihtaš, da skoči ven še en kit, gremo lahko potem samo še nazaj domov, ker bolje od tega ne gre več« je rekel Andrej. Morda naslednjič Andrej. Prav neverjetno pa se mi je zdelo naključje àprvič odkar hodim tja, sem v narodnem parku videl delfine, loveče pingvine in velike detle. Celo za našega argentinskega vodiča je bila to zelo velika redkost. In vsega tega ne bi doživeli, če dva dni nazaj naš let ne bi imel osmih ur zamude! Skrivnostna so pota Gospodova.

V naslednjih dneh se razen dveh karakar, ki sta nas zasledovali, ni zgodilo v živalskem smislu nič posebnega, smo pa v Calafatu obiskali laguno Nimez, rezervat z več deset vrstami ptic (ja, saj vem, da sem rekel, da se bomo tokrat bolj posvetili favni brez kril, ampak tako pač je tam). Tam je bilo rekordno število plamencev (te smo tako ali tako srečevali čez celotno Patagonijo)

PLAMENEC MED HOJO PO VODI

PLAMENEC MED HOJO PO VODI

 

IN ŠE DVA MED PRELETOM

IN ŠE DVA MED PRELETOM

 

Prišel pa je čas, ko smo se z dvema avtoma odpeljali proti Čilu. Zaradi prestavljanja letov so bili naši prejšnji transferji v glavnem nočni, tako da smo videli le nekaj zajčkov, ki so tekli pred nami in sedaj je prišel čas za fotografiranje gvanakov. Naročilo je prišlo kar iz našega avta – »Blaž, ko vidiš kakšnega gvanaka ustavi!« In sem ustavil. Klara je zadaj tako hitro skočila ven iz avta na cesto, da sem se ustrašil, da jo bo kdo povozil. Stekla je proti gvanakom, da so se ti ustrašili in zbežali. Pa še nekajkrat smo se ustavili, čeprav sem skupini povedal, da bomo v Čilu skoraj hodili po njih, toliko jih bo. Pa ni zaleglo, prvega ne pozabiš nikoli, tako da smo naredili še nekaj fotopavz.

METODU ŠE AVTA NI BILO TREBA ZAPUSTITI ZA FOTOGRAFIRANJE

METODU ŠE AVTA NI BILO TREBA ZAPUSTITI ZA FOTOGRAFIRANJE

 

In res, bližje smo bili Čilu, več jih je bilo. Ne le gvanakov, tudi nanduji so se pojavili. In znova smo se ustavljali. Dokler ni skupina počasi rekla »Veš kaj Blaž, sedaj pa jih imamo že dovolj, ne rabiš več ustavljat.« Ob poti pa seveda še naprej veliko zajcev ter ovc in konjev. Ob večerji smo se pogovarjali, katere živali vse smo že videli, koliko sreče smo že imeli na tej poti in da nam za popolno zbirko manjka puma. Vodič nam je pokazal posnetek pume, ki se je sprehajala med našimi šotori nekaj tednov nazaj (»Gato grande, gato grande!!« je rekla Brazilka iz tiste skupine), tako da upanje je bilo! Sredi noči sem se zbudil, ker je prišel čas za izpraznit mehur. Skobacal sem se ven iz šotora, se stresel zaradi mraza in preklel večerne pogovore-»kaj mi je bilo treba sedaj v trdi temi imeti pumo v glavi«. Hotel sem hitro odpraviti in se čim prej vrniti nazaj na varno. In toplo! Postavil sem se k prvem grmu, začel, ko iz grma steče nekaj na štirih nogah! Ne vem kdo se je takrat bolj ustrašil, jaz ali lisica. Meni je srce skočilo v spuščene hlače, lisici pa verjetno tudi ni bilo nič jasno. Saj na južni polobli ni medvedov?! Klinčeve pume, sem še enkrat zaklel!

GVANAKI IN V OZADJU TORRES DEL PAINE

GVANAKI IN V OZADJU TORRES DEL PAINE

Naslednje jutro je bilo nebo rdeče, zrak pa mrzel. Kmalu pa se je s hriba slišalo pokanje biča. Hitro smo pripravili fotoaparate (spomnil sem se, da je nazadnje temu zvoku sledil galop večje skupine konjev, ki so se spustili s hriba dol). In tudi tokrat je bilo tako. Videli pa smo, da je en izmed gavčev gavčinja. Dokler se nam ni približala in smo ugotovili, da je gavčinja kar lepo gavčo 😊! Potem smo se odpravili raziskovat narodni park Torres del Paine. Kar se živali tiče, klasika, gvanaki, nanduji, kondorji, pridružil se je pa še orel in mali ptič, ki mu tam pravijo loica. Pa seveda nekaj Magelanovih gosi in karakara, ki je prišla prosjačit za del naših sendvičev.

DEL SKUPINE, KI SE JE SPUSTILA DOL

DEL SKUPINE, KI SE JE SPUSTILA DOL

Počasi smo zaključevali z ogledom in avte smo obrnili nazaj proti kampu. Vozili smo po makadamski cesti, ko se začne zadaj Peter na ves glas dreti »PUMA, PUMA, PUMA JE!!!!« Ustavim avto, stečemo ven, se zaderemo ostalim v drugem avtu – PUMA JE TAM! In se začnemo približevati. Nekaj trenutkov je bila tam, potem pa se je ležerno odpravila v grmovje. In mi za njo. V življenju še nisem hodil po gošči v iskanju pume. Po glavi se mi je motalo »a je tole res dobra ideja?!« Oskar+ gor ali dol, mi hodimo po grmovju in iščemo divjo pumo!! V mlajših letih sem podobno delal na Kamčatki, le da takrat z medvedom, tole je bilo pa nekaj drugega. Razmišljal sem ali bi raje videl, da jo najdemo ali pa, da nam ostane skrita. In se nagibal k tejle slednji verziji. In tako je tudi bilo. Peter nam je potem povedal, da je mačka mirno sedela nekaj metrov stran od ceste in da kar ni mogel verjeti, da se to res dogaja in je zato trajalo nekaj časa, preden nam je povedal kaj se dogaja. Pa smo naredili kljukico še ob pumi! Res neverjetna zbirka! Še posebej, če se spomnimo še lososov. Lososov?! Lososov! Ko smo se vozili ob ledeniški reki Grey, nam je povedal vodnik, da se sedaj res veliki lososi vračajo nazaj z morja, da bi se drstili. Sprva smo videli le enega, kake 3 metre od obale. Res velikan, okoli enega metra. Na naslednji pavzi pa jih je bilo polno. Še lososi, kdo bi si mislil? Jaz že ne 😊! No, pri vseh teh velikih ribah tako blizu, pa je iz mene udarila žival 😊. Kakšnih 10 let sem član ribiške družine Barje in ta priložnost je bila predobra, da bi jo izpustil. Sezul sem čevlje in nogavice, slekel hlače in se odpravil v res mrzlo vodo. Vedel sem, da se med svojo selitvijo lososi popolnoma izčrpajo in, da bi lahko kakšnega ujel na roke. Brodil sem po tisti ledenici, ostali so se smejali, lososi pa verjetno malo čudili – saj tu ni medvedov, a ne? No, prišli smo kakšen teden prehitro, te ribe so imele še malo preveč energije, tako da sem ostal praznih rok. In zmrznjenih nog.

Neverjetno kaj vse se nam je posrečilo videti na naši poti. Kajti napisati vse kar smo videli bi bilo nemogoče. Toliko izjemnih pogledov in seveda živali, je potrebno iti kar tja in si ogledati v živo. Naslednjič bi se pa spodobilo, da bi še kakšno orko dodali zbirki 😊!

TOKRAT NAMESTO SLIKE LOSOSA DOBITE MENE :)

TOKRAT NAMESTO SLIKE LOSOSA DOBITE MENE 🙂

Naslednjič pa morda rečemo kakšno o bolj okusnih živalih Argentine – o neverjetnih govejih zrezkih, o asadu, fenomenalni pečeni ovčki ter velikanski morski rakovici, ki je tradicionalna jed Ushuaie. Saj so tudi to živali, mar ne 😊?

ŠE VODIČU NI USPELO SLEDITI LASTNIM NAVODILOM.

ŠE VODIČU NI USPELO SLEDITI LASTNIM NAVODILOM.

 

TRI METRE STRAN JE REKEL

TRI METRE STRAN JE REKEL

 

ANDREJ MED FOTOGRAFIRANJEM

ANDREJ MED FOTOGRAFIRANJEM

 

LOICA COMUN

LOICA COMUN

 

LOICA COMUN

LOICA COMUN

 

NESPORNA ZVEZDA DNEVA

NESPORNA ZVEZDA DNEVA

 

NESPORNA ZVEZDA DNEVA

NESPORNA ZVEZDA DNEVA

 

TROJČEK

TROJČEK

 

SAMEC VELIKEGA DETLA

SAMEC VELIKEGA DETLA

 

ALBATROSI IN PINGVINI MED RIBOLOVOM

ALBATROSI IN PINGVINI MED RIBOLOVOM

 

MALO AKCIJE NA PLAŽI

MALO AKCIJE NA PLAŽI

 

GVANAKI IN NANDUJI

GVANAKI IN NANDUJI

 

BELOPRSI OREL, KI MU JE BILO POPOLNOMA VSEENO, DA SMO TAM. RES NEVERJETNO, KAKO SO TAMKAJŠNJE ŽIVALI VAJENE LJUDI

BELOPRSI OREL, KI MU JE BILO POPOLNOMA VSEENO, DA SMO TAM. RES NEVERJETNO, KAKO SO TAMKAJŠNJE ŽIVALI VAJENE LJUDI

 

ŠE EN ČILENSKI GVANAKŠE EN ČILENSKI GVANAK

ŠE EN ČILENSKI GVANAK

 

ZA KONEC ENA IZ "KO BI VSAJ" OZ "KAJ PA ČE"ZBIRKE - KO BI VSAJ BILA TALE OSTRA.

ZA KONEC ENA IZ “KO BI VSAJ” OZ “KAJ PA ČE”ZBIRKE – KO BI VSAJ BILA TALE OSTRA.

 

ŠE ENA IZ PREJ OMENJENE ZBIRKE  - KAJ PA ČE TUKAJ NE BI ORLU GLAVE ODREZAL, KAKA FOTKA BI TO BILA …

ŠE ENA IZ PREJ OMENJENE ZBIRKE  – KAJ PA ČE TUKAJ NE BI ORLU GLAVE ODREZAL, KAKA FOTKA BI TO BILA …

 

IN ŠE ANDREJEVA IZ ZBIRKE "KO BI VSAJ" - KO BI BILA VSAJ PUMA TAM V SREDINI BLIŽJE (FOTO Andrej Marušič)

IN ŠE ANDREJEVA IZ ZBIRKE “KO BI VSAJ” – KO BI BILA VSAJ PUMA TAM V SREDINI BLIŽJE (FOTO Andrej Marušič)