18. marec, 2013   Agencija Oskar, Madeira, Portugalska, Vodniki  

Dovoljenje za sen

 

Dovoljenje za sen

 
Naš hotel stoji ob morju – ob modrem zalivu v katerem se valovi ravno prav lomijo, da te zazibljejo v zgodnji spanec. In temu tukaj se šele reče Spanec. Kot da bi telo šele na Madeiri dobilo dovoljenje za sen, zeleno luč za popolno sprostitev in tu mnogi hodimo spat tudi ob osmih. A tako kot te je zaliv zazibal v sen te tudi pripelje nazaj – nežno te poboža šum atlantske pene, ki se ustvarja pod tvojim oknom in medtem, ko čakam na jutranjo zarjo si lahko privoščim še poležati in uživati v nežni simfoniji morskega orkestra. Mmmm ni ga čez madeirski spanec!
Po slastnem zajtrku v katerega obvezno vključim gore otoške eksotike z njihove pisane sadne tržnice, se odločim da je čas za v hribe. Ko pogledam proti najvišji trojici jih vidim zavite v meglo a skrb je odveč, saj po njej so le-ti znani.
V hribe grem lahko danes kar z avtom, čemur se gre mogoče zahvaliti portugalski mentaliteti. Za marsikaterega Slovenca je cesta do tretjega najvišjega vrha, ki se vzpenja 1818 m v višino nekaj povsem odvečnega, saj ‘vendar lahko hodimo gor’, a na portugalski zemlji se zakon obrne in tu dobim občutek, da se ljudje prej vprašajo – ‘zakaj bi šel gor, če se ne morem peljati?’. Torej, zakaj ne.

Ko zapuščam glavno mesto Funchal se mi kar smeji, ko gledam vse cvetoče lepote. In to sredi februarja! Celo sivi zidovi so prekriti s kapucinkami in bougenvilijami, ki se kot ogromne preproge leno razprostirajo in razraščajo kot se pri nas plevel. Mestne četrti popestrijo zaplate bananinih nasadov in povsod se ponosno bohotijo rajske ptice v svoji živahni vijolično oranžni kombinaciji.
Nakloni na otoku so povsod visoki in kakor hitro se viša nadmorska višina, tako hitro te obdaja drugačna narava. Ob cesti vidim speče rože ljubezni, ki se bodo razbohotile spomladi in tu pa tam že vidim cveteti češnjo ali pa jabolko. Zdi se, da ni niti 5 minut minilo, ko me že obkroža ‘črni gozd’ poln iglavcev in sladkega kostanja in pod vrhom se zapletem v tisto slavno meglo. Belino razreže sonce, ki osvetli rdečo pustost otoških vrhov. In tako se v tri-četrt ure znajdem v popolnoma drugem, čisto nasprotnem svetu današnjega jutra.
Za pot nazaj uberem drugo cesto, ki me pelje nižje skozi ta isti črni gozd, a tu na izhodu zavoham prvobitnost lovorovega gozda – prav tistega, ki je prvotno rasel na celem otoku in po katerem je otok dobil ime, saj madeira pomeni les. Tega je bilo sprva preveč celo za izvoz in so ga rajši kar požgali in tako vulkansko zemljo še izdatno pognojili, kar jim je še izboljšalo pogoje za kultivacijo prvih poljščin.
Ne traja dosti, ko se pokažejo prve skrbno obdelane zaplate zemlje. Te so pravzaprav lično vklesane terasice saj zaradi strme narave pobočij tu ni bilo pogojev za večje poljane. Na teh malih kosih zemlje, od katerih se mnoga končajo čisto ob robu prepada, se bohoti zdrava otoška zelenjava, ki največkrat konča v njihovih krepkih juhah. Tam je najbolj zaželen ohrovt, ki pa zraste da je skoraj tako velik kot jaz (kar je še vedno veliko, čeprav sem majhna!). No priznam hehe… ta je bila malo ribiška, a ohrovt je še vedno ogromen! Vse na otoku je n-krat večje! Zelenjava se umika sadnemu drevju in roka seže za avokadom, anono čerinojo, papajo, ananasom. Rajsko! In vrtove spet krasijo cvetice in v bližini spet začutim morje.
Zaustavim se v obmorski vasici in opazujem ribiče, ki skrbno barvajo svoje barke v živahne barve. Drugi so se zbrali v glasnem krogu in njihova pozornost je skoncentrirana na igro kart. Tako eno kot drugo je globoka zbranost – vse je del priprave na novo sezono ribolova slastne madeirske tune.
Vprašam se, česa ta otok nima. Zdi se, da je na tej mali pikici sredi Atlantika vsega v izobilju. Vse se zdi idealno – prst, morje & ne pozabimo na klimo, ki je nekaj najbolj idealnega kar človeško telo lahko občuti. A verjetno v vsakem paradižu pobirajo tlako kajti vsaka lepota terja svoj davek. Saj poznamo tisto, o dveh straneh istega kovanca? Vznesen obiskovalec mogoče sploh ne pomisli na ljudi, ki so dramatično in izzivalno naravo oblikovali v ta mali raj na zemlji. Na gole roke za katere je ‘jutri’ skozi zgodovino bil prepogosto preveč vprašljiv da bi mislile nanj. Na ribiče in kmete, ki so bridko žalost portugalske mehke duše skrili za robustnim videzom, kateremu je botrovalo trdo otoško življenje. Mogoče pa so oni tisti, ki bi potrebovali kakšno dovoljenje za sen?


 
Ana Mikoš