Na Madeiri sta samo dva ovinka

Zbudi me sonce, ki se dviguje nad Atlantskim oceanom. Stopim na balkon in vdihnem svež morski zrak. Ahhhh, kakšna svežina in pogled! Občutek, da sem na koncu sveta. Ure in ure bi lahko zrla v daljavo in se prepuščala razvajanju sončnih žarkov.

Danes gremo na jugozahod otoka. Ta del Madeire je zame najočarljivejši. Nekaj posebnega se mi zdi. Po avtocesti, ki vodi skozi  številne tunele – Madeira jih ima kar 252, se dvigamo nad strmo obalo. Vasice in manjša naselja se vrstijo eno za drugim, hiške so majhne, skoraj počitniške. Vsaka hiška ima vsaj kanček vrta ali zelenice. In vsako dvorišče krasi čudovito eksotično rastje. Toliko različnega cvetja na tako majhnem otoku.  Madeira sama je en velik botanični vrt.

Kakšna sreča, da je z nami Olivija, prava enciklopedija v človeški podobi! Pozna vsako zel, vsak plevel,…afriški tulipan, ponos Madeire, jakarande, kamelije, koralno drevo, tribarvni frangipani, orhideje, angelske trobente, oleandri, hibiskus, kraljeve proteje, bugenvelije, aloe vera, agave, strelicije, flamingo, lilije, opuncije, orjaška praprot, agapantus, lovorikovec, in še in še in še bi lahko naštevala. Najlepše pa je obiskati Madeiro med festivalom rož meseca maja in videti vse to bogastvo na enem mestu.

Prazeres je vasica, kjer se ustavimo za jutranjo kavo. Cerkev, stiskalnica za vino in 2 preprosti gostilni krasita glavni trg. Kava je pa dobra! Po jutranjem martinčkanju na soncu, se začnemo slačiti. Spet bo topel dan. Če samo pomislim, februarja je doma še sneg, tukaj pa se razgaljamo v kratkih rokavih!

Jutranji sprehod začnemo na višini 600 m nad morjem. Strm spust k morju, po kozji potki je izziv za vsakega, ki se srečuje s strahom pred višino. Navdušujemo se nad veličastnimi pogledi na morje in z zelenjem pokritimi hribi. Najbolj neverjetno pa je, da je cela potka tlakovana! Koliko dela, truda in potrpežljivosti je v vsakem koraku poti, ki ga naredim.
Na enem od najbolj strmih delov poti srečamo skupino delavcev, ki popravljajo tlakovce in čistijo plevel. Bom dia, jim zaželimo dobro jutro v portugalščini. Bom dia, nam odgovarjajo kar mimogrede, noben se kaj posebej ne meni za nas in naše pohodništvo. Dalje vestno opravljajo svoje delo, tako kot tisoče madeirških moških, ki so skozi zgodovino gradili terase, levade – kanale za vodo in ceste po težko obvladljivem terenu. Njim v čast in spomin je v Funchalu na enem izmed krožišč postavljen spomenik padlega angela.
Če sem čisto iskrena, tudi moj želodec občasno  obletavajo metuljčki, še posebej na predelih, kjer ni ograje. Vse je optična prevara, si dopovedujem in pozorno stopam naprej. Ampak pogled navzdol, uh, kaj pa vem…Vsekakor izjemen!
Vsake toliko se ustavim in ozrem naokrog ali smo še vsi. V zraku se nad mogočnim slapom šopiri orel. Kakšno bogastvo  ima zase, si mislim,  ko ga opazujem pri  prepuščanju vetrovom z morja. Še zamahniti mu ni treba s krili, samo razpre jih in vsa dolina je njegova.

Še par ovinkov do morja in vratolomna kozja stezica se zaključi v izolirani vasici Paul do Mar. Olivija nam, še zadihanim, pove, da je bila ta stezica še do kakšnih 35 let nazaj edina povezava, ki so jo imeli domačini s svetom v primeru nemirnega morja. Tako so kmetje na ramenih po potki v vas prinašali vreče krompirja in ostale zelenjave težke tudi do 5o kg, nazaj v hrib pa odhajali naloženi z ribami in morsko hrano. Takoj se spomnimo na šerpe in pomislimo na težko življenje, ki so ga imeli domačini še samo par desetletij nazaj.
Končno na ravnih tleh! Vsem po vrsti nam klecajo noge. Kako vas bodo šele jutri bolela meča, se navihano posmiha Olivija, ki odkrito prizna, da po tej potki še nikoli ni hodila.
Na koncu morske promenade vzamem iz nahrbtnika kruh in sir. Domači koruzni kruh in znameniti sir iz Azorov! Njam, njam, njam,… se zadovoljno oblizujemo. Kako paše po tem adrenalinskem spustu.

Po cesti, ki se serpentinasto vije nad osamljeno vasico, nas pot vodi na najbolj zahodno točko otoka, do svetilnika na Ponta do Pargo. Za otok, ki se ponaša s samo 2 ovinkoma, levim in desnim, ima Madeira neverjetno veliko ovinkov! Smo se smejali, ko nas je naša voznica in lokalna vodnica spet malo pohecala in vrgla na finto.
Spet imamo srečo, se zadovoljno muzamo in zremo v sinje modro nebo. Vreme nam je več kot naklonjeno. Madeira je znana po muhastem vremenu in nemalo je takih, ki so imeli po cel teden dežja in vetra. Nam pa, kot za stavo, vsak dan sije sonce in razen na severu otoka, ki tudi sicer velja za bolj deževnega, nismo srečali niti oblačka.

Za zaključek dneva je planiran še en spust do morja do Achadas da Cruz. Še en strm klif, od katerega je speljana stezica čisto do morja, nazaj pa je možen  dvig z vzpenjačo. Zaradi prenove  vzpenjača ne obratuje, mi pa že malo utrujeni in zato ne preveč razočarani, sedemo na teraso in si privoščimo pivo in odlično caldo verde – juho iz galicijskega zelja, krompirja in klobas. Potiho se strinjamo, da je tudi tako doživljanje Achadas da Cruz čisto na mestu.
Pot proti Funchalu nas vodi skozi Sao Vicente. Razgledna točka s pogledom na zvonik, se izkaže kot priložnost za rabutanje. Za ograjo zapuščene hiše se skrivajo zeleni banani podobni sadeži, ki rastejo na cvetu filodendruma. Domačini so ga poimenovali kar ananas-banana ali delicious fruit (slastni sadež), ker okus spominja na ananas in banano.
Za vsako enega, se iz srca smeji naša Olivija in deli zelene sadeže.

Sara Alt

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se