27. oktober, 2010   Oskar piše, Portugalska  

Čutna zgodba – Madeira

 

Čutna zgodba – Madeira

Priletel sem pozno ponoči in kot se spodobi, me je že takoj opeharil voznik taksija. Kljub naporni poti sem sedel na balkon hotelske sobice, užival v miru noči in bučanju valov, ter užival ob misli, da sem še slab teden nazaj zrl v to isto morje v Capetownu ter užival njegovo zlitje z Indijskim oceanom na Rtu dobrega upanja… Po poteh portugalskih pomorščakov, se mi porodi misel. Morda spomini iz katerega prejšnjih življenj… Toliko glede uvoda.
Zjutraj me preseneti čudovit sončni vzhod. Po mojem okusu, tam okoli 8h, saj tukaj sonce pozno vzhaja. Všeč mi je klima, saj je lepo toplo, pa vendar ni prevroče, tudi vlage ni v zraku. Čudovito za aktivne počitnice, pomislim. Premami me morje. Še pred zajtrkom se vržem vanj. Uh, Atlantik, topel za Skandinavce, več kot odličen za poživitev, za bolj zmrzljive pa so tu naredili bazene…
Napotim se v Funchal, glavno mesto otoka Madeira, da nakupim potrebne stvari. Lepo je imeti dan za ukoreninjenje v novo zgodbo. Nič ne pričakujem, le odlično se počutim.
Promenadna ulica ob obali me ne navduši. A le korak v notranjost me preprosto zasanja v portugalsko čutnost in mehkobo. Pod globoko senčko mogočnih dreves je ulica ena sama kavarna na prostem. Na granitnih kockah pločnikov so mizice in stoli, za katerimi sedijo domačini in uživajo v obilju časa. Urejeno je, a se tu nikomur ne mudi. Spokojno, portugalsko…
Ne morem se upreti skušnjavi, sedem za eno izmed mizic, naročim kavico ter se prepustim vzdušju. Gledam ljudi, mimoidoče in tiste, ki sedijo naokrog. Domačini in tujci se stapljamo v spontano žuborenje enega potočka. V zraku lebdi mešanica govoric in jezikov, med katerimi značilno izstopa sočna portugalščina. Zgolj opazovati in se prepustiti… razpoznavati drobne razlike in se uglasiti z ritmom dežele… Pozabil sem, po kaj sem prišel.
Portugalski jezik mi je neverjetno prijeten. Iz na videz evropske dežele ustvari eksotiko. Čeprav ga skoraj ne razumem, bi ga kar poslušal in poslušal… Že na letališču v Milanu in potem na letalu sem se mu prepustil. Pojoč je, sočen in dinamičen, poln šumnikov. Pri vodenju po Portugalski se večkrat pošalim, da ga znamo Slovenci odlično govoriti – obvladamo šumnike in sičnike, samo ne sme nas biti sram besed grozno zavijati. Fižol na primer, se tukaj imenuje fižau, vendar je treba pri tem “a” globoko spustiti, “u” pa visoko dvigniti. Tako nekako, kot bi volk tulil v polno luno. Preprosto, kajne?
Druga prijetnost pa so mi Portugalci – večinoma nekoliko temnejšega pigmenta in temnolasi. Takoj začutiš njihovo vibracijo, so  počasnejših in mehkejših gibov, a kar jih najbolj določa je njihova očarljiva čutnost. Če to zlijemo z nekoliko “fadovske” otožnosti in na drugi strani iskrivim obmorskim temperamentom, dobimo njihov karakter, identiteto. Dopustiti si zaživeti Portugalca v sebi je začutiti delujoč vulkan pod širnim oceanom.
* * *
Funchal mi je takoj všeč. Kljub turizmu je ohranil domače vzdušje. Široke glavne ulice so polne zelenja, takoj za njimi pa vstopiš v labirint vijugavih ozkih uličic z majhnimi trgi, na katerih skoraj v vsaki senčki najdeš živo kavarnico. V teh ozkih uličicah je še pridih starega, moderne butične trgovinice so lepo umeščene v stare zidove, diskretnost vlada v zraku… Nič se ne čuti, da je le nekaj metrov na glavni promenadi gneča in vrvež… Občutku brezčasnosti dodaja tudi počasno gibanje vsega, kar se tam sploh giblje…
Funchal se iz morja strmo dviga v hrib. Z vsakim metrom višje je manj tujcev in več domačinov. Kmalu  pridem v predele mesta, kjer komaj kdo še obvlada angleško besedico. Tam so manjše restavracije in ni angleških menijev, čakalni čas za naročeno hrano se ustrezno poveča, življenje teče svoj usojeni tok… Se pa zato zvezdice v očkah domačinov toliko lepše svetijo. Kdor jih vidi, temu zvezdno nebo!
Še nekaj me je pri tem mestu prijetno presenetilo – eksotično rastlinje. Čeprav ni vlage in vročine, je že mestni park pravi botanični vrt subtropskih rastlin! Čisto pa me je podrl obisk lokalne tržnice – veliko sveta sem že videl, tako bogate izbire eksotičnega sadja se pa ne spomnim! Nekaterih primerkov še nikoli nisem videl! Toliko slastnih okusov, da mi srce poskoči od veselja! Od pasjonk in mangov, do papaj in avokadov, od domačih banan do kaj vem česa vse.
Preskoči iskrica! Poleg eksotičnega sadja se v mojem nahrbtniku znajde tudi mikser iz sosednje trgovine. Lahkih nog (a s težo na ramenih) se odpravim v hotel, žvižgajoč tisto “Življenje je lepo…” ob misli na avokadov sok s čokolado in vse mogoče mešanice, ki jih bom imel priložnost preizkusiti.
Zdaj sedim na terasi moje sobice. Poslušam bučanje valov in gledam v temno neskončnost ocena tja nekam proti Capetownu. Pišem tele vrstice in uživam v tropskih okusih. S to večerjo se danes poslavljam od vas.
Življenje je lepo…
Oskar