ČILI, SLONI IN ČAJ (Šri Lanka)
Piše: sopotnica Duška Praprotnik
Udobno se namestite, izklopite vse možne vmesne motilce, ki vam ne dovolijo, da bi zaplavali v domišljiji, in sledite tem vrsticam, ki vas bodo popeljale v moje podoživljanje otoške državice, znane po čiliju, slonih in čaju. Velika je za približno tri Slovenije, prebivalcev pa ima 22 mio, uradna sta dva jezika, in ima izredno mlado prebivalstvo, saj je povprečna starost 30 let in je četrtina prebivalstva mlajšega od 14 let. Še vedno ne veste katero deželo opisujem? Še en podatek vam zaupam, in sicer ta, da je od njene južne obale le 6.000 km morja in nič drugega, zato ne plavajte predaleč, ker lahko priplavate do Antarktike in tam srečate pingvine, ki pa so že v drugi zgodbi. Ja, seveda, mislim na otoško državo v indijskem oceanu – Šri Lanko (v prevodu Blagoslovljena Lanka). Deželo opic, čilija, slonov in črnega čaja, kjer se vse dogaja in živi ob čaju.
Čaj pijejo namesto kave, ravno tako cel dan, lahko z mlekom ali brez. Nam je bil bolj všeč z mlekom in malo sladkorja, s katerim smo se pustili razvajati kot kakšni kolonialni Angleži, ki so imeli tam kolonijo vse do leta 1948 – kar 150 let. Pustili so vidne sledi v celotnem napredku dežele tako v infrastrukturnem kot tudi v družbenem pogledu.
Sicer pa se je Šri Lanka »bojevala« s kolonijami že od leta 1505, ko so na otok prvi prišli Portugalci in pričeli s trgovanjem. Niso kaj dosti pripomogli k samemu razvoju, zato so domačini prepustili kolonijo Nizozemcem, ki pa so v svet ponesli cimet ravno iz te dežele. Tako je še danes Šri Lanka domovina cimeta in ga letno proizvedejo 12.000 ton, kar je dve tretjini svetovnih zalog. Ravno tako je največja proizvajalka čaja na svetu – 300.000 ton letno. Skozi zgodovino so izvažali tudi drago kamenje, katere dežela premore še danes in njihovi dragi kamni kot so smaragdi, safirji in podobni so znani tudi pri nas. Marsikatera potnica si jih tam »privošči«, ker so »tapravi«. Jaz si le-teh nisem kupovala, saj dokler sama ne prepoznam razlike med steklom in dragim brušenim kamnom, ne grem v tak drag špas. Sicer so »šopingi« tam zelo poceni in lahko si privoščiš zelo veliko različnih izdelkov npr. drage kamne, svilo, čaj, začimbe, športne tekstilne izdelke znanih blagovnih znamk, saj jih veliko ravno tam izdelujejo, ter seveda suvernirčke, mimo katerih ne moreš, pa če si še tako zelo želiš. Cene so nizke za naš standard, saj stane 1,5 l ustekleničene vode okoli 50 šrilanških rupij. Za en euro dobiš okoli 150 rupij. Imajo pa zanimivo razmerje med cenami, saj stane ena majica en eur, ravno tako en ročno poslikan suvenirski slonček ali pa en obrok hrane. Samo, da ne bo pomote, vse te cene so izven turističnih krajev. Ko zaideš med turiste, je čisto druga zgodba, saj se marsikdo ne pogaja in pristane na prvotno ceno, ki pa je ponavadi zelo visoka. Mimogrede te lahko prinesejo okoli, če se prej ne spogajaš ali pa vsaj povprašaš za ceno. Ta nasvet še posebej velja pri prevozih s tuk-tuki. To je taxi v obliki mopeda na treh kolesih s kabino. Šiba kot veter, trobi, potnik pa v zadnjem delu na klopci uživa v vožnji, ki je zelo drugačna od naše, saj promet poteka na levi strani ceste (angleški sistem) in s precej vrivanja, vendar vse brez slabe volje in jeze. Za Šrilančane je zanimivo, da se ne jezijo in niso slabe volje (vsaj pokažejo je ne). Vse prenašajo z nasmehom na ustih ob tem pa pokažejo vse zobe, ki izgledajo ob čokoladni barvi kože, kot beli peperminti. Z lahkoto se nalezeš nasmeha, saj se ti vsak nasmehne, ko te zagleda in tudi tebi nehote potegneta kotička ustnic navzgor. Tako ustvariš dobro voljo in boljše počutje. Pa čeprav le za kratek čas.
Drugače pa so po verskem prepričanju budisti in tudi delujejo v tem smislu, kar ne moreš narediti v tem življenju, boš pa v naslednjem. Zato se ne živcirajo in niso agresivni tako kot mi, ki moramo vse takoj postoriti, ne glede na vse. In mogoče imajo zaradi takšnega načina življenja in prepričanja tudi tako slab gospodarski standard, saj zasluži učitelj približno 35 eur mesečne plače. Plače so izredno nizke, zato si ljudje pomagajo preživeti tudi z dvema službama oz. v prostem času vozijo tuk-tuk ali pa prodajajo suvenirje turistom. Nekje v Anuradhapuri smo srečali poštarja, ki je povedal, da ima za približno 2 – 3 ure dela na dan, potem pa je prost. Kupček pošte je zanemarljiv in lahko si med delovnikom privošči proste urice za prijatelje ali pa zase. O plači ga raje nismo spraševali, saj je verjetno sorazmerna delovniku. Enkrat višjo plačo imajo obiralke čaja. Na dan zaslužijo cca 400 rupij vendar imajo normo, saj morajo na dan nabrati 18 kg čaja. Po večini so obiralci čaja Tamilci, ki izvirajo iz južne Indije in se gibljejo bolj v višavju.
Mi smo pričeli in končali z gibanjem in spoznavanjem dežele v Colombu, glavnem mestu, kamor smo prispeli po dolgem letu, nadaljevali vzdolž obale na sever proti Anuradhapuri, kjer smo prvič na Šri Lanki prišli v stik z budizmom in mogočnimi stupami ter templji. In kjer je zibelka otoškega budizma, največja stupa na svetu le nekaj metrov nižja od Keopsove piramide v Egiptu, ter dokumentirano najstarejše sveto drevo – body drevo. V Polonaruwi nas je čakala prijetna ježa slonov, ter seveda slonji tuš, ki je izgledal kot v risanki J. In pa seveda Sigiriya, ki je ne smeš izpustiti, če si želiš ogledati deželo. Tu je visoko na pečini kraljevalo za kratek čas mogočno mesto, katerega je ustanovil človek, ki je dal ubiti svojega očeta – kralja. Zaradi strahu pred ljudstvom se je tako zatekel na pečino in vladal z nje. Do vrha vodi kar nekaj stopnic, a to je bila le uvajalna vaja in mala malica za vzpon, ki nas je še čakal na Adamov vrh. V mestu Kandy ne moreš mimo botaničnega vrta, ki je prekrasen in ima edinstvene primerke rastlinja na svetu. Med drugim ima drevo z največjo krošnjo na svetu in meri 2.300 m2 metrov (javanska figa – fikus benjamin). Tam ne smeš spustiti tudi templja, kjer še vedno hranijo Budin zob, katerega pa seveda ne moreš videti, ker je skrbno zaklenjen v mnogih škatlicah, po principu babuške, torej ena v drugi. Varovanje je strogo zaradi preteklih napadov in pred vhodom v templje je potreben osebni pregled posebej žensk in posebej moških. Zanimiva izkušnja, ni kaj…
V Pinaweli pa je bil za mene osebno višek potovanja, saj smo prispeli v slonje zatočišče – sirotišnico. Že od nekdaj sem si želela priti v stik s slonom in ga začutiti med božanjem pod prsti. Zanimivo je, da slon daje občutek mogočnosti, nerodnosti, moči, grobosti, v resnici pa je zelo nežna in čutna žival. Posebej mi bo v spominu ostalo hranjenje par mesecev starega slončka, ki je bil še tako nevešč hranjenja, da si sam ni mogel vzeti banane. Morala sem mu jo olupiti in dati v usta, da jo je lahko pojedel. Revček mali, prav vtisnil se mi je v spomin… Sicer pa je to zatočišče, kjer imajo trenutno 85 slonov, kamor pripeljejo mladiče, katere starše ubijejo domačini, ker jim delajo škodo po poljih, ali pa se ponesrečijo, ko padejo v kakšno jamo. En slon poje 200 – 300 kg hrane na dan in tam imajo redno oskrbo vključno s kopanjem v lokalni reki. Torej pravi hotel za slone J. Imeli smo dvodnevni »počitek« v naravnih hiškah po principu »grizli Adams« v tropih. Predstavljajte si hiško iz lesa, odprto z vseh strani, in ponoči, ko greš še ves zlepljen na wc, uzreš ogromnega pajka nad splakovalnikom, nadposteljne mreže proti komarjem in šumenje reke, v kateri je naslednji dan sledil rafting in ogled postopka pridobivanja lateksa.
Sledil je krajši počitek pred popoldanskim vzponom na Adamov vrh, visokim kar 2.243 m. Do vrha vodi 5.200 stopnic in je romarska pot vseh štirih ver: budistične, hindujske, krščanske in muslimanske. Na tej poti ni razlik med verami in ljudmi. Vsi imamo en cilj in sicer priti na vrh. Naš vzpon je trajal tri ure in premagali smo kar 1.000 m višinske razlike in to vse po stopnicah, ki so strme in neenakomerno visoke. Preden sem videla vrh sem bila prepričana, da bom zmogla, na pol poti pa se mi je to prepričanje že začelo oddaljevati. Vendar mi je uspelo in ponosna sem sama na sebe. Tak vzpon še nisem dala skozi in planinci pravijo, da je vzpon na naš Triglav mala malica v primerjavi s temi stopnicami. No kakorkoli, sedaj me ni strah iti na Triglav. Mogoče bi moral Oskar organizirati še vzpon na Triglav po Oskarjevo. Zagotovo bi bilo zelo zanimivo in zabavno.
Ja, danes mi je zabavno ob misli na vzpon, takrat mi ni bilo. Ob prihodu na cilj je bila prisotna ogromna sreča in veselje ob spoznanju, da mi je uspelo nekaj, za kar nisem verjela, da mi bo in za kar sem morala vložiti ogromno energije. Odpadel je ves dvom ter vsa utrujenost in premogla sem ogromno sreče in adrenalina za ŠE. A stopnic je zmanjkalo J. Po krajšem premoru je sledil še sestop, ki je trajal naslednje tri ure – v temi. Ja, ravno takrat je bil električni mrk in morali smo sestopiti z naglavnimi svetilkami, kar je bilo po svoje spet zabavno in teamsko.
V Nuwara Eliyi smo si ogledali predelovalnico čaja, kjer so nas podrobno seznanili s postopki pridobivanja čaja, ter seveda shoping na lokalni tržnici, kjer smo se opremili z anoraki, windstoperji in bundami vse originalnih znanih svetovnih znamk. Pa ne, da bi nas pri 33 stopinjah zeblo, samo tako smešno poceni je bilo, da bi bil kar greh, če si česa nebi kupili J. Naslednji dan je sledilo živopisno 3 urno potovanje z lokalnim vlakom v kraj Ella. Živopisno zato, ker je ta vlak po principu »ko to tamo peva«. V celoti leseni vagoni, notri so klopce rahlo razpadajoče, okna pusti pri miru, ker se ne dajo zapreti, in tudi če ti rata, se ti bodo v naslednji minuti odprla nazaj. Vrata vagona se izmenično odpirajo zaradi razpadajoče ključavnice, cvetka vagona pa je definitivno wc, katerega se ne da zapreti, prav tako zaradi razpadajočih vrat in iz katerega se širi neznosen smrad. Našim moškim je uspelo popraviti vrata wc-ja in potovanje se je lahko nadaljevalo. A kljub temu smo slišali iz sosednjega vagona petje in zabavo in očitno domačinov take cvetke ne zmotijo. No, če po pravici povem, tudi nas niso, saj smo se bolj zamotili s fotografiranjem panorame in »občudovanjem« drugačnosti udobja.
V Yali smo obiskali narodni park in upali, da uzremo poleg vodnih bivolov, pavov, krokodilov in slonov tudi leoparda, vendar ga nismo. Pa vseeno izlet z jeepi ni bil zaman, saj smo lahko videli vse te živali v svojem naravnem okolju.
Počasi se je naše potepanje končalo še v kraju, kjer je najlepša plaža – Unawatuna. Še danes se poznajo posledice pred tremi leti uničujočega cunamija, v katerem je umrlo na Šri Lanki 30 – 40 tisoč ljudi. Zelo hitro obnavljajo nepremičnine, a kljub temu vidiš podrte in zapuščene hiše, priložnostna pokopališča ter polomljena debla palm ob plaži. Kar malo neprijeten občutek, če veš, da je tam umrlo kar nekaj ljudi, ti pa sedaj ležiš na plaži in spiš v hotelu, ki so ga pred kratkim šele obnovili, ne veš pa kako hudo je bilo pred tem.
Skozi celotno potovanje nas je spremljalo lepo vreme od sončnega, vročega vremena na severnem delu, do hladnejšega v višavju in spet do tipično tropskega vremena na obali. A tudi tu se poznajo vremenske spremembe. Namesto sušnega obdobja na jugu nas je pričakalo intervalno deževje (10 min dežja, 10 min sonce).
Pošteno smo se najedli riža s curriyem, kotu-ja in na jugu ob obali ribjih specialitet. Vso hrano je obvezno spremljal čili – precej čilija in pa brezalkoholno ingverjevo pivo, ter čaj z mlekom.
Šri Lanka me je presenetila, saj si je nisem tako predstavljala. Nisem vedela, da je to druga Indija z vsemi barvami, vonjavami in načinom življenja. Je živa, a hkrati umirjena.
Le bolj podrobno jo moraš spoznati in jo pogledati še z druge plati. Tako odkriješ marsikaj, kar se še lahko od nje naučiš. Takšna je ta Blagoslovljena Lanka – Šri Lanka.