24. jan, 2012   Portugalska, Vodniki  

 

CELOSTNA MADEIRA se je že zgodila – že NA SULAWESIJU!

Čeprav je premiera Celostne Madeire načrtovana za 21. marec (več o potovanju – kliknite tukaj), se je premiera nenačrtovano že zgodila – na novoletnem Sulawesiju. Nihče od nas ni pričakoval česa podobnega. Tudi sopotnica je prišla na potovanje zgolj po naključju … vendar naključij v življenju ni. To se je preprosto moralo zgoditi. Morala je preživeti bruhanje vulkana in potres, nemirno morje in nenavaden začetek trekinga. Veliko sva se pogovarjali. Na ladji na razburkanem morju celo noč, da sva uspeli pozornost preusmeriti drugam in ne na “grozne” valove.

Tu je njena zgodba:
“Nekoč me je nekdo vprašal, zakaj sploh odhajam na ta potovanja in zapuščam domače udobje. Takrat sem mu znala povedati nešteto razlogov. Banalnih, bi rekla danes. Dokler nisem na sedanjem potovanju ugotovila, da to vresnici niso bili pravi razlogi, temveč le izgovori za beg pred seboj. Od vsakega potovanja sem namreč pričakovala mnogo, na koncu pa se je uresničilo le malo od pričakovanega. Breda me je naučila, da je prav odsotnost pričakovanj tisto, kar da potovanju svoj čar. Naučila, da se je treba prepustiti trenutku in odmisliti kakršna koli pričakovanja, hkrati pa vse negativne misli zavestno spremeniti v pozitivne, četudi te ne ustrezajo resnici. Kajti vsi smo popolni ravno takšni, kakršni smo. Če le pogledamo s srcem, bomo v vsakem človeku, ki nam prekriža pot, videli nekaj pozitivnega. Nič v življenju ni naključnega in tudi to potovanje ni bilo.”
Moj dodatek: kadar spreminjamo negativne misli v pozitivne in kadar učimo svojo podzavest nekaj novega, na začetku še sebi ne verjamemo, da bo vse skupaj kaj koristilo. Recimo, da postavimo trditev: Popoln sem natančno takšen, kot sem. Na začetku je videti, kot da to ni res. Sčasoma pa, ko se s to mislijo uskladimo in ko podzavest naučimo novih misli, naš zunanji svet izraža točno to, kar imamo v mislih. Le samopodobo je treba sem in tja zamenjati.
Ko opazujem okolico, vsak dan znova ugotavljam, da nam primanjkuje veščin. In sicer veščin, kako obvladovati življenje, veščin, katerih nas ni nobeden učil. Učili smo se skozi opazovanje okolice: staršev, sorodnikov, prijateljev, učiteljev … To, kar je bilo zanje v redu, še ne pomeni, da ustreza tudi našemu načinu življenja in časa.
Veliko je vprašanj, na katere si sploh ne znamo odgovoriti ali pa se še nismo spraševali o njih in ‘nismo našli’ časa za odgovore: Ali se znamo postaviti zase? Ali so naša stališča trdna ali jih stališča drugih z lahkoto pokopljejo in prevzamemo stališča drugih? Ali nas je ves čas nečesa strah? Ali se pogosto jezimo? Ali smo večkrat žalostni? Ali smo zavistni? Smo srečni ali nesrečni? Ali poznamo svoje talente? Ali znamo sprejemati sebe takšne, kot smo? Ali imamo harmonične odnose s starši, otroki, partnerjem? Ali vemo, kako hrana, ki jo uživamo, vpliva na naše zdravje? Ali razmišljamo pozitivno ali negativno? Ali je naša samopodoba, posledično pa tudi samozavest, trdna in močna?
O vsem tem in še o čem se bomo najprej spraševali in potem na ta vprašanja odgovarjali na naši celostni Madeiri. Ko smo iskreni do sebe, postane brskanje po svojih občutkih zanimivo in izpolnjujoče. Začnemo uživati, saj se pred nami pojavi čisto nova oseba (nov jaz), ki je doslej nismo poznali. Svojo pozornost, ki smo jo doslej usmerjali navzven v opazovanje drugih oseb, se sedaj obrne navznoter, v odkrivanje novega sebe. Podamo se na razburljivo in najbolj avanturistično pot v našem življenju: začnemo odkrivati sebe, kakršnega do sedaj sploh nismo poznali. To nas preseneti – seveda, če smo do sebe iskreni. Potem se lahko učimo, odkrivamo. Če nismo iskreni, ostajamo taki, kot smo. In potem smo vedno jezni, kadar nam okolica kaže drugo sliko in pravi, da smo drugačni, kot mislimo, da smo.
To potem vodi v divje zagovarjanje svojih stališč in večno bitko o tem, kdo ima prav.
Kar je v naših misli, je naša resničnost. Naučimo se biti pozitivni in nadzorovati svoje misli.
Čas je za celostno Madeiro!
Breda Dular